Širi lažne novice, mi pa jo plačujemo

Kako je premier Janez Janša nedostojno žalil Dunjo Mijatović, komisarko Sveta Evrope

So se slovenski novinarji »odzvali« na nove žalitve predsednika vlade, tokrat na račun komisarke Sveta Evrope za človekove pravice Dunje Mijatović po objavi kritičnega poročila o svobodi medijev in svobodi izražanja v Sloveniji? In kako so se? Žal zgolj z nekaj kratkimi povzetki.

Žalitveni in diskreditacijski propagandni žargon, ubran v Janševem v odnosu do politikov in novinarjev v tujini, še čaka na poglobljeno analizo učinkov. Doslej sem opažal nekaj posebnosti tega agresivnega diskurza in predvsem se mi zdi ključno poudariti, da se več ne razlikuje v obsegu in intenzivnosti, ko si izbira nove tarče, ampak vztraja v svoji univerzalistični formi, postaja »enak za vse«, česar dejansko nismo pričakovali.

Povedano preprosto, žolčne orkestrirane diskreditacije evropskih politikov, novinarjev in urednikov so po vsebini, slogu in količini sovraštva in zaničevanja postale identične domačim, naracija je propagandistična, nekulturna, groba, osebno žaljiva in vulgarna. Smo na tem, da bo tudi Dunja Mijatović nekoč razglašena za medijsko ali kakšno drugačno vrsto prostitutke?

Z našim denarjem širi lažne novice

Ker poročilo izraža veliko skrb in slovenske oblasti poziva, naj ustavijo slabšanje razmer na področjih svobode medijev in svobode izražanja, je premier v angleščini na svojem tviterju v reakcijo nanj postregel s frontalnim napadom: "Na žalost je Dunja Mijatović del omrežja lažnih novic. Dobro plačana z našim denarjem."

Navedena diskreditacijska očitka sta splošno znana in uporabljena generično, s floskulo o lažnih novicah je Janša zelo trumpovsko opremil že vse slovenske medije, razen svojih strankarskih občil, v zadnjem času tudi tuje novinarje, npr. Lili Bayer iz renomiranega bruseljskega Politico.

Preostali element žalitve pa zadeva že viden učinkovit prijem, ko se drugim očita previsoko plačo, slabo opravljeno delo in k temu doda še namig, ki je namenjen svojim podpornikom in ti si najbrž želijo slišati, da nekdo živi na njihov račun, da bi ga lahko zato lažje sovražili.

Kdo je naslovnik žalitev?

Težko bi dejali, da so na tviterju tovrstni zapisi namenjeni zgolj domači publiki. Napisani so v angleščini, da bi jih naslovnik in neslovenska javnost lahko razumela, obenem je bila komisarka za človekove pravice označena s »tagom«, kar pomeni, da je kot naslovnica lahko opazila, kaj ji sporoča slovenski predsednik vlade.

Ne more biti dvoma, da odločitev za enako retorično strategijo sovraštva implicira, da vanjo akterji verjamejo, saj se vanjo sicer ne bi zatekali. Znova bi lahko našteli dve možni razlagi, čemu pri njej vztrajajo. Po prvi racionalno presojajo, da je uspešna in jih lahko pripelje do zastavljenih političnih ciljev. Po drugi pa racionalnost premisleka ne igre nobene posebne vloge, sovraštvo, katere del je diskreditacija, širijo le zato, ker je to del njihovih avtentičnih čustev, ki jih gojijo do okolja, manj pa stvar premišljenih taktik.

Zakaj je Janša presodil, da bo lahko z domačijsko propagandistično retoriko ustrahovanja in sovražnosti uspešen tudi na tujem, in to tik pred predsedovanjem Svetu EU? Najbrž nekaj, na kar nihče ne zna prepričljivo odgovoriti. Da je vse skupaj predstava za interno javnost, katere kolateralne žrtve so postali tudi tuji politiki, institucije, mediji in novinarji? Če ja, potem je na tehtnico hipne zadovoljitve domače volilne baze postavil res čisto vse, tudi ugled države in sebe v tujini.

Ugotovitve memoranduma

Poročilo oziroma memorandum sicer opaža, da je slovenska vlada izkoristila epidemijo covida-19 za onemogočitev svobode izražanja politične opozicije in drugače mislečih. Znova je pozvala k zagotovitvi sredstev za STA in izrazila potrebo po oblikovanju nacionalne strategije za krepitev medijske neodvisnosti.

Poseben element poročila je svarilo o nadlegovanju, zastraševanju in tožbah proti novinarjem, omejitvi dostopa do informacij javnega značaja in vladnih ukrepih proti javnim medijem. Komisarka je opozorila, da so novinarke tarča seksističnega in mizoginističnega sovražnega govora, priporočila je celo, da se sproži javna razprava o tem, kako se spoprijeti s problematiko nadlegovanja novinark, ter razpravo o spremembi zakonodaje, ki bi preprečila tožbe, katerih cilj je onemogočanje javnega zbiranja.

Poudarek besedila je tudi v tem, da imajo javni mediji specifično vlogo v demokratični družbi, saj zagotavljajo visokokakovostno informiranje za vse segmente družbe. Ob tem poročilo obžaluje ukrepe vlade, ki spodkopavajo neodvisnost, kredibilnost in finančno stabilnost javne televizije (RTV) in Slovenske tiskovne agencije (STA): »Za medijsko svobodo v Sloveniji je izredno pomembno, da se ohrani neodvisnost tiskovne agencije, zato slovensko vlado znova pozivam, da zagotovi sredstva za STA.« Podobno velja za opozorilo glede povečanja transparentnosti medijskega lastništva, da bi se preprečilo vmešavanje v uredniško politiko na osnovi političnih ali komercialnih interesov.

Ironija njenega svarila

Ironično je torej komisarka Mijatović opozorila pred tistim, česar je bila nato v zameno deležna sama. Med drugim je spomnila na odgovornost političnih voditeljev, posebej članov vlade, da medijske platforme uporabljajo na odgovoren in spoštljiv način: "Komisarka poziva predstavnike vlade, naj se vzdržijo stigmatizirajočih in zavajajočih komentarjev o delu zagovornikov človekovih pravic, kar ima lahko to zastrašujoč učinek na svobodo izražanja, in javno obsodijo tovrsten diskurz pri drugih."

Hkrati je predstavnike slovenske vlade opozorila, naj ukrepajo in umirijo napetosti v družbi ter začnejo spodbujati medsebojno spoštovanje in izmenjavo mnenj, posebej je izpostavila sovražni javni diskurz. Kritična je bila do številnih ukrepov omejevanja pravice do protestov, vključno s podaljšanimi splošnimi prepovedmi javnih zborovanj in globami, izrečenimi protestnikom; ti so nesorazmerni in lahko ogrozijo svobodo izražanja.

Predsednik Janša je s svojim tvitom prepoznavno demonstriral prav vsebino komisarkinega svarila, in to kar na njej. Zato se zdi, kakor da tudi evropska javnost nikoli ni pričakovala, da bo deležna povsem enake obravnave brez zavor. Standardi spoštljivega komuniciranja v politiki narekujejo, da se žalitev ne komentira, zato ni pričakovati, da bi se evropska komisarka spuščala v polemike z Janšo. Ampak prav ta poteza, odsotnost reakcije, je na koncu tista, ki tovrstne ljubitelje sovraštva vedno znova krepi in jim daje novega zaleta.

Na memorandum sta se sicer kasneje s pripombami odzvali dve slovenski ministrstvi, pravosodno in kulturno, Janševi mediji pa so komisarko napadli osebno in pisali o tem, da ima močno obremenjeno družinsko preteklost.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**