Slovenski polži in njihova ljubezen po domače

Nova uganka domačega novinarstva

Več kot očitno se domoljubje z novo oblastjo kot nova vera širi po deželici, tudi po straneh Dela in Večera. Kako ga definirati? Kolumnist Dela, ki ga povzema Večer, izumlja res bizarne načine njegove definicije: po Blažu Podobniku to ni oblika ljubezni, usmerjena v državo, ampak mora izkazovati "cenjenje vrednot in reči in ljudi, ki jih država varuje".

Toda le katere bi takšne vrednote bile, če niso povezane s čisto določeno državo? Kajti če niso, potem klasično domoljubje kaj hitro izpuhti v zrak in se v najboljšem primeru izteče v katero od oblik kozmopolitizma. In če so povezane z državo, se hitro izkažejo za ljubezen do nje, tako ali drugače, kar je kolumnist vendar zanikal.

Plodovito življenje: naše ali polžje?

Za Podobnika nas domoljubje navaja na plodovito življenje (!), drzno in ustvarjalno v odnosu do kulturne in družbene stvarnosti. Ampak spet smo pred nemogočo zadrego, kjer nismo pojasnili, zakaj bi recimo kozmopolit in zanikovalec domoljubja ne mogel prakticirati istega. Morda celo bolje in intenzivneje!

Potem v kolumni o domoljubju stvari hitro postanejo še "skrivnostne", kot pravi avtor, kajti patriotizem je menda povezan s posebno kulturno samobitnostjo in načinom zavesti. Nerazumljivo, ampak ilustracija povedanega nato pride prav, čeprav je naravnost komično bizarna:

"Ko je na eni od proslav pred leti Janez Škof zavzeto govoril o tem, kako je nekoč spremljal ljubljenje med polži in laično razpredal o mehaničnih zakonitostih njihovega objemanja, je prav mogoče bolj dejavno in pristno uprizarjal domoljubni akt (šlo je namreč za slovenske polže!) kot pa ko na popolnoma generičen in predvidljiv način, četudi v rimah, opevamo ljubezen do domovine."

Konkreten opis možnega domoljubnega dejanja je zdaj končno pred nami: opisovati mehanične zakonitosti objemanja slovenskih polžev. Kar očitno igralca Škofa naredi za patriota, je golo dejstvo, da je opisoval ljubljenje naših, torej slovenskih polžev. Nikakor ne drugih. Sleherna drugačna interpretacija bi bila nesmiselna.

Madžarski polži pogojno domoljubni?

No, in sedaj smo se znašli pred hudičevo dilemo, na katero znata odgovoriti zgolj Bojan Budja in Matija Stepišnik: bi bil Škof izrazito nedomoljuben, če bi opisoval ljubljenje madžarskih, belgijskih ali morda nemških polžev? Pri madžarskih, poljskih in srbskih bi morda še šlo, doze domoljubja bi se načeloma ohranile. Ampak ali bi nesrečni Škof postal pravi narodni izdajalec, če bi nesrečni polži prihajali iz tržnice v Marakešu ali Kabulu?

Težav še ni konec. Kajti najbrž vsak opisovalec ljubljenja slovenskih polžev ni po sebi domoljuben, lahko je zgolj zadrt raziskovalec in biolog, ki načeloma sovraži svojo državo. Predstavljajmo si, da je morda še protivladni protestnik, ljubitelj socializma ali celo volivec Levice? Kako zelo strastna mora potem biti njegova analiza, da bo prepoznan kot ustrezno domoljuben, in kako zelo natančno mora opisati mehanične zakonitosti polžjih objemov? Ne vemo.

In končno, kaj mora biti naš analitik polžev po narodnosti? Kajti če je Francoz ali Italijan, bo po analizi slovenskih polžev težko postal domoljub – razen če se trdi, da bo potem bolj ljubil svojo domovino, ne Slovenijo. Kar bi bilo spet skrajno čudaško z vidika nove definicije, ki jo ponujata Delo in Večer. Pred leti smo se pogovarjali o Tuševem nacionalističnem oglaševanju, kjer smo na jumbo plakatih lahko prebrali "Pridelal Janez. Ne Juan ali Xin Chao". Spet potrebujemo Janeza, da bomo pravilno izbrali? Tokrat Janeza Škofa?

Slovensko novinarstvo se je v veliki želji, da postane patriotsko, znašlo pred nerešljivo polžjo uganko.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**