Kdo pravi, da Dikaučič nima izkušenj?

Zaenkrat s slamnatimi podjetji

Res ni bilo nobeno presenečenje, dejanje bi lahko celo kuvertirali, da kandidat za pravosodnega ministra Marjan Dikaučič nima javnega stališča o neimenovanju evropskih delegiranih tožilcev iz Slovenije. Tega mednarodno odmevnega škandala ne komentira, o tem se ne bo izjasnil, čeprav je bil razlog za odstop njegove predhodnice Lilijana Kozlovič. Da bi že takoj na začetku ugriznil roko, ki ga je pripeljala do hrane, do res mastnega zalogaja?

Dikaučič ni bil na predstavitvi poslancem pred odborom za pravosodje zgolj previden tam, kjer bi morali slišati njegovo načelno in pokončno mnenje, ampak tudi zvit ali vsaj dobro oborožen z inštrukcijami tistih, ki ga želijo nastaviti na mesto ministra. Ob svoji izjavi, da nima stališča, je takoj navedel, da mora glede svojega mnenja biti zadržan, ker bi sicer lahko vplival na morebitni sodni postopek, saj bo morda o vladnem sklepu lahko odločalo sodišče.

Nič stroka, vse politika

Za najbolj indikativno za njegovo samorazumevanje lastne politične namestitve na položaj, kjer se zahteva zelo upogljiva hrbtenica, bi lahko šteli izjavo o izkušnjah, ki jih za takšno funkcijo žal ne more izkazati. "Kandidirali ste za direktorja Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah in vam tam zaradi neizkušenosti niso zaupali mandata," ga je izzval poslanec Levice. Ampak kot je povedal na zaslišanju, mu je manjkalo prav tisto, česar trenutno ne more pogrešati:

"Nisem imel vnaprej neke politične podpore ali česa podobnega in si zagotovil, da bi z zagotovostjo postal direktor."

No, pojasnilo lahko interpretiramo kot preveč lahkotno repliko, v danem kontekstu pa predvsem kot skrajno povedno in zelo resno razlago: kandidat Dikaučič pač verjame, da je možno na strokovne funkcije priti le s političnimi podporami. Takšna je pač pravna država in pravna kultura, h kateri želi prispevati. In v primeru mesta pravosodnega ministra ima očitno tudi prav, kajti podobno kot za direktorja Zdravstvenega doma velja po njegovem, da na takšnih položajih vse šteje politika, nič pa stroka.

Tehnologija slamnatih podjetij

Že iz navedenega vzorca lahko vidimo, da bo v primeru ministrovanja postal podoben šef stranke SMC, ki ga znotraj svoje kvote formalno tudi predlagal: v tem, da bo marioneta, ki bo plesala po taktih predsednika vlade. Kajti čista pomota bi bila misliti, da imajo njegovi ministri sploh kakšno avtonomijo, vsa oblast že končuje v zgolj eni osebi, kot se za piramidalne avtokratske sisteme tudi spodobi.

Pomanjkanje ugleda in izkušenj Dikaučič, kot je poročal portal Necenzurirano, uspešno nadomešča s politično podporo in sumljivimi posli. S SMC na noben način sploh ni povezan, kar kaže na to, da Počivalšek in njegova stranka pri izbiri ni imela usodnega vpliva, pač ima dobre povezave z novim direktorjem Pošte Slovenije Tomažem Kokotom in Rokom Snežičem, zaupnikoma stranke SDS.

Pet let, vse do leta 2017, je bil Dikaučič direktor podjetja SCL, uradno brez premoženja, kapitala in prihodkov, kasneje ga je zamenjala državljanka Ukrajine Olena Holiuk, lastnik pa je postal brezdomec iz Maribora, prijavljen na Centru za socialno delo. Danes je podjetje SCL davčni dolžnik, nima bančnega računa in državi dolguje nekaj deset tisoč evrov.

V približno enakem obdobju je možni novi minister direktoroval še družinskemu podjetju Prevozi Žižek iz Črenšovcev. Lastniki so prevzeli posle podjetja, po znanem vzorcu pa se je Dikaučič poslovil s položaja in, glej ga zlomka, takoj zatem je podjetje končalo v stečaju. Nastalo je za okoli 1,3 milijona evrov terjatev, med upniki je tudi Furs, ki so mu Prevozi Žižek ostali dolžni več kot 200 tisoč evrov.

Vendarle ima izkušnje

Ob včerajšnji predstavitvi, poroča Dnevnik, se je na kandidata za ministra obrnil Goran Lukić iz Delavske svetovalnice. Glede SCL in očitka o veriženju slamnatih podjetij, kar je deloma zanimalo tudi poslance opozicije, se je naslovljeni sprenevedal, da je SCL bilo podjetje, ustanovljeno za tuje partnerje, ki se nato menda niso odločili za vstop na trg, zaradi česar podjetje ni poslovalo, na koncu pa so menda prejeli ponudbo za odkup podjetja, očitno s strani omenjenega brezdomca, in odločili so se za prodajo.

Vladajoči sicer tehnologijo slamnatih podjetij v kombinaciji z brezdomci že obvladajo. Spomnimo na Andreja Lasbaherja, na podjetje Progresija, pa na brezdomca Milana Simiča, ki ga je doletela možnost, da za 500 evrov, nagovorili so ga kar sredi manjšega ljubljanskega parka, odkupi omenjeno podjetje, ki je izdajalo famozni Slovenski tednik – tisti brezplačnik, za katerega je tudi parlamentarna komisija ugotovila, da je za njim stala stranka SDS. V času prodaje Simiču, ki je bil v zaporu in je kasneje tudi pričal v parlamentu, je Progresija imela 1,25 milijona dolgov, toda operacija z nič hudega slutečim brezdomcem je izvajalce propagandistične strankarske akcije izdajanja dveh brezplačnikov elegantno rešila pred upniki. Velik dolg je imela tudi do Pošte Slovenija, ki je tradicionalno pod kontrolo stranke SDS.

Če torej opozicija pravi, da minister nima nobenih izkušenj, to ne drži – našteli smo jih. Za marionetno SMC, najbolj etično med vsemi strankami, in njeno gospodarico SDS pa velja, da bo Dikaučič imeniten minister, kot ustvarjen po njihovih željah.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**