»Zelo intenzivno si prizadevamo za ozelenitev fasad«

Za nekoga, ki se ukvarja s področjem, od koder prihajajo vsak dan bolj črne napovedi – podnebnimi spremembami –, je dunajski politik Jürgen Czernohorsky neverjetno vedra oseba. Štiriinštiridesetletni politolog in sociolog je v politiko vstopil že v študentskih letih, ukvarjal pa se je predvsem z izobraževanjem – pred štirimi leti je prevzel tudi mestno ministrstvo za izobraževanje. Po koncu mandata se je preselil na drugo področje: prevzel je dunajsko mestno ministrstvo za podnebne spremembe in okolje.

Njegov optimizem morda temelji na investicijskem načrtu za ogljično nevtralno prihodnost in boj proti učinkom podnebnih sprememb, ki ga je pred kratkim objavilo mesto Dunaj. Mislijo prekleto resno. V prihodnjih petih letih bodo za subvencioniranje okoljskih projektov namenili 100 milijonov evrov. A celo ta znesek je majhen v primerjavi s 4,25 milijarde evrov, ki jih bodo dunajska javna podjetja vložila v prehod na obnovljive vire energije. Načrti mesta Dunaj na tem področju so velikopotezni. Kot smo zapisali: mislijo prekleto resno.

Pravite, da je Dunaj ena izmed prestolnic EU, ki jih najbolj ogrožajo podnebne spremembe. Na čem temelji ta izjava? Kako mesto Dunaj zbira in analizira tovrstne podatke?

Na našem oddelku za okolje obstaja posebna enota, ki se ukvarja izključno s podnebnimi raziskavami. Tja pridejo vse meritve zraka, vode in drugi parametri, ki se zbirajo na več krajih na Dunaju. Zbiranje podatkov vodi oddelek za varstvo okolja v mestni upravi – oddelkov je več –, ki zelo tesno sodelujejo s strokovnjaki z različnih znanstvenih področij. Pri tem so seveda udeležene tudi dunajske univerze in številni zunanji mednarodni znanstveniki.

Dobri podatki so dobra podlaga, a če ne vplivajo na delovanje, so mrtva črka na papirju. Kako jih vključujete v mestno politiko?

Dunaj ima župana in mene – podnebnega ministra, posvetovalni podnebni svet, ki zastopa širšo civilno družbo, mestno upravo z vsemi strokovnjaki, predvsem pa ekipo mednarodnih znanstvenikov, s katerimi zelo tesno sodelujemo na vseh ravneh.

Tu so še različni strokovnjaki, na primer za urbano podnebje, za promet, za škodljive vplive družbe na podnebje itd. Lahko rečemo da gre za nepretrgano skupinsko delo. In del teh aktivnosti sta bili vedno zbiranje čim več podatkov in nato strateško delovanje. V zvezi z raziskovanjem urbanega podnebja se je v zadnjih letih veliko zgodilo.

Takšen aparat se verjetno ne postavi v enem dnevu. 

Res ne. Na Dunaju imamo več kot 20 let izkušenj z vključevanjem podnebne politike v državno upravo. Za prvi program varstva podnebja smo se odločili leta 1999 in na samo čelo magistrata, na vrh mestne uprave, postavili pristojne, ki usklajujejo delo vseh oddelkov, ki se ukvarjajo z okoljsko in podnebno politiko ter z izvajanjem načrta za varstvo podnebja.

V 20 letih smo dosegli zelo zelo veliko uspehov. Trenutno smo zvezna dežela v Avstriji, ki ima najnižje emisije CO2. To je gotovo povezano z dejstvom, da se med seboj dokaj dobro povezujemo.

Če se vrnemo k omenjeni podnebni ogroženosti mesta. O katerih dejavnikih se pogovarjamo?

Dejavnikov je ogromno, najlažje bo, če razložim s primerom. Od leta 2015 načrtujemo strategijo Urban Heat Island. Gre za to, da smo po vsem mestu iskali točke, kjer so tako imenovani vročinski otoki. V katerih ulicah je zaradi pomanjkanja sence ali prekinjenega toka zraka še posebej vroče? Kje manjka vodnih in zelenih površin? Od kod imajo meščani predaleč do odprtih javnih prostorov … Zdaj ko smo našli te točke, se lahko lotimo razbijanja asfalta. Da vroče otoke spremenimo v hladne, pripeljemo v mesto vodo ...

V izjavi za javnost navedete zneske – sto milijonov evrov za subvencije, 4,25 milijarde je investicij javnih podjetij, pet tisoč evrov za posamezen projekt ozelenjevanja … Nam lahko poveste več o načinu financiranja teh projektov? Predvidoma gre za mestna sredstva in sredstva EU združena z drugimi investicijami javnega sektorja. 

Kar govorimo konkretno o tem, iz katerih loncev jemljemo, jih je več. Najpomembnejši, ki smo ga nedavno vzpostavili – pred mesecem dni, je program financiranja, imenovan Livable Climate Model City. Ta se napolni z dvajsetimi milijoni evrov na leto iz državnega proračuna in naj bi sprožil naložbe v mestnih okrožjih. Poleg denarja, ki ga vsako izmed okrožji dobi iz celotnega proračuna, je to torej še dodaten denar. Vsako okrožje lahko od tam vzame sredstva, zato da obdrži trge, naredi ulice privlačne za meščane ter ustvarja hladna mesta v javnem prostoru.

Mesto te izdatke podpira 40-, 60- ali 80-odstotno, odvisno od tega, kakšni so njihovi učinki na podnebje. Če na primer razrušimo neko gosto pozidano ulico, da s tem ustvarimo prostor za veliko novih dreves in mogoče celo majhen vodotok, potem bi to imelo velik učinek in bi ga lahko financirali 80-odstotno. To je povsem nov program, s katerim želimo sprožiti še dodatno aktivnost, poleg nenehnih načrtov, v katerih je mesto zaobjeto kot celota.

Glede na to, da je vključenih več akterjev, kako potekata pridobivanje in usklajevanje financ? 

Kot že rečeno, zares velika prednost je, da imamo več kot dve desetletji izkušenj z izvajanjem podnebne politike. Celoten okoljevarstveni projekt je velik paket. Vsak oziroma skoraj vsak mestni svet je nekako vključen vanj. Od prometa do stanovanj, urbanističnega načrtovanja, iskanja financ. Nadzorne strukture smo torej že zelo dobro postavili. Drugi bistveni dejavnik uspeha pa je zagotovo to, da imajo te strukture tudi jasne cilje.

Ko gre za programe za varstvo podnebja, imamo na Dunaju celostno strategijo, imenovano Smart City (’pametno mesto’). Ta opredeljuje točno določene cilje, kot so na primer ustvariti mesto kratkih razdalj, »vaške centre« znotraj mesta, uporaba digitalnih sredstev za zagotovitev zmanjšanja osebnega prometa, nadzorovanje javnega prevoza itd.

A gotovo si niste vzdrževanja celotnega projekta naložili na lastna pleča. 

Veliko je tudi sodelovanja z zvezno vlado, prav tako tudi na ravni EU. Obstaja na primer program, imenovan WieNeu+ (’kot nov’). Ogledamo si celotna okrožja mesta in jih tako rekoč pretresemo, na novo načrtujemo. Tu se lotevamo vsega, od novih energetskih rešitev in razogljičenja do inovativne demokracije, kot je participativni proračun in drugo. To je projekt, ki ga izvajamo in financiramo skupaj z EU.

Omenili ste 40-, 60- ali 80-odstotno financiranje. Kdo prouči vloge pred financiranjem? Kako se spremljajo učinki? 

V osrednji usmerjevalni skupini so strokovnjaki, ki predstavljajo različne dele mesta in sodelujejo na samem vrhu uprave. Tja prispejo vse prijave za različne projekte. Skupina pregleda vse sestavne dele in se nato odloči, ali je projekt smiselno podpreti in koliko glede na pričakovano učinkovitost.

Kot sem že rekel, resnično poskušamo postati vedno bolj natančni in kompleksni, ko gre za analizo tudi najmanjših vplivov na podnebne razmere. Popravljamo dvige temperature v najbolj vročih mesecih, celo dnevih, primerjamo nočne in dnevne razmere itd. Prav ta skoraj dlakocepska natančnost nam potem omogoča, da precej dobro ocenimo učinek posegov.

Tudi Dunajčane same ste povabili, da oddajo svoje projekte in ideje. Povejte nam več o tej udeležbi meščanov. 

Pomembno je, da se v podnebni politiki zavedamo, da ni mogoče rešiti vsega od zgoraj navzdol. Torej tako, da v strategiji določite cilj in sveženj ukrepov. Mesto je kot rastlina. Zaščita podnebja raste od spodaj navzgor!

Prav zato sta osrednji vprašanji našega časa podnebna politika in demokratična politika, tako tesno prepleteni.

Torej ne gre samo za prilagajanje višjim temperaturam, temveč za nov način upravljanja mesta. 

Točno tako! Trenutno načrtujemo resnično veliko novost na področju demokratizacije, ki bo začela veljati prihodnje leto – participativni podnebni proračun. To je res povsem inovativen koncept, pri čemer bistvo ni samo to, da Dunajčane povprašamo za mnenje o nekem vprašanju, ampak da mestna uprava razvija projekte skupaj z občani. Gre za soustvarjanje, kjer se državljanske žirije in sveti odločijo, kateri od teh skupno razvitih projektov bo dejansko izveden.

Tovrstne spremembe gotovo s sabo prinašajo tudi tveganja. Kako se spoprijemate s tem? 

Vedno pogledamo tudi čez rob lastnega okvirja. Česa se lahko vključeni strokovnjaki naučijo v drugih mestih? Poskušamo preveriti, kako lahko koncept deluje oziroma morda že deluje drugje. Pariz ima denimo participativni proračun, iz katerega se skušamo naučiti čim več.

Resnično želim na novo razumeti upravljanje mesta. Strokovnjaki, tudi z univerz in iz okrožij, se s predstavniki civilne družbe ukvarjajo s tem in prihodnje leto lahko začnemo ta projekt.

Odprt je tudi mednarodni natečaj za arhitekte, urbaniste in druge strokovnjake, s katerim zbirate ideje in projekte ...

No, to je dober primer enega izmed načinov, s katerimi želimo določiti povsem konkretne posege. Lahko so tudi zelo majhni. Lahko gre za trg na Dunaju, ki ga je treba preoblikovati. Ali pa za inovativno intervencijo na ulici, kjer ni mogoče preprosto razbiti vsega in zasaditi dreves. Želimo čim širši razmislek o tem, kar vse je mogoče storiti za izboljšanje mikroklime. Ker vemo, da sami vseeno nimamo dovolj zmogljivosti, idej, časa, smo povabili arhitekte, urbaniste, oblikovalce, strokovnjake z različnih področij, da predstavijo koncepte za zeleno metropolo.

Z drugimi besedami, želimo si mesta, ki ne bi bilo polno novogradenj, temveč kjer bi s premislekom preoblikovali to, kar je že tam. To nam odpira celo polje novih možnih rešitev, še posebej ko gre za prilagajanje podnebnim spremembam. Predvsem iščemo projekte, ki jih je mogoče povečati in pomnožiti. Ki jih lahko uporabimo ne samo na eni mikrolokaciji, ampak v celotnem mestu.

Sredi junija bomo objavili rezultate natečaja in naš cilj je, da uporabimo finančna sredstva mestne uprave, da nagrajene projekte tudi izvedemo na najrazličnejših točkah v mestni krajini.

V resnici gre za nekakšen odprt in razširjen učni proces. Želimo si dolgoročnega sodelovanja s strokovnjaki z vse celine, se učiti od njih in z njimi.

Analize po vsem svetu kažejo na to, da bodo podnebne spremembe najhitreje in najmočneje prizadele tudi sicer najbolj ogrožene družbene skupine (ekonomsko šibkejše, marginalizirane socialne skupine, tehnološko manj razvite države itd.), ki se bodo težje odzvale na izzive preživetja v novih razmerah. Kako se mesto Dunaj odziva na to v svoji skrbi za meščane? Kakšne strategije uporablja, da zagotavlja ne le podnebno vzdržnost, temveč tudi podnebno pravičnost? 

To je resnično osrednje vprašanje. Trdno sem prepričan, da zaščita podnebja zadeva vse. Gre za to, ali bomo znali dobro življenje v mestu omogočiti vsem ali ne. Zato mora mestna politika storiti vse, da pred posledicami podnebnih sprememb ne bi bili zaščiteni samo nekateri. Na primer le tisti, ki si lahko privoščijo klimatsko napravo, bazen na strehi ali vsaj balkon, preostali pa trpijo. Zares zaščiteni pred posledicami podnebnih sprememb smo lahko le kot država, ki bo kraj z dobro kakovostjo življenja za vse državljane. In to na način, ki ne gre na račun državljanov prihodnosti.

To vse drži. Toda kaj to pomeni v praksi? 

To pomeni, da imamo pred sabo veliko dela. Pomeni, da ustvarjamo vedno več zelenja, več parkov, senčnih kotičkov, več ozelenjenih ulic, fasad in streh v neposrednem bivalnem okolju, ki je skupno in dostopno vsem. Ozelenjena fasada ne ustvarja boljših podnebnih razmer samo za lastnike stavbe, temveč za celotno mesto. Želim delati v mestu, kjer je vsak Dunajčan v 15 minutah lahko v parku, na travniku ali v gozdu. Kajti nimajo vsi balkona ali strešne terase.

Pri tej preureditvi mesta kot kraja kratkih razdalj, kjer imate vedno zeleno površino v neposredni bližini, se močno zanašamo na soodločanje. Če načrtujemo nove parke, obenem načrtujemo, kako bomo sodelovali z občani.

Samo v naslednjih petih letih nameravamo ustvariti 400.000 kvadratnih metrov novega parkovnega prostora. Želimo tako rekoč zgraditi dnevno sobo na prostem za Dunajčane. 400.000 kvadratnih metrov je precej velika številka. Veliko višja od vseh v zadnjih nekaj desetletjih. Tu stavimo na uvajanje novih pristopov. Na primer, kako poiskati prostor tudi za nedotaknjeno mestno divjino, ki bi omogočala biotsko raznovrstnost. Tako poskušamo kot mestni uslužbenci zagotoviti, da bo neposredno dunajsko življenjsko okolje postalo boljše.

Glede na gostoto pozidanosti mestnih površin, kje in kako boste dodali zelene in vodne površine? Če govorimo o 400.000 kvadratnih metrih novih parkovnih površin, kje jih boste sploh našli?

Po eni strani imamo na Dunaju zelo dobro in zelo močno tradicijo celostnega načrtovanja. To pomeni, da če za svoje mesto zastavimo strateški cilj, potem je ta zavezujoč za vse.

Eden izmed teh ciljev je ohraniti in razširiti zeleno površino, ki že obstaja, kljub temu da je Dunaj hitro rastoče mesto. To je tako rekoč fiksni okvir, h kateremu smo se obvezali.

Triinpetdeset odstotkov mesta so zelene površine. K mestnim površinam namreč spada tudi Dunajski gozd. Poleg tega že imamo znatno količino parkovnih površin, ki so razporejene po mestu. In teh 53 odstotkov je, naj tako rečem, svetih.

Dobro, to je obstoječe. Kaj pa novo? 

To, da ohranjamo 53 odstotkov, pomeni, da je treba vedno, kadar se zgodijo gradbeni projekti, najti enakovredne površine kje drugje. Dober primer so velika stara območja železniških postaj, ki so bila v zadnjih letih (in bodo tudi v prihodnosti) obnovljena. Stavbe se rušijo, deli območij pa ostanejo trajno namenjeni za parkovne površine, kjer se lahko gradijo tudi stanovanja. Ena stvar vodi v drugo. Obstajajo urbanistične pogodbe, ki se sklenejo z investitorji. Te zagotavljajo, da bo na vseh lokacijah ustvarjena socialna infrastruktura, da bodo tam šole, vrtci itd., a vključene morajo biti tudi parkovne površine. Nastati mora nekakšen vzorec zelenih prostorov.

Zaradi te pogodbe v načrtu ne sme biti manj zelenja, kot ga imamo zdaj.

Kaj pa tam, kjer takšnih površin ni? V samem mestnem središču, kjer je pozidava najgostejša in ogroženost največja? 

To je seveda težja, bolj prefinjena naloga. Gosto pozidana območja moramo ponekod razbiti, da ustvarimo odprte prostore, kamor lahko pobegnemo pred asfaltom. Veliko se ukvarjamo s toplotnimi otoki, omenjenimi na začetku. Tako natančno vemo, kam moramo nasaditi več zelenja. Kvadratni meter prostora je tu drag in ne moremo si privoščiti, da bi delali na slepo. Seveda je to pogosto zelo drobnjakarsko delo. Na Dunaju imamo tudi kopico čisto majhnih parkov, ki jim rečemo »Beserlpark« (neposredni prevod bi bil ’park za lajdre’ ali ’park za služkinje’, op. p.), ki so bili dolga leta osamljeni zapuščeni prostori in jih zdaj prenavljamo. Obstajajo še manjša območja, škrbine v stavbnih nizih, v katerih lahko ustvarite »žepne« parke. Tu začne veljati omenjeni program financiranja za okraje. Naš osrednji proračun bo financiral in spodbujal takšne pobude, kjer se bodo pojavile.

Spustiva se zdaj s širše, strateške ravni na bolj podrobno, praktično. Kakšne načine senčenja in ozelenjevanja imate v načrtu? 

Zelo intenzivno si prizadevamo za ozelenitev fasad, ki je učinkovito sredstvo proti poletnemu pregrevanju. Tako naravno klimatsko napravo lahko uporabite za hlajenje celotnih stavb. Za lastnike hiš, ki želijo narediti zeleno fasado, smo vzpostavili poseben vir financiranja. Enako velja za ozelenitev streh. Takšne pobude lahko obenem tudi zahtevamo v dokumentih urbanističnega načrtovanja.

Obstajajo razvojni načrti in ti določajo, da mora biti 20 odstotkov površin, ki so obrnjene proti javnemu prostoru – torej ulice, pločniki itd. – ozelenjenih. Seveda to velja samo za novogradnje. Tu imamo precej močan vzvod, s katerim bomo v naslednjih nekaj letih naredili pomemben korak pri širitvi zelenih fasad. Enako velja za strešne vrtove. Prav tako poskušamo uporabiti arhitekturo, drobno mestno arhitekturo, da prispevamo k ohlajanju.

Nam lahko opišete kakšen primer? 

Lahko vam predstavim tri. Zaposleni v Dunajskem vodovodnem podjetju so na primer sami razvili predlog, da bi na 12.000 mestnih hidrantov namestili nastavke, ki ustvarjajo pršilno meglo. Poimenovali so jih »poletni brizgalci«.

Drug primer so nastavki za pitje iz hidrantov. Videti so kot vrtna oprema, ki jo je kdo pometel iz garaže ... A s takšnimi posegi lahko ustvarimo začasne hladilne točke, ko se začne poletna vročina.

Tretji pa so »parkovni otočki«. Gre za ozelenjeno urbano pohištvo, ki ga postavljamo na parkirna mesta ter ustvarja senco in možnost za posedanje. Obenem pa vpliva tudi na mikroklimo. Tako poskušamo gosto pozidane bivalne prostore ohladiti z manjšimi posegi.

In kdo načrtuje in namesti to ozelenitev? 

Ko gre za projekte, ki so del širše strategije, jih izvaja mesto samo, pri tem pa sodelujejo vsi oddelki mestne uprave. Pri manjših, kot so omenjeni pršilci na hidrantih, je to samostojen projekt vodovodnega podjetja. Enako velja za mestne vrtnarje, ki skušajo ustvariti dodatne senčne prostore v parkih. Vsak oddelek razvija in izvaja rešitve tam, kjer je neposredno odgovoren.

Če na primer živim v hiši in se vsi lastniki skupaj odločimo, da želimo zeleno fasado – kakšen je postopek? Kje dobimo dokumentacijo? Kakšno podporo imajo državljani na področju znanja, svetovanja in izvajanja? 

Za to obstaja pristojni organ. Na Dunaju je to oddelek za varstvo okolja. Obstaja posebna ekipa, ki vam svetuje tudi o različnih možnostih ozelenitve. Katere so cenejše ali dražje možnosti, kaj je treba upoštevati, kakšne tehnične rešitve obstajajo in seveda tudi kako lahko pridobite neposredno financiranje.

Prizadevamo si, da bi na enem mestu ponudili nasvete, podporo, odobritev in financiranje iz enega samega vira. To velja tudi za veliko temo energetike, fotovoltaičnih sistemov itd. Tako lahko dobimo neposreden stik z državljani, jim olajšamo pridobivanje dovoljenj, vse do financiranja. In vedno poskušamo vse združiti na enem uradu, na eni točki v mestu.