Nevarne spremembe zakona o vodah

Osrednji argument ministra za okolje in prostor mag. Andreja Vizjaka v referendumski razpravi je, da novela 37. člena zakona o vodah ne razširja možnosti pozidave vodnih in priobalnih zemljišč. Nasprotno, trdi minister, novi člen zaostruje pogoje za posege v priobalna zemljišča in jih omejuje samo na enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, ter na objekte v javni rabi. To še ni vse: za te objekte je treba pridobiti vodno soglasje, izpolnjeni pa morajo biti tudi pogoji po gradbeni in prostorski zakonodaji, ki dovoljujejo posege v prostor. Vizjak trditve utemeljuje s tem, da je z novelo črtal določbo iz 14. člena veljavnega zakona, ki zdaj pod določenimi pogoji omogoča oženje priobalnih zemljišč na stavbnih zemljiščih znotraj naselij. Pravi tudi, da so od leta 2002, ko je bil sprejet Zakon o vodah, to možnost močno zlorabljali, saj je vlada sprejela kar 54 (v resnici 52) uredb, ki so ožile priobalna zemljišča.

Pokazati bom skušal, kako minister mag. Andrej Vizjak namenoma zavaja, ko govori o zlorabah pri oženju priobalnih zemljišč in pravem napadu na priobalna zemljišča.

Prvič: Zakon o vodah (ZV-1) iz leta 2002 sploh ni vseboval zloglasne določbe v 14. členu, ki ji Vizjak pripisuje odgovornost za pozidavo priobalnih zemljišč. Ta odstavek je prišel v ZV-1 šele z novelo zakona junija 2008 (ZV-1A), torej v času prve vlade Janeza Janše, ko je bil mag. Andrej Vizjak minister za gospodarstvo v isti vladi. Sprejete uredbe pred tem datumom se na določbo o oženju priobalnih zemljišč iz 14. člena zakona o vodah sploh ne morejo sklicevati – preprosto zato, ker je v zakonu ni bilo.

Drugič: iz javnih evidenc je razvidno, da je od 52 uredb, ki so bile sprejete od leta 2002 do danes, samo 18 takšnih, ki se sklicujejo na določbo o oženju priobalnih zemljišč iz 14. člena veljavnega zakona. Pri vseh osemnajstih uredbah gre za oženje priobalnega zemljišča znotraj naselij, torej na območjih, kjer so vodotoki že stoletja ali desetletja pod močnim antropogenim vplivom. Torej je trditev o množičnem napadu na priobalna zemljišča v naseljih padla v vodo že takoj na začetku, saj je bilo v skoraj 20 letih sprejetih le 18 takšnih vladnih uredb in ne 54, kot zatrjuje minister Vizjak.

Nova ureditev omogoča poseganje tudi v vodna zemljišča, torej v vodo, v struge rek, potokov in v jezera, ne pa samo na priobalna zemljišča, ki jih obdajajo.

Tretjič: s pomočjo Atlasa okolja in portala e-Prostor sem pregledal vseh 18 uredb, ki ožijo priobalni pas na posameznih vodotokih. Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) oziroma Direkcijo Republike Slovenije za vode (DRSV) sem zaprosil za strokovna mnenja k pobudam za določitev (oženje) nove zunanje meje priobalnega zemljišča na podlagi že omenjene določbe 14. člena Zakona o vodah. Direkcija Republike Slovenije za vode mi je posredovala štiri od šestih pozitivnih strokovnih mnenj, izdanih po letu 2016, ko je prevzela pristojnost izdajanja strokovnih mnenj za pripravo uredb o oženju priobalnega zemljišča. Pred tem je to nalogo opravljala Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO). DRSV sem zaprosil tudi za podatek, koliko vlog za strokovna mnenja je bilo rešenih pozitivno in koliko je bilo zavrnjenih.

Podatki, ki so mi jih posredovali so presenetljivi: od skupaj 29 vlog med letoma 2016 in 2020 je bilo s pozitivnim strokovnim mnenjem rešenih samo 6, torej le vsaka peta vloga, pri eni od vlog pa je izdano pozitivno mnenje samo za del priobalnega zemljišča.

Ti podatki torej jasno demantirajo navedbe ministra za okolje in prostor, da je zloglasna določba v 14. členu Zakona o vodah največji krivec za degradacijo priobalnih zemljišč in da z novo rešitvijo popravljamo pretekle napake.

Res je prav nasprotno: na to opozarja tudi podrobnejši pregled štirih strokovnih mnenj, s katerimi sem se seznanil. Pri presoji utemeljenosti oženja zunanje meje priobalnih zemljišč strokovna mnenja dosledno preverjajo, ali so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji (med drugim tudi poplavna varnost in vpliv na kakovost voda), ki omogočajo oženje. Posebej je treba poudariti, da tudi pozitivna strokovna mnenja zapovedujejo, da je treba za vsak konkreten poseg, ki je od vodnega zemljišča oddaljen 5 oz. 15 metrov, pridobiti soglasje, tudi če ne gre več za priobalno zemljišče. To je treba vnesti tudi v uredbo o oženju priobalnih zemljišč. Pomenljivo je, da ministrstvo teh navodil iz strokovnih mnenj pri pripravi uredb ni upoštevalo, zahteva po vodnem soglasju za konkreten poseg pa ni zapisana v sprejetih uredbah vlade.

Na podlagi pregleda štirih (od šestih) pozitivnih mnenj, ki jih je pripravila DRSV od leta 2016 do 2020, lahko mirno zapišem, da je bilo delo opravljeno strokovno in odgovorno. A bolj kot število pozitivnih mnenj (6) je zanimivo število negativnih mnenj (teh je kar 20), kar jasno kaže, da so pritiski na priobalna zemljišča v naseljih razmeroma veliki.

Minister Vizjak tudi močno pretirava, ko govori o negativnih posledicah zoženja priobalnih zemljišč na podlagi sprejetih uredb. Glede na to, da so se štiri petine vlog za oženje priobalnih zemljišč zaključile z negativnim strokovnim mnenjem ali z zavržbo, je očitno, da varovalne določbe v 14. členu opravljajo svojo vlogo, sploh ker so – kot je razvidno iz števila zavrnitev – pritiski na oženje priobalnih zemljišč v naseljih razmeroma močni.

Vizjakovo pretiravanje ima seveda namen: nevtralizirati in zakriti sproščanje posegov (pozidave) v vodna in priobalna zemljišča, ki jih uvaja in omogoča prenovljeni 37. člen zakona o vodah. In kaj je bistvena razlika med sedanjo ureditvijo in ureditvijo, ki jo prinaša zaradi referenduma zadržana novela zakona o vodah? Če so bili dosedanji posegi v priobalna zemljišča omejeni na že obstoječa stavbna zemljišča v naseljih, pa nova ureditev v 37. členu razširja možnosti pozidave vodnih in priobalnih zemljišč tudi zunaj ureditvenih območij naselij, torej v odprti krajini in na vodotokih z manjšim antropogenim vplivom in večjo stopnjo naravne ohranjenosti strug in obvodnega območja. Nova ureditev omogoča poseganje tudi v vodna zemljišča, torej v vodo, v struge rek, potokov in v jezera, ne pa samo na priobalna zemljišča, ki jih obdajajo.

Pravzaprav je paradoksalno, da 37. člen veljavnega zakona o vodah v osnovi prepoveduje posege v priobalna in vodna zemljišča. Seveda pa, razumljivo, navaja določene izjeme, ki se nanašajo na gradnjo javne infrastrukture, urejanje vodotokov, objekte javnega dobrega, kakovost voda, obrambo in zaščito ipd. Za vse to je seveda treba pridobiti vodno soglasje. Bistvena razlika med starim in novim 37. členom je, da razširja izjeme za posege na vodna in priobalna zemljišča. Dodaja namreč dve pomembni izjemi, ki bosta, če jih ne bomo zavrnili na referendumu, v prihodnjih letih bistveno spremenili podobo naših rek, potokov in jezer.

Na vodnih in priobalnih zemljiščih je po novem tako dovoljena tudi gradnja enostavnih objektov. Po gradbeni zakonodaji za enostavne objekte ni potrebno gradbeno dovoljenje, niti ni treba gradnje enostavnega objekta prijaviti. Stari in novi 37. člen pa za vse posege zahteva vodno soglasje. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da imamo opraviti s kolizijo med gradbenim zakonom in novelo zakona o vodah. Medtem ko prvi ne zahteva nikakršnih dovoljenj za enostavne objekte, drugi zahteva vodno soglasje. Če bo prišlo do sodnega (upravnega) spora med državo (inšpektoratom) in lastnikom enostavnega objekta na priobalnem zemljišču, bo sodišče ugotovilo to kolizijo, in kakor v takšnih primerih vedno stori, bo odločilo v korist »šibkejšega« v postopku, torej tistega, ki bi ga kolizija dveh zakonov lahko prizadela. To pa je, jasno, lastnik enostavnega objekta. S tem je odprta pot h gradnji raznih ut, lop, barak, prostorov za piknike, dostopov do vode, pomolov, privezov in podobnih enostavnih objektov.

Novela zakona poleg navedenega omogoča gradnjo objektov v javni rabi v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov. Minister Vizjak se rad hvali s to določbo, saj zatrjuje, da so v priobalna zemljišča doslej posegali s privatnimi objekti, kot so tovarne, stanovanjske hiše in podobno. Novela zakona naj bi to absolutno prepovedala in omogočila gradnjo objektov za javno rabo. Torej gre za objekte, v katere je pod enakimi pogoji omogočen vstop vsem. To so med drugim tudi gostinski obrati, zabavišča, razni športni in adrenalinski parki, parkirišča, hoteli, pa tudi šole, vrtci, stadioni in tako naprej. Ampak ti objekti so lahko tudi v zasebni lasti, tako kot stanovanjski objekti ali tovarne. Obljube, da bodo prepovedali zasebne posege v priobalna zemljišča, so se tako sesule v prah. A resnici na ljubo ni pomembno, ali je projekt v javni ali zasebni rabi, pomembno je, kako njegova postavitev vpliva na vlogo, ki jo ima priobalno zemljišče pri zaščiti površinskih voda in poplavni varnosti.

Pomembno je tudi vedeti, da so iz novele zakona o vodah izpustili enega ključnih pogojev v veljavnem zakonu, in sicer »da gre za poseg na obstoječem stavbnem zemljišču znotraj obstoječega naselja«. To preprosto pomeni, da je gradnja enostavnih objektov in objektov v javni rabi mogoča tudi na vodnih in priobalnih območjih zunaj naselij. Trenutno veljavni zakon tovrstne posege absolutno prepoveduje.

Vizjak se pred očitki, da sprošča pozidavo na vodah in priobalnih zemljiščih, brani z besedami, da po prostorski zakonodaji v Sloveniji tako ali tako ni mogoče graditi drugje kot na stavbnih zemljiščih, kar sicer ni čisto res, zlasti če gre za razne ute, lope, prostore za kampiranje in piknike, ki imajo res začasno naravo, ostanejo pa lahko za vedno. Res je sicer, da bodo investitorji morali pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo raznih restavracij, gostiln, vodnih parkov in drugih objektov v javni rabi na naših rekah in jezerih, občine pa bodo morale ustrezno spremeniti prostorske načrte. To pa zgolj pomeni, da se bo odločanje o posegih ob in na vodi preneslo z državne na občinsko raven, s tem pa tudi vse nevarnosti, ki jih prinaša neusklajeno prostorsko planiranje med posameznimi občinami. Še posebej je to nevarno pri vodotokih, ko posegi v vodna in priobalna zemljišča v gorvodnih občinah prizadevajo interese dolvodnih občin (zmanjšanje poplavne varnosti).

Če bo novela zakona o vodah uveljavljena, lahko čez leto ali dve pričakujemo močan pritisk investitorjev na najbolj privlačne lokacije ne samo v naseljih, ampak predvsem v odprti krajini, torej tam, kjer je bil doslej antropogeni vpliv na vodotoke razmeroma majhen. Koncept priobalnih zemljišč, s katerimi branimo površinske vode s kopnega in zagotavljamo poplavno varnost, bo v svojem temelju porušen. Večji bo tudi pritisk na vodna zemljišča, ki so bila zdaj razmeroma dobro zaščitena pred posegi vanje.

Novela zakona o vodah torej odpravlja absolutne prepovedi in za vodna zemljišča prinaša večja tveganja, znižuje raven odločanja o posegih v vodna in priobalna zemljišča z ravni vladne uredbe na raven vodnega soglasja, ki ga izdaja direkcija za vode, s kolizijo gradbenega zakona in zakona o vodah v zvezi z enostavnimi objekti ustvarja »pravno anarhijo« in dopušča različne interpretacije, kaj je in kaj ni dovoljeno na vodnih in priobalnih zemljiščih, hkrati pa prenaša raven odločanja, kje dopustiti posege v vodna in priobalna zemljišča tudi zunaj obstoječih naselij, na občine, pri čemer je vloga države omejena na ugotavljanje usklajenosti občinskih prostorskih načrtov z državnimi ter na izdajanje vodnih soglasij za konkretne posege na priobalnih oziroma vodnih zemljiščih.