Vse Ursuline zaušnice

Eno od ključnih vprašanj je gotovo, v kakšni meri se Bruselj močno zaveda nevarnosti avtokratskih teženj oblasti v Sloveniji, iz ne zgolj diplomatskih razlogov pa mora pristajati na igro in svoje ogorčenosti tudi ne preveč očitno pokazati navzven

Po začetku predsedovanja in obisku Evropske komisije v Sloveniji se je naša država kar čez noč znašla v središču svetovne pozornosti – tokrat ne le zaradi problematičnih ravnanj od prevzema mandata lanskega marca, ampak že zaradi svojega obnašanja na dan samega obiska.

Eno od ključnih vprašanj je gotovo, v kakšni meri se Bruselj močno zaveda nevarnosti avtokratskih teženj oblasti v Sloveniji, iz ne zgolj diplomatskih razlogov pa mora pristajati na igro in svoje ogorčenosti tudi ne preveč očitno pokazati navzven, tudi takrat, ko se pobalinske prakse, kot je tista s Hojsovimi svinjami v vrhu evropske birokracije in horuk propagandistične protimedijske akcije, odvijajo kar pred očmi evropske novinarske javnosti.

Kot glavni zdrahar in pretepač v razredu

Če je šef LMŠ Marjan Šarec zapisal, da je »EU ta hip kot šolski razred, ki je glavnega zdraharja in pretepača dobil za predsednika razreda«, potem je morda tudi Ursula von der Leyen videti oseba, ki mora igrati vlogo stroge razredničarke in krotiti pretepaške načrte slovenske vlade, ki več kot očitno nima nobene samokontrole in je pripravljena storiti karkoli.

Najmanj v dveh trenutkih smo se ob obisku predsednice Evropske komisije resno spraševali, ali njeno vselej odmerjeno ravnanje vsebuje kakšno od oblik »subliminalnega« sporočila slovenskemu šefu vlade. Prvi je bil zagotovo njena zadržanost ob prihodu v Slovenijo, kjer se je znova zazdelo, da se na noben način ne želi rokovati s predsednikom Janšo, niti s komolcem ne, kar sicer počne. Še več, rokovanje z njim je očitno zavrnila že v Bruslju.

Being Milan Kučan

Ali obstajajo kakšni banalnejši in zdravstveni razlogi za to gesto in nikakor ne politični, bi bilo zanimivo raziskati, sporočilna razsežnost vrha Evropske komisije ob obisku pa v vsakem primeru ni manjkala, vključno s Timmermansovim protestom ob fotografiranju z Janšo, o katerem je njen podpredsednik sicer predčasno obvestil tudi samo predsednico in je kot »škandal« močno odmevala po tujih medijih.

Ob »odtegnjenem« rokovanju je naslednji trenutek s simboliko nabite sporočilnosti zagotovo doživel izvenserijsko mizansceno: na Blejskem otoku je ob ogledu uprizoritve baleta Povodni mož v koreografiji Edwarda Cluga in izvedbi Slovenskega narodnega gledališča Maribor predsednica svoj govor začela in hkrati tudi zaključila z besedami prvega slovenskega predsednika Milana Kučana. Tistimi, ki jih je ta izrekel na dan državnosti pred 30 leti.

Težko si je predstavljati, da so ji govor pomagali pisati na Trstenjakovi, še bolj pa, da njeni svetovalci niso imeli v mislih grde klofute, s katero je bila Janši dodobra pokvarjena ne samo baletna predstava.

Da je von der Leyen s svojim »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan« dobesedno prevzela vlogo njegovega »prasovražnika«, personifikacije vseh komunističnih zarot, na kateri mukoma že desetletja gradi svojo izključevalno politiko, se je za hip zazdela posebna pedagoška praksa, s katero se razredničarka loteva problematičnega otroka v razredu, če uporabim naslovno dikcijo avstrijske ORF.

Ali bo lekcija kaj pomagala, ne vemo. Hlastanje za njeno roko, ki je očitno postalo mučna travmatična točka tudi za Janševe propagandne medije, je na koncu vendarle nepričakovano doseglo svoj cilj: Janša jo je zanjo lahko prijel, ko ji je pomagal izstopiti iz blejske pletne.