Kdo zabija še zadnje žeblje v krsto naše demokracije

Grobarji

Pismo okoli 185 podpisanih intelektualk in intelektualcev, naslovljeno na vrh Evropske unije, konkretno na predsednico Evropske komisije, predsednika Evropskega parlamenta in predsednika Evropskega sveta, v katerem jih pozivajo k urgentnemu zavarovanju slovenske demokracije, pričakovano ni naletelo na zanimanje domačih medijev.

Pričakovano zato, ker tovrstni apeli tradicionalno romajo v koš, v najboljšem primeru pa, kar je po sebi ponižujoče, v rubriko »Pisma bralcev«. Tudi omenjeno pisanje je v celoti objavil le tednik Mladina, medtem ko so se poglavitni slovenski mediji zadovoljili z nekaj vrsticami povzetka kratke objave STA, predvsem na svojih spletnih straneh. Si je takšno usodo zaslužilo? Če bi se zgodilo po naključju in le sporadično, bi razumeli. Ker se dogaja praviloma, potrebujemo širšo razlago, znotraj katere bomo naleteli na simptomatiko delovanja naših medijev.

Ogrožena demokracija

Težko bi rekli, da je po sporočilnosti, naslovnikih in podpisnikih izdelek pred nami neznaten. Pismo, naslovniki so Ursula von der Leyen, David-Maria Sassoli in Charles Michel, nosi naslov »Slovenian democracy is at stake. Do not turn a blind eye on us«, sopodpisuje ga tudi sloviti Noam Chomsky.

Osnovni poudarki v njem izražajo skrb glede ogrožene demokracije, človekovih pravic in vladavine prava v Sloveniji, podpisani nizajo opise, kako se v Sloveniji odvija erozije pravne države, napadi na svobodne medije se vrstijo na dnevni ravni, neodvisne javne ustanove so pod nenehnim pritiskom, podobno velja za policijo, sodstvo, še zlasti ustavno sodišče in tožilstvo, pa tudi številne nadzorne ustanove, kot družno ugotavljajo predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, varuh človekovih pravic, predsednik Računskega sodišča in informacijska pooblaščenka.

Obenem spomnijo na zaustavljeno imenovanje evropskih delegiranih tožilcev v Evropsko javno tožilstvo in s tem na grob poseg v tožilsko avtonomijo, pa na nezakonito odpoved financiranja Slovenske tiskovne agencije, sploh v luči izgradnje medijskega propagandnega aparata s pomočjo madžarskih oligarhov, ki so blizu Viktorju Orbánu. In kakor da to ni dovolj, nadaljujejo podpisniki, si Janševa vlada prizadeva prepovedati delovanje ene od opozicijskih strank, medtem pa sama koketira s skrajnimi desničarskimi in identitarnimi skupinami. Ob tem omenjajo avtokratske procese podrejanja družbenih sistemov, pritiske in izključevanje, nacionalistični populizem in orbanizacijo, retoriko sovraštva in nestrpnosti, ksenofobije, homofobije in propagandnih laži.

Pismo še opozarja, da si je potrebno demokracijo v lastni državi resda priboriti sam, da pa vrednote, kot so demokratična načela, svoboda, sploh medijev, enakost, spoštovanje človekovega dostojanstva in pravna država, terjajo skupen boj, saj so to v resnici skupni evropski temelji. Od tod apel naslovnikom, da pomagajo naštete vrednote zavarovati in da ne gledajo proč.

Kolaborativni učinki pasivnosti

Povzetek pisma v domačih množičnih medijih, ti so se zadovoljili zgolj s kratkim sinopsisom STA, je mimogrede utonil v pozabo. Še največ pozornosti od njega so pokazali strankarski propagandni mediji, ki so po stari diskreditacijski navadi popljuvali nekatere podpisnike. S tem je v seštevku prišlo do učinka, ki mu pravim »kolaborativna hegemonizacija političnega prostora«: ko se domači medijski mainstream ne odziva na ključno dogajanje, ne v kvalitativnem in tudi ne kvantitativnem smislu, na koncu propagandni medijski stroj sedanje oblasti popolnoma nevtralizira skupne medijske učinke, ki nato prevladajo.

Povedano drugače: ker mediji ne opravijo svojega dolžnega ravnanja, ob zagnanih in diskreditacijsko razpoloženih novinarskih propagandistih v službi strankarske agende generalna medijska naracija pripelje do svojega nasprotja. V tem smislu domači množični mediji, ne da bi sploh bili politično podrejeni, skozi svojo pasivnost kolaborirajo pri hegemonizaciji političnega prostora, tokrat po željah in pričakovanjih Janše.

Novo zblojeno pismo

Predsednik vlade se je na pismo odzval silno enigmatično, obenem pa pričakovano toksično: Tik pred vodenjem EU leta 2008 so poslali po Evropi podobno zblojeno pismo. Le da je bilo takrat 576 podpisnikov, zdaj le še 169. Napredujemo.

Zanj sicer značilni cinizem je vsaj malo nenavaden, ker omenja napačne številke. Jeseni 2007 je nastala novinarska peticija, kasneje celo desetletje in vse do danes močno demonizirana ob vsakodnevnih priložnostih. Toda takrat jo je podpisalo 571 novinarjev, nikakor ne 576. Na noben način ni mogoče reči, da bi bili obe »zblojeni pismi« glede na podpisnike podobnega profila, v tem smislu sta močno različni. Prva je govorila o političnih pritiskih in cenzuri v medijih, ni imela izbranih naslovnikov, medtem ko pismo 185 podpisanih govori o ogroženi demokraciji v širokem diapazonu ravnanj Janševe vlade, ne zgolj načeti svobodi medijev.

V temu sorodnem komprotacijskem žargonu, kot smo že navajeni, se je nanj odzvala celotna Janševa falanga novinarjev, mnenjskih voditeljev in lobistov. Tokrat so preprosto imeli lahko delo, saj so celo sami ugotovili, da se prav posebej ne rabijo truditi. Delo, Dnevnik, Večer, RTV Slovenija in POP TV se recimo niti po dolžini niso približali povzetkom istega pisma na različnih straneh bosanskih medijev – ti so slovenske mimogrede prekašali. Pri takšnem minimumu zanimanja je tudi ostalo.

Kako sploh prepričati domače medije?

Minimiziranje in metanje v koš takšnih in podobnih apelov odpira akutno vprašanje moči javni intelektualcev. Če želite danes oporekati oblasti, vam v Sloveniji preostane le še eno: namesto javne artikulacije misli je tu samo še biopolitika zastavljanja lastnega telesa, kajti po izbiri cvetobera urednikov, ki odločajo tem, kaj je newsworthy, so naši mediji že dolgo eno samo močvirje.

Nikakršna načela kvalitete in njene pomembnosti pri presojah, kaj objaviti in kaj ne, ne igrajo poglavitne vloge, tu se ne sledi principom takšne ali drugačne meritokracije, ni povezave med sposobnostjo in pričakovanimi ali želenimi koristmi, mnenjski medijski prostor je kreiran stihijsko, v velikem delu prepuščen političnim komentatorjem in lobistom, izbranim po neznanih in včasih prijateljskih preferencah. Javne objave podobnih izdelkov največkrat sledijo zgolj poprejšnjim telefonskim klicem novinarjem. Vse zelo po domače.

Na tiskovne konference civilne družbe novinarji zahajajo redko, prepoznavno štejejo le posamična lobiranja in »dobre zveze« med novinarsko elito, kar edinole pogojno omogoča objavo. Od funkcije psov čuvajev ostaja presneto malo, novinarji kot majhni bogovi, ki skrbno čuvajo terene javnega mnenja, tudi ne dovoljujejo, da bi jim kdo ugovarjal ali jih, bog ne daj, kritiziral.

Aktivna »resistenca« domačih medijev proti intelektualnim glasovom tega kova velja tudi takrat, ko gre za resne reči, ko so apeli usmerjeni v vrh evropske politike in se nanašajo na usodne reči, povezane s prihodnostjo države. V »ambrožičslokarbudjalesjakjančičštrukeljstepišnikovskem« svetu domače medijske (ne)odgovornosti, če naštejem sedem najpomembnejših medijev, tudi zgornji apel pač ni bil prava tema. Tudi ne dovolj dober za objavo v pismih bralcev, kamor sicer sodi čisto vse, začenši z Janezom Novačanom iz Spodnjega Kašljovnika, ki je objavil ogorčenje ob komunalnih težavah v svoji vasi. Sorry, Chomsky, več sreče prihodnjič!

Avtokastrirano novinarstvo

Ne gre za vprašanje nemoči ali želje, ampak prvenstveno pomanjkanja volje in anemičnosti slovenskega novinarstva, da bi zaznalo, problematiziralo in se ustrezno odzivalo na vse primere spodjedanja temeljnih elementov demokracije. Dokazil mrgoli. V seštevku nas zadnji zgled, ki ga lahko potrdimo na stotinah podobnih ilustracij, od katerih sem marsikatero pribeležil, pripelje do teze, da je naše novinarstvo avtokastrirano. Kot takšno še bolj kaže svoje slabosti in nemoč ravno zdaj, ko bi ga najbolj potrebovali, da bi pomagalo ubraniti ogrožene človekove pravice in demokratične vrednote, državo pa pred breznom avtokracije. Nobeno opravičilo, s katerim radi v samoobrambi strežejo v novinarskem cehu, opisane avtokastriranosti ne more legitimirati.

Če kdo, potem se ravno slovensko novinarstvo, pasivizirano in lenobno, nezainteresirano in bogaboječe, nereflektirano in utrujeno, vedno bolj kaže kot tisto, ki zabija še zadnje žeblje v krsto naše demokracije – kot njen grobar.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**