Ali smo se za to borili?

Moje sodelovanje na dosedanjih petkovih, tako imenovanih kolesarskih protestih v Ljubljani, protestih, ki trajajo, na kolesih ali peš, zdaj že več kot leto (?) in se jih vsakokrat udeležuje več tisoč (?) ljudi, je zame osebno bilo in je odgovor na neko enostavno in jasno vprašanje: »Ali smo se za to borili?« Ta »za to« mi pomeni: za vse tisto, kar se v političnem, družbenem, kulturnem, znanstvenem itn. življenju v Sloveniji dogaja tu in zdaj, pod vlado Janeza Janše.

In moj odgovor na to vprašanje je enako enostaven in jasen kot samo vprašanje: »Ne, nikakor ne!« Vprašanje postavljam in nanj odgovarjam kot eden od članov kolegija nekdanjega Odbora za varstvo človekovih pravic. Odbor se je konstituiral kot organizirana oblika odpora proti, konkretno, poskusom agresivnega posega JLA v civilno sfero v Sloveniji leta 1988 – šlo je, kot vemo, med drugim tudi za aretacijo Janeza Janše in Ivana Borštnerja konec maja 1988. Razlog za nastanek odbora je bila torej neka specifična, zelo konkretna situacija v Sloveniji pred 33 leti. A hkrati je bil Odbor oziroma njegov namen od vsega začetka razumljen veliko širše od te konkretne situacije – bil je razumljen kot akt odpora proti vsakemu avtoritarnemu razumevanju oblasti.

Tradicijo tega odpora nadaljujejo danes, takšno je moje trdno prepričanje, petkovi tako imenovani kolesarski protesti. Zaradi njihove množičnosti jih lahko označimo kar za ljudske proteste. Proteste proti vsiljevanju modela avtoritarne vladavine, za katero se je odločila sedanja oblast – vsiljevanju, ki tokrat torej prihaja ravno od Janeza Janše in njegove vlade. Na kratko, protesti nasprotujejo tistemu, če uporabim besede uglednega pravnika, odvetnika dr. Petra Čeferina, »protiustavnemu in nezakonitemu ravnanju«, ki je znamenje sedanje oblasti.

Ker sem filozof, bi rad poudaril dve temeljni značilnosti naših protestov. Značilnosti, ki ju nikakor ne smemo spregledati.

Torej, prva značilnost: na eni strani se protesti sklicujejo na slavno geslo razsvetljenstva, ki ga je izrekel Immanuel Kant v svojem besedilu Kaj je razsvetljenstvo iz leta 1783. Geslo se glasi: »Imej pogum za uporabo lastnega razuma. Drzni si misliti!« Z vso jasnostjo govori o tem, kaj je temeljna človekova značilnost, značilnost, ki na univerzalen način, torej tako, da velja za vse čase in kraje, določa in povezuje človeška bitja. Opredelitev te univerzalne značilnosti je preprosta, glasi se: ljudje mislijo. Že pred Kantom je enako trditev, trditev »ljudje mislijo«, izrekel tudi neki drug filozof, Baruch Spinoza (1632–1677).

V obeh trditvah odmeva prepričanje, da ljudje vedno vedo, za kaj gre v dani situaciji in v dani družbi. Vedo zato, ker mislijo. Res pa je, da se včasih iz različnih razlogov odločajo, da situacije raje ne bodo mislili, da tega, kar se dogaja, raje ne bodo videli. Tu lahko navedem misel francoskega filozofa Alaina Badiouja, ki se glasi: »V nasprotju s tem, kar pogosto slišimo, ne smemo misliti, da tveganje, ki je dejansko zelo veliko, mnogim prepove, da se uprejo. Nasprotno, ravno ne-mišljenje situacije je tisto, kar prepove tveganje, se pravi, pregled možnosti. Ne upreti se pomeni ne misliti. Ne misliti pa pomeni ne tvegati tveganja!« (Alain Badiou, Očrti metapolitike, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010) In še druga značilnost naših protestov: opominjajo nas na neko ključno sestavino, na neko neodpravljivo predpostavko našega modernega družbenega in političnega življenja. To predpostavko izreka drugo geslo.

Glasi se: vedno smo upravičeni, da se upremo.

Bodimo natančni: da se z jasno in argumentirano mislijo in dejanjem upremo krivici in krivičnosti, podrejanju in poniževanju, neenakopravnosti, družbeni, spolni ...

Vsemu, skratka, kar deluje kot razvrednotenje svobode, enakopravnosti, avtonomnosti, individualne in kolektivne.

In glede na to, da gre pri našem protestu za ljudski upor, za upor ljudstva, bi za konec dodal še tretje geslo. Prihaja sicer iz drugega, latinskoameriškega okolja [Čile], in iz drugega obdobja. Mislim pa, da je ne glede na to primerno tudi za naše protestniško delovanje in za njegovo prihodnost. Geslo je bolj ali manj znano vsem. Povedal ga bom v španskem izvirniku, jeziku, v katerem je postalo znano povsod po svetu. Glasi se: Un pueblo unido jamas sera vencido! Enotno ljudstvo ne bo nikoli premagano!

In to, enotno ljudstvo namreč, mi, zbrani na petkovih protestih, tudi smo.

Zato za konec še enkrat: Un pueblo unido jamas sera vencido! Enotno ljudstvo ne bo nikoli premagano!