Žal Bergant ni bil kos Janši

Intervju z Janezom Janšo na TV Slovenija: »naša resnica«, manipulacija in avtokastrirano novinarstvo

Žal Igor E. Bergant ni bil kos predsedniku vlade: v pogovoru z njim za TV Slovenija je skrajno previdno, nekako celo do mere nezaznavnosti, poskušal malce podvomiti v njegov stil vodenja, s katerim državo peha v klub držav, ki ogrožajo človekove pravice in rušijo demokracijo, ampak niti v enem trenutku ni postal ekspliciten.

Začel je z dvema zaporednima vprašanjema o kvaliteti političnega dialoga, kajti bolj praznega evfemizma za premierjevo obračunavanje s političnimi nasprotniki, mediji, novinarji in kritično javnostjo se pač ni spomnil. In ravno tistega dialoga, ki ga Janšev kompanjon, predsednik republike, nenehno zlorablja s svojim maskirnim dialogizmom, s čimer je bila tragedija tovrstnega pristopa še intenzivnejša.

Bila je to predstava za javnost, že tolikokrat videna: namesto laježa psov čuvajev zgolj previdno obvohavanje intervjuvanca, kjer v enournem pogovoru recimo beseda »demokracija« ni bila sploh omenjena, kaj šele, da bi bila atribuirana s katerim od pridevnikov, ki izraža strah pred njeno ogroženostjo.

Njegov najnovejši trik

Naj navedem le en zgled, morda najbolj patetičen v enournem pogovoru: primer Kučanove izjave o STA, ki jo je Janša spretno zmanipuliral v poduk o človekovih pravicah, nesporno v skrajno simptomalnem trenutku intervjuja, v katerem sta bila voditelj oddaje in javni servis bila do konca ponižana. Res si je težko predstavljati nižjo točko novinarske spretnosti od tiste, ko javna radiotelevizija dopusti Janši prostodušno dociranje o človekovih pravicah in svobodi medijev, ne da bi temu kdo ogovarjal.

Najnovejši trik Janša strastno ponavlja že nekaj tednov in kot vedno je hevristično najlažje manipulativnost določiti skozi naslovje njegovih propagandnih medijev. Nova24TV je denimo zapisala: Milan Kučan le priznal: »Zgradili smo svojo tiskovno agencijo, da je v svet sporočala našo resnico!«

Domislica se nanaša na Kučanovo nedavno izjavo ob praznovanju tridesete obletnice STA, ko je izrekel poved »Zgradili smo svojo tiskovno agencijo, ki je v svet sporočala našo resnico«, s strani Janše spretno obrnjeno v skorajda filozofsko kritiko: »Slovenija potrebuje agencijo, ki bo preprosto sporočala resnico. Ta je od vseh.«

»Naša resnica«

Omenjeni poudarek je vešče uporabil ob Bergantovem vprašanju o »mrcvarjenju« STA. Novinar je tvegal komentar, ki ga slišimo prepogosto: da gre pri obračunu z agencijo za »neko čisto osebno antipatijo vas ali pa vaših sodelavcev do konkretno gospoda Veselinoviča«. Kakor da bi brez te antipatije aktualna vlada ne poskušala zavojevati zanjo skrajno strateško pomembnega medija…

Premier se, sicer pričakovano, pač ni trudil z vsebinskim pojasnilom, njegov osrednji cilj je bil omenjeni Kučanov stavek ustrezno ozvočiti skozi manipulativno razlago, ker je pač suvereno presodil, da bo to za njegove potrebe povsem zadostovalo: Danes je pa to agencija, za katero je gospod Milan Kučan rekel, da obstaja zato, da v svet sporoča našo resnico. Zdaj kar zadeva resnico, resnica ni ne naša ne vaša, resnica je ena in ta stavek vse pove.

Kaj točno pove ta stavek, ki pove vse? Tudi retorično in argumentacijskemu neukemu novinarju bi moralo biti jasno, da v tem manevru nekaj ne štima, vendar voditelj ni poskušal niti oporekati. Ena od najlažjih interpretativnih možnosti, da pojasnimo Janšev trik, je naslednja: pojem »naše« resnice, ki ga je Kučan navedel in z njim želel povedati, da je z ustanovitvijo agencijo lahko »slovenska« resnica dosegla ali odšla v svet, je Janša obremenil z zlohotno in politikantsko interpretacijo: »naš« je razložil na način, ki opiše strankarsko, »komunistično«, ideološko ali politično pristransko pozicijo.

Povedano drugače, pojem »naše resnice« je zmanipuliral skozi dvopomenskost, »ekvivokacijo«; Kučanu je podtaknil drugačen pomen od intendiranega.

Nič novega, star in zlizan pristop, zato je novinarska pasivnost še manj razumljiva. Velja opozoriti, da Janševi retorični triki prihajajo v valovih, v skladu z lastnim zadovoljstvom ob novih in novih posamičnih domislicah ter navdušenjem nad njimi kot s kakšno novo igračko v peskovniku.

In ker po novi igrački v hiši pač igre nikoli ni konec, po invenciji nove domislice vedno znova sledi mukotrpni »ad nauseam«, do bljuvanja: neskončno ponavljanje propagandističnega trika, da se manipulacija v javnosti in volilni bazi dovolj prime, da »postane resnica«, kar lahko včasih traja tudi desetletja. In prav Kučan je lep zgled žrtve Janševe neizmerne vztrajnosti v ponavljanju takšnih domislic, kot je tista zimzelena o diskreditacijah, ki jim bo sledila likvidacija: manipulaciji epskih dimenzij, ki se sploh ne neha.

Janša podučuje o človekovih pravicah

Ironija je hotela, da je Bergant prav na tej opisani točki pogovora vendarle poskušal vztrajati. Ne sicer z razgaljanjem manipulacije, tega žal res skoraj nikoli ne vidimo, ampak s sklicevanjem na ustavo in evropsko listino temeljnih pravic: ta da svobodo medijev in svobodo obveščanja postavlja in omenja celo v istem stavku kot svobodo izražanja, je spomnil.

Celo zaskrbljeno je zato energično vprašal, »kdaj bo tega konec«, a se takoj omilil, češ zakaj je pred proslavljanjem 30. obletnice in tik pred predsedovanjem »to sploh potrebno«? Prijazno leporečje o nepotrebnosti, s katerim je Bergant nadomestil bolj jasne opise o finančnem izčrpavanju agencije, je bil nemudoma kaznovano z že omenjenim podukom o človekovih pravicah: … in kar se tiče človekovih pravic. Človekova pravica je svoboda izražanja. To je človekova pravica. Ne svoboda medijev. V nobeni listini človekovih pravic nimate svobode medijev, svoboda medijev je pomembna, ampak je podrejena svobodi izražanja. Mediji morajo to svobodo varovati in jo omogočati, ne pa, da jo skušajo nadomestiti. Svoboda medijev ni nadomestilo za svobodo izražanja. Ali razumete? Človekova pravica pripada človeku, ne instituciji, nacionalni televiziji ali pa STA-ju. Uporabnikom teh uslug pripada svoboda izražanja.

Matiral Berganta

Podobno kot poprej voditelj spet ni ugovarjal: gost mu je preprosto podtaknil trditev, ki je ni bilo, češ svoboda medijev je nekakšna človekova pravica. Lahko delo zanj, s šolsko razpravo je novinarja mimogrede odpeljal proč od pereče teme, zakaj z nefinanciranjem in stradanjem STA njegova vlada ogroža njeno svobodo in avtonomijo, kot tudi v primeru RTV, ko poziva proti plačevanju prispevka. Na voditeljevi strani ni bilo nobenega ugovora, s spretno redukcijo problema svobode medijev na »perečo« problematiko svobode izražanja je bila debata zaključena.

Do te mere, da je lahko krog Janševih medijev v podporo svojemu guruju poročal o triumfu – in to na triumfalen način. Na Janševi paradni Nova24TV so po opravljenem intervjuju že v naslovu zadovoljno napisali »Novinar Bergant si bo težko opomogel od pogovora z Janezom Janšo: Poglejte si, kako ga je matiral z dejstvi« in enkrat več se je pokazalo, da cvetober slovenskega novinarstva ni sposoben ustavljati niti najmanjšega retoričnega trika in manipulacije, v katerimi premier dejansko mimogrede matira vse novinarje po vrsti, in to v simultanki z zavezanimi očmi.

Ironično se je pogovor odvil na dan, ko je porazno samokastrirano slovensko novinarstvo, anemično in sokrivo za stanje, ki ga imamo, sramežljivo porinilo v kot odprto pismo skoraj 200 državljank in državljanov, ki ga je sopodpisal tudi sloviti Noam Chomsky. Pismo, naslovljeno na predsednico Evropske komisije, predsednika Evropskega parlamenta in predsednika Evropskega sveta spregovori o vsem, kar je Bergant pozabil vprašati svojega gosta.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**