Zakaj je reforma evropskega klubskega nogometa nujna?

Evropska nogometna klubska sezona se je zaključila. Pogled in pozornost športne javnosti sta se preselila k reprezentančnemu nogometu.

Aleksander Čeferin, predsednik Uefe

Aleksander Čeferin, predsednik Uefe
© Uroš Abram

Evropska nogometna klubska sezona se je konec maja de facto zaključila, kljub temu, da ta uradno traja do konca junija. Pogled in pozornost športne javnosti sta se preselila k reprezentančnemu nogometu, saj se bo kmalu pričelo prvo zares panevropsko Evropsko prvenstvo, tekme pa bodo gostili stadioni v kar enajstih državah. Sočasno pa se še vedno odvija boj za nogometno prihodnost, na katerega je močno vplivala aprilska razglasitev Superlige s strani najbogatejših klubov, ki se jih je prijel vzdevek "ducat umazanih".

Spomnimo, dvanajst evropskih nogometnih klubov iz treh držav (Arsenal, Chealsea, Liverpool, Manchester City, Manchester United, Tottenham, Inter, Milan, Juventus, Barcelona, Real Madrid in Atletico Madrid) je 18. aprila razglasilo Superligo, ki naj bi bila konkurenčna Ligi prvakov, ki poteka pod okriljem Evropske nogometne zveze (Uefa). Nogometna elita si je, z igranjem v tem zaprtem tekmovanju, želela zagotoviti še več denarja. Obilnejši bančni račun pa bi tem klubom omogočal, da bi si lahko še naprej kupovali uspeh z nakupom najboljših nogometašov. S tem bi se le še nadaljevala hiperinflacija zneskov, ki jih nogometni klubi namenijo za prestope in plače nogometašev, pa tudi za provizije zastopnikom oz. agentom nogometašev. Nenazadnje pa bi si lastniki ali deležniki klubov lahko obogatili tudi svoje premoženje. Delnice Juventusa so prvi dan po obelodanjenju novega tekmovanja poskoćile za kar devetnajst odstotkov. Superliga je bila torej ustanovljena le zaradi denarja in ohranjanja privilegijev.

Sledil je množičen upor nogometnih navijačev, ki so zasedli ulice pred klubskimi pisarnami in zapolnili družabna omrežja. Sledil je oster odziv ključnih nogometnih zvez, tako mednarodne Fife, kot tudi evropske Uefe, ki je igralce opomnila, da jim ne bodo dovolili nastopati za reprezentance, v kolikor bi nameravali igrati v tekmovanju, ki ga Uefa in Fifa nista odobrili. Tudi nekateri politiki so obsodili projekt in si tako zagotovili nekaj enostavnih političnih točk, saj je bilo mnenje javnosti povsem očitno in jasno. Ladjo Superlige je po približno dveh dneh zapustilo kar devet ustanovnih članov. Ti so spoznali svojo napako in so z Uefo v začetku maja sklenili sporazume. V teh so se zavezali, da bodo spoštovali Uefine statute in pravilnike, da podpirajo evropski model športa, kjer je temelj športni uspeh. Klubi so še obljubili svoj povratek v evropsko združenje nogometnih klubov, poleg tega pa tudi, da bodo prekinili vse stike s preostalimi klubi, ki so ostali v projektu Superlige. Klubi so se zavezali, da bodo namenili petnajst milijonov za projekte, ki podpirajo nogomet za otroke in mladostnike. Uefa je klubom odvzela tudi pet odstotkov prihodkov iz naslova evropskih tekmovanj za tekočo sezono. Klubi pa bodo v primeru, da bodo nastopili v neavtoriziranem tekmovanju s strani Uefe prejeli sankcije v višini sto milijonov evrov. V primeru drugih kršitev iz sporazuma pa jih čaka petdeset milijonska sankcija.

Na krovu Superlige je ostala zgolj trojica upornikov: Juventus, Real Madrid in Barcelona. Lahko bi jih označili, da so uporni in vztrajni kot Galci v stripih o Asterixu in Obelixu, a po svojih dejanjih in izjavah so mnogo bližje drugemu risanemu junaku, Kalimeru. Že od ločitve z deveterico skesancev vztrajno ponavljajo, da "to je pa res krivično". V začetku maja so pripravili skupno izjavo, kjer so zapisali, da vsi klubi "doživljajo nesprejemljive pritiske, žalitve in grožnje z namenom, da bi opustili projekt Superlige". S tem naj bi bila kršena njihova pravica do konstruktivnega dialoga in iskanja rešitev za nogometni ekosistem. Glavno sporočilo izjave za javnost je bilo, da so s Superligo želeli rešiti nogometni svet in trenutno finančno stanje nekaterih evropskih klubov, ob upoštevanju dejstva, da bi tako tekmovanje zaživelo zgolj ob privolenju in odobritvi Uefe ter Fife.

Povod za rojstvo projekta Superlige je bil ekonomske, finančne narave. Spomnimo, klubi ustanovitelji naj bi si razdelili kar tri in pol milijarde evrov za infrastrukturne projekte in blaženje posledic, ki jih je zakuhala globalna pandemija. Seveda, globalna pandemija je imela negativne finančne posledice na številne gospodarske sektorje. Tudi nogometni klubi so po dolgih letih nenehne rasti zabeležili upad prihodkov, posledično pa so izgubili tudi delež skupne vrednosti. Revizijska hiša KPMG je 27. maja objavila šesto letno poročilo o vrednosti podjetij (Enterprise value) za evropsko nogometno elito, ki jo sestavlja 32 nogometnih klubov. Pandemska sezona je skupno vrednost teh klubov znižala za petnajst odstotkov v primerjavi s prejšnjim letom. Skupna vrednost klubov pa znaša "le" 33,6 milijarde evrov, kar je nekoliko več v primerjavi s poročilom iz leta 2018. KPMG opozarja, da je kljub navideznemu in začasnemu padcu vidna očitna rast, saj je skupna vrednost 32 klubov od leta 2016 narasla za šestindvajset odstotkov. Ampak poglavitni problem predstavlja nevzdržnost nogometnega poslovnega modela. Samo sedem klubov nogometne elite je namreč poslovalo z dobičkom.

Izdatki za plače in prestopi so čedalje večji, igranje pred praznimi tribunami pa je povzročilo pravo luknjo v klubskih blagajnah. Vzamimo za primer Borussio iz Dortmunda, ki je v pravkar zaključeni sezoni igrala v Bundesligi, Ligi prvakov in nemškem pokalu, ki ga je tudi osvojila. Skupaj so na svojem stadionu, ki lahko sprejme več kot 80.000 gledalcev gostili štiriindvajset tekem. Prav vse so potekale pred praznimi stolčki in stojišči. Vsaka tekma klubu prinese približno štiri milijone evrov prihodkov. Z enostavnim izračunom tako ugotovimo, da je Borussia izgubila skoraj sto milijonov evrov zgolj iz naslova igranja tekem pred praznimi tribunami. Kljub temu jo je Dortmund odnesel zgolj s približno pet odstotnim padcem vrednosti. V primerjavi s konkurenti jo je ta klub odnesel realtivno v redu, kar pa ne moremo trditi za Barcelono.

Izdatki za plače in prestopi so čedalje večji, igranje pred praznimi tribunami pa je povzročilo pravo luknjo v klubskih blagajnah.

Barcelona se namreč že leta ukvarja s slabim upravljanjem, ki temelji na nevzdrženem modelu. Fiksni stroški kluba so visoki, te pa Barcelona financira predvsem iz naslova visokih prihodkov na račun televizijskih pravic, prodaje navijaških izdelkov in igranja tekem na domačem stadionu. Na vseh omenjenih področjih so v primerjavi s preteklo sezono zabeležili vsaj deset odstotni upad prihodkov. Poleg tega pa ne gre pozabiti, da ima Barcelona trenutno tretji največji dolg med nogometnimi klubi. V preteklih letih so si tako nabrali za kar 480 milijonov dolga. Ker Barcelono lovijo finančne obveznosti in tudi sporazumno znižanje plač igralcev in strokovnega štaba ni prineslo izboljšanja, je Barcelona s pomočjo Superlige skušala na bančni račun preliti svež kapital, ki bi bil potreben za nadaljevanje tega (nevzdržnega) sistema. Barcelona si je, potem ko se je izkazalo, da se bo projekt Superlige izfižil, konec maja s strani ene od investicijskih bank, ki je stala tudi v ozadju financiranja Superlige, zagotovila posojilo v višini pol milijarde evrov. S tem posojilom bodo pokrili del dolgov in obveznosti do nogometašev. S tem pa je vodstvo Barcelone sporočilo, da želijo nadaljevati po ustaljenem poslovnem modelu.

Medtem pa so svoja stališča poenotili in objavili nogometni navijači, ki že vsaj desetletje opozarjajo, da je nogometni poslovni model nevzdržen ter nujno potreben prevetritve in sprememb. Svojih enajst zahtev za nogometno reformacijo so pribili na spletno stran Reclaim the Game (v prostem prevodu "zahtevamo nazaj svojo igro"). Pandemija je ob igranju nogometnih tekem pred kartonskimi in virtualnimi navijači na zaslonu dokazala to, kar so tudi potrdili številni nogometaši in klubi, da so navijači duša nogometa. Brez navijačev je nogomet tih, prazen, brez emocij, brez čustev, skratka dolgočasen in nezanimiv. Povratek navijačev na tribune po stadionih v Evropi je živ dokaz, da so vsi pogrešali atmosfero, ki pritiče nogometnim zelenicam. Predsednik Uefe, Aleksander Čeferin je v nedavnem intervjuju za STA poudaril, da "smo že skozi vse leto videli, da je brez gledalcev dolgočasno". Povratek navijačev na tribune za vodjo Uefe pomeni »povratek v normalnost«. Prav navijači pa si ne želijo povratka v normalnost, ki jo krojijo bajni zaslužki nogometašev in njihovih agentov, astronomske cene vstopnic in nemogoči termini tekem, ki jih diktirajo televizijske hiše.

Vodilni možje torej neprestano trdijo, da so navijači duša športa, a v isti sapi njihovih želja in idej ne upoštevajo, še več, lastniki klubov jih vidijo zgolj skozi prizmo zvestih potrošnikov. Navijači so, kot je bilo že omenjeno, svoje zahteve združili v pamflet, ki nosi ime Reclaim the Game. Prav vključevanje navijačev v odločanje je prva zahteva navijaškega poziva. Kaj pa še predvideva ta poziv? Med drugim predvideva spoštovanje osnovnih pravic navijačev, kot so npr. igranje tekem ob normalnih terminih, svobodna izbira stojišč ali sedišč na stadionih, dostopnost vstopnic. Nogomet je v zadnjem obdobju dosegel izjemno komercializacijo. Tej so se številni navijači uprli in celo pričeli z bojkotom določenih tekem ali klubov. Prav predsednik enega od »superligašev« je pred časom potarnal, da »mlade nogomet ne zanima več, da so tekme predolge, da je te ljudi potrebno na drugačen način privabiti«. Morda bi bilo za začetek dovolj, da njegov klub neha zaračunavati astronomske zneske vstopnic za ogled tekem za gostujoče navijače. Poziv Reclaim the Game naslavlja tudi idejo, da bi se omejilo najvišji možni znesek vstopnice za ogled tekme v gosteh. S tem bi nogomet lahko spet postal vključevalen in dostopen za vse, ki so danes odrinjeni od nakupa vstopnic zaradi visokih cen.

Vodilni možje torej neprestano trdijo, da so navijači duša športa, a v isti sapi njihovih želja in idej ne upoštevajo, še več, lastniki klubov jih vidijo zgolj skozi prizmo zvestih potrošnikov.

Poleg tega pa Reclaim the Game naslavlja še eno pomembno točko, ki je v zadnjih letih poskrbela, da je nogomet nezanimiv za številne gledalce. Razkorak med elito in ostalimi, tako znotraj posamezne lige, kot tudi med različnimi ligami po Evropi se je v močno povečal. S tem pa so številne tekme manj kompetitivne in bolj predvidljive, saj je zmagovalec posameznega obračuna poznan že vnaprej, tako ostaja odprto zgolj vprašanje končnega izida oz. razlike. Navijači predlagajo, da bi se nogometno bogastvo bolj pravično razdelilo. Rešitev vidijo v strožji regulaciji, ki bi podpirala transparentnost in enake možnosti za klube ter okrepljen finančni fair play. Nogometne lige, nogometne zveze in Uefa bi morale zastopati interese športa, ne pa slepo slediti interesom in potrebam najbogatejših klubov ter njihovih lastnikov. Obstoj nekaterih klubov je ogrožen zaradi špekulacij pohlepnih investicijskih skladov in slabe regulacije.

Večjo vlogo pri zaščiti klubov bi morale odigrati tudi posamezne vlade in Evropska unija kot celota. Zavedati se moramo, da bi morali biti nogometni klubi tesno povezani z lokalno skupnostjo, tega se mnogi klubi dobro zavedajo in ustrezno skrbijo za potrebe in želje navijačev. Odlična novica pa prihaja iz Nemčije, kjer je zvezni kartelni urad v ponedeljek, 31. maja objavil preliminarno oceno, da pravilo 50+1 ni v neskladju s konkurenčnim pravom. Pravilo 50+1 je namreč v veljavi v nemških nogometnih ligah od leta 1999. To pravilo veleva, da noben deležnik posameznega kluba ne more imeti v lasti večine. S tem so v Nemčiji skušali omejiti vpliv posameznih investitorjev ter ohraniti kompetitivno ravnotežje. V Nemčiji imajo le tri izjeme, ki so dobile dovoljenje za delovanje v nasprotju s pravilom 50+1. Kar štiri klubi pa so še vedno registrirani, kot neprofitna društva. Enemu od teh klubov, ki si je nabral skoraj tristo milijonov dolga, grozi nelikvidnost in bankrot, zato se je ta klub odločil, da bo prodal svojo licenco za igranje e-nogometne lige. S tem bi si želel zagotoviti vsaj začasno preživetje.

Po besedah enega od glavnih akterjev v zgodbi Superlige, je ta bila ustanovljena, kot skrajni klic v sili, kot krik na pomoč, saj se nekateri najbogatejši klubi utapljajo v dolgovih, nekatere pa ogroža nelikvidnost. Prav zato zdaj ti klubi iščejo vse načine, da si rešijo kožo, magari z novimi posojili, ki služijo zgolj za poplačilo zapadlih obveznosti do bank in igralcev. Trojica vztrajnikov pri Superligi trdi, da je lahko zgled za vse košarka. Prav primer košarkarske Evrolige pa nogometne navijače in ostale ljubitelje športa opozarja, da se bo v primeru implementacije Superlige zgolj še poglobil razkorak med ligami in klubi.

Vzamimo za primer stanje pred dvajsetimi leti, ko je bila Evroliga še mlad projekt. Takrat je v sezoni 2001/02 nastopalo 32 ekip iz vse Evrope, vsaka ekipa pa je odigrala vsaj 14 tekem. Tedaj je v tem tekmovanju nastopalo šest ekip iz košarkarsko močnega območja nekdanje Jugoslavije, vključno z dvema slovenskima ekipama. Sledila je kopica reform oz. nadgradenj tekmovanja, s tem pa so se za periferne in manjše klube zaprla vrata. Evroliga bo v naslednji sezoni (2021/22) imela osemnajst članov, kjer je kar trinajst klubov iz le petih držav. Iz območja nekdanje Jugoslavije bo nastopila le Crvena Zvezda, pa še ta je dobila povabilo za nastop v tekmovanju, saj klub nima stalne licence. V prihodnjih letih naj bi bilo še to povabilo pod vprašanjem, saj bo sledila nova reforma Evrolige. Nogometni navijači si ne želijo dodatne elitizacije nogometa, po scenariju Evrolige.

Po besedah enega od glavnih akterjev v zgodbi Superlige, je ta bila ustanovljena, kot skrajni klic v sili, kot krik na pomoč, saj se nekateri najbogatejši klubi utapljajo v dolgovih, nekatere pa ogroža nelikvidnost.

Navijači menijo, da bo reforma, ki jo je Uefa brez večjih težav sprejela v času polemike povezane s Superligo, prispevala prav k oženju vrha nogometne piramide. Nenazadnje so navijači v 9. točki pamfleta Reclaim the Game pozvali Uefo naj nemudoma prekliče napovedano reformo Lige prvakov, ki bo v veljavo stopila s sezono 2024/25. Ta predvideva večje število ekip in tekem, a to je le voda na mlin zarotnikov, ki so bili podpisani pod projekt Superlige. Najbogatejši klubi si bodo še lažje zagotovili nastop v zaključnem delu tekmovanja. Kvalifikacija klubov v Ligo prvakov bo, po videnju navijačev, temeljila na nekdanjih uspehih. Tukaj lahko kot praktične izkušnje navedemo košarkarsko Evroligo, kjer so klubi s stalno licenco tisti, ki so zgodovinsko bili najuspešnejši v najelitnejšem košarkarskem tekmovanju v Evropi.

Stališče nogometnih navijačev, ki so se poenotili glede enajstih tez za boljši nogomet, je jasno. Ne želijo si več nogometa, ki si ga že sedaj težko privoščijo, ampak namesto tega si želijo boljši nogomet. Nogomet, ki ga ne bodo poosebljali nesramno bogati klubi, lastniki in igralci, pač pa športniki in drugi funkcionarji, ki jih bodo vodili vsaj športni duh, fair play, transparentnost in moralna integriteta. S tem bi šport vrnili ljudem, s tem bi lahko poskrbeli za vključevanje marginaliziranih in odtujenih družbenih skupin, s tem bi dokazali, da jim ne gre le za denar. Nenazadnje se bo septembra vendarle začela prava Superliga z nazivom Fenix Trophy. V tem tekmovanju bo nastopilo osem izjemnih amaterskih ekip iz vse Evrope, ki s svojim delovanjem skrbijo za pravi športni duh.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.