Ali še lahko rešimo javno RTV?

Odziv na sprenevedavo polaganje vencev padlim borcem in aktivistom s strani predsednika vlade in predsednika republike 

Naslov bi pravzaprav moral biti širši, dotakniti bi se moral stanja duha v tem kritičnem trenutku za Slovenijo, ki v krču avtokratske vladavine Janeza Janše komajda še diha, mnogi njeni vitalni sistemi pa so ali paralizirani in onemogočeni ali pa že v polnosti izpolnjujejo peklenski načrt predsednika SDS in vlade. Pa o tem v nadaljevanju, najprej naj se lotim naslovne dileme. Vem, da ne bom povedal nič pretresljivo novega, ugašanje osnovnega poslanstva javne RTV je prisotno že nekaj časa, še posebej izrazito pa po nastopu novega direktorja RTV. Nič ne pomaga dejstvo, da se večina zaposlenih na RTV zaveda svojega poslanstva, dejstva, da je lahko objektivno novinarstvo samo neodvisno od politike in da bi morali uredniki avtonomno, samostojno odločati izključno po strokovnih kriterijih, brez strahu pred cenzuro lastnega vodstva oziroma vpliva aktualne vladajoče politične garniture. Da je nekaj hudo narobe v tem trenutku na RTV Slovenija, mi je potrdilo dogajanje 4. junija.

Na ta dan so pri breznu pod Krenom v Kočevskem rogu kot vsako leto potekale spominske slovesnosti v prisotnosti vrha države, Katoliške cerkve in Nove slovenske zaveze. Nič narobe. Mrtvi si zaslužijo spoštljiv spomin, ne glede na vzrok smrti. Narobe je to, da je aktualna vlada izrabila še eno priložnost za enostransko potvarjanje zgodovine in umetno ustvarjanje potrebe po spravi. Da to dela SDS iz koristoljubnih in ne iz pietetnih nagibov, je popolnoma jasno. Tudi prisotnost Katoliške cerkve in Nove slovenske zaveze je na tem mestu pričakovana. Nikakor pa ne morem razumeti servilnosti in popolne uslužnosti predsednika države Pahorja, ki že od svoje izvolitve na položaj povsem nekritično in v ministrantski maniri podpira vse, česar si domisli trenutni predsednik vlade. Na svoj značilni sprenevedavi način razlaga stvari tako, da jih razume samo on sam, vsi ostali pa vemo, da gre za prazne fraze samovšečneža, ki skuša na vsak način restavrirati že davno izgubljeni ugled in verodostojnost. Na tem mestu samo moj medklic ‒ stranka SD bi se mu morala že zdavnaj odreči, zagotovo pa v tem trenutku, če želi, da jo bodo ljudje, njihovi podporniki, še volili.

Pa pojdimo k bistvu mojega sporočila. Že omenjeni dogodek pod Krenom je bil načrtovan in izveden s polno podporo medijev, tudi javne RTV. Nič narobe, če odštejem izrazito pristranost in okuženost s politiko. Zadeva pa se zaplete potem, ko se očitno iz neiskrenih, preračunljivih in pokvarjenih nagibov predsednika odpravita (brez vsakega pompa ali najave komurkoli ‒ ne javnosti, ne občinskim strukturam) položiti venca (vsak svojega!) k spomeniku 27 žrtvam, umorjenih pet dni pred koncem druge vojne, 4. maja 1945 s strani domobrancev. Večina njih je bila akademsko izobražena, v okupirani Ljubljani so organizirali odpor proti okupatorjem, bili izdani ali že kako drugače ujeti, zaprti in potem na pragu svobode ‒ ko se je že vedelo, da je vsega konec, odpeljani iz ljubljanskih zaporov v Smrečje pri Turjaku, bili tam zverinsko umorjeni in vrženi v dve volčji jami. Seveda so žrtve po izjavi aktualnega predsednika vlade bili »zločinci« kot so bili zanj zločinci pripadniki partizanskega gibanja, tisti, ki so skupaj z zavezniki osvobodili Slovenijo. In že smo pri hudi dilemi - ali lahko nekdo, ki govori slabo o žrtvah, le-tem polaga vence? Dileme seveda ni! Gre za vrhunsko sprenevedanje in manipulacijo, ki bi se ji morali upreti z vsemi intelektualnimi močmi, z odzivom kulturne javnosti in akademikov. V tem trenutku take akcije ni, pa bi se morala zgoditi. Ker se ne zgodi, je toliko lažje ustrahovati novinarje, da poročajo samo o dogovorjenih stvareh, oziroma, da ne objavijo objektivnega prispevka, ki bi osvetlil nek dogodek tudi z druge strani. Vprašam se tudi, kakšen smisel je polagati venec nekemu obeležju in ob tem ne povedati, zakaj je to storjeno. Za slovesnost pod Krenom smo iz široko zastavljenega poročila na TV Dnevniku na TV SLO 1 izvedeli vse ob komentarjih vseh treh udeležencev (predsednik države, nadškof in predsednik Nove slovenske zaveze), predvajane so bile izjave udeležencev, vse skupaj je trajalo 137 sekund.

Iz poročanja RTV SLO je jasno, da sprava še ni končana spričo »neizmernosti« zločinov (očitno samo ene strani), da je bila na delu komunistična revolucija in da so bila njena dejanja zavržna ... O zavržnosti kolaboracije in sodelovanja Katoliške cerkve z okupatorjem pa seveda ni bilo besede.

Taista RTV SLO ni bila pripravljena objaviti moje posnete izjave s prizorišča zlorabe v Smrečju, kjer sem s plakatom in na njem zapisanem sporočilom protestiral proti dvoličnosti politikov. Z vso pravico, saj sem tudi predsednik društva Zarja spominov, ki v občini Velike Lašče skrbi za spominska obeležja in ohranja pozitivna izročila NOB. V prispevku v omenjenem Dnevniku je bilo Smrečje »odpravljeno« s tremi (3!) sekundami. Jasno, saj naj bi se o drugi strani zgodovine govorilo čim manj, po možnosti sploh nič!

Pa smo spet pri politikih in njihovi odgovornosti. Ta se kar naprej valja po njihovih ustih, kaj več od tega pa se ne zgodi. Bi pa pričakoval od najvišjih funkcionarjev modrost, taka so naša (zaenkrat naivna) pričakovanja. Za aktualnega predsednika vlade že vemo (na žalost smo vedeli že prej), da ni niti državnik, niti moder, to je dokazal z neumnimi zdrsi in nedostojnimi komentarji na Twiterju. Smolo pa imamo tudi s spredsednikom države, ki misli, da je državnik, pa mu te državniške drže nikakor ne uspe uresničiti. Logično. Če se je odločil služiti predsedniku vlade, se je že vnaprej odpovedal možnosti postati državnik. Nekdo, ki ne zna jasno izraziti svojega mnenja ob težavah, kot so načrtno uničevanje STA in medijev, blokiranja pravosodja vprašanje sprave itd., pač ne bi smel biti predsednik katerekoli države, tudi Slovenije ne.

Da spomnim: omenjeni (naš) predsednik Pahor je v sodelovanju z bivšim županom Velikih Lašč, Antonom Zakrajškom, leta 2015 »blagoslovil« skupno obeležje žrtvam na partizanski in domobranski strani v Karlovici pri Velikih Laščah ‒ kljub popolnemu nasprotovanju svojcev, zapisanih na spominskih ploščah partizanskih žrtev, kljub nasprotovanju Zveze borcev za vrednote NOB. Takrat so mi »milostno« dovolili priti do vodje predsedniškega urada, ki mi je razložila, da je ta odločitev odlična in da je za predsednika Pahorja dokončna, da je torej vsak napor za svojce žrtev na partizanski strani zastonj in obsojen na neuspeh.

To sem moral povedat tudi na tem mestu, saj je iz poročanja RTV SLO jasno, da sprava še ni končana spričo »neizmernosti« zločinov (očitno samo ene strani), da je bila na delu komunistična revolucija in da so bila njena dejanja zavržna ... O zavržnosti kolaboracije in sodelovanja Katoliške cerkve z okupatorjem pa seveda ni bilo besede. Predsednik Pahor je tudi ob tej priložnosti enakomerno porazdelil krivdo na obe strani in pozival k pomiritvi strasti, ki jih sam že ves čas uspešno razplamteva!

In zdaj za epilog besede osebe, ki zagotovo ni bila politikant ali kvazi državnik, bila pa je živa priča okupatorskega nasilja, organiziranega odpora in tistega najbolj zavržnega, kar je jedro in bistvo slovenskega problema ‒ izdajstva med drugo svetovno vojno! Prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je v svoji avtobiografski knjigi med drugim zapisala tudi: »Zares menim, da je treba reči bobu bob. Mlade generacije se nimajo kaj spravljati, saj niso ubijale. Pravico imajo do lastne presoje, predvsem do boljših pogojev za svoj razvoj, tudi do svobode različnih pogledov - spoštovati moramo svobodo vsakogar, vse do meje, ko ta začne ogrožati svobodo drugega. Kdor pa je ubijal ali druge prisilil k ubijanju, mu tega greha nobena spoved in pokora, tudi več kot tri zdravemarije ne morejo odpustiti. Svojo krivdo bo nosil do smrti in še čez, če je tam čez še kaj. Za izognitev temu je en sam recept: Ne ubijaj!«

Prof. dr. Kornhauser je daleč presegla kvalitete zgoraj omenjenih »državnikov«, zato sem jo brez zadržkov navedel kot referenčno osebo, katere mnenje ima vso težo in se bo težko našel kdo, ki bi ji lahko očital katerokoli slabost, ki so jih politiki polni! Zaradi njih navajam iz vira Wikipedia del njenih referenc:

»Leta 1981 je postala direktorica Mednarodnega centra UNESCA za kemijske študije. V letih 1974–1980 je bila predsednica Raziskovalne skupnosti Slovenije in v letih 1979–1990 jugoslovanskega odbora za znanost v UNESCU. Bila je predsednica Skupščine jugoslovanskega združenja za napredek znanosti in predsednica Komiteja za kemijsko izobraževanje pri federaciji evropskih kemijskih združenj. Leta 1988 je bila izbrana za eno izmed prvih članov Evropske akademije v Londonu (Academia Europaea) med stotimi ustanovnimi člani. Leta 1989 je bila izvoljena v svet te akademije in v Svetovno akademijo znanosti v Stockholmu. Na njeno pobudo je bil 2. oktobra 1992 ustanovljen Sklad Pro Natura; zanj je namenila denarni del odlikovanja Ambasadorka znanosti Republike Slovenije, ki ga je prejela.«

Mnenje o trenutnem stanju na naši javni RTV pa si ustvarite sami, pomislite pa tudi, kam nas taka politika vodi. Je čas za učenje in je čas za odločitve. Učenja je bilo dovolj, odločitev ‒ pravih ‒ pa zagotovo premalo!

Srečo Knafelc, Krvava Peč