Slovenija, moja svinjska dežela

Komu pripisati odgovornost za to, da se »svinje« notranjem ministru Alešu Hojsu kar ne nehajo prikazovati?

Komu pripisati odgovornost za to, da se »svinje« notranjem ministru Alešu Hojsu kar ne nehajo prikazovati in se zato vedno bolj zdi podoben Mujotu iz znanega vica, v katerem na avtocesti vozi v napačno smer in potem ugotavlja, da pravzaprav kar vsi po vrsti drvijo proti njemu?

Poskušal bom pokazati, da je omenjeni javni diskurz o svinjah v resnici karseda emblematičen za »svinjsko retoriko«, ki jo nenehno in ne zgolj v tem primeru uporablja trenutna oblast, hkrati pa tudi za našo recepcijo. Kot nekakšen zgoščen simptom politične manire se je prerinil v ospredje dobesedno v trenutku začetka predsedovanja EU, bil celo serviran evropskim politikom in novinarjem kot nekakšna izkaznica, s katero se Janševa vlada dobesedno baha pred svetom.

Obstaja kakšna prepričljiva razlaga, zakaj bi država, ki predseduje Svetu EU, počela kaj tako skrajno nespodobnega, žaljivega in vulgarnega, ob tem pa bila celo ponosna nase? Čemu takšnega ravnanja ne znamo več obsoditi kot neprimernega, ga sankcionirati in izločiti? Kaj to pove o nas, ne zgolj o kulturi in omiki nespodobnih vladarjev?

Igra suspenza in namigov

Da je oblast že kar ponosna na svojo »svinjsko retoriko«, torej s toksičnostjo in psihopropagandnim sovraštvom pregneteno javno govorico, je notranji minister dokazal kar sam, ko je spregovoril o svinjah skozi serijo spodletelih zanikanj kar pred zborom tujih novinarjev. Da s svinjami ni meril na protestnike, je dejal po tistem, ko je že zanikal, da je mislil prav na njih, kajti po njegovem je zgolj opisoval »svinjske vrednote«, medtem ko je biserne rezerviral za njemu všečne slovenske neonaciste.

Kasneje je Hojs poduhovičil, da so svinje čudovite domače živali, zato njihova omemba ni nobena žalitev, sicer jih Jaša Jenull ne bi imel doma ob sebi. Ker v svojem pohodu nikoli ni bil ustavljan, še najmanj s strani koalicijske falange SDS, NSi, SMC, s čimer da imajo žalitve tudi pečat krščanskih demokratov, se je potem spomnil, da bi lahko z njimi opisal še koga drugega, očitno opogumljen z uspehi svoje perfidne taktike.

In je hitel razložit tujim novinarjem, da so prave svinje v vrhu evropske politike ali »birokracije«. V nekakšni neskončni igri namigov in suspenza, kjer ob vsaki določitvi tarče diskreditacije minister lahko pobalinsko poreče »Nisem mislil na A, mislil sem na B«, je znova moral zanikati, da je s svinjo zaradi zavrnitve fotografiranja meril na podpredsednika Evropske komisije Fransa Timmermansa.

Družabna igra navideznega ugibanja javnosti in novinarjev, kjer nikomur, še najmanj pa Hojs, niti na pamet ni prišlo, da bi jo ustavil, ampak jo je kar ponosno nadaljeval, je nato preskočila na slovenskega evropskega komisarja. Ob včerajšnjih izjavah se je dalo več kot jasno razumeti, da je zanj svinja po novem komisar Janez Lenarčič.

S tem smo se dejansko prebili do dveh ključnih vprašanj: najprej ne o tem, kdo je, ampak kdo za Hojsa ni svinja, nato pa še, kdo sploh lahko ustavi tak niz iskanja in poimenovanja novih in novih svinj?

Zmagovita in nesankcionirana retorika

Svojevrstna participacija v neustavljeni verigi primitivne socialne in medijske igre žalitev je ministru omogočila, da zmagovito nadaljuje s svojo »svinjsko retoriko« tudi na terenu evropskih politikov. S tem se je manifestirala osrednja gesta trenutnih političnih oblastnikov, ki skozi politiko diskreditacij, poniževanj, sovraštva in izključevanja zlahka vladajo in več kot očitno sledijo preprostemu načelu: če je takšna politična govorica zmagovita za domače potrebe, zakaj ne bi bila tudi na evropski ravni? Če nam nihče nič ne more doma, zakaj bi nam v Bruslju?

Zadrega tovrstne retorike politične nekorektnosti je, to smo videli že pri Donaldu Trumpu, njena enosmernost: zanjo ni poti nazaj, v svoji primitivnosti in vulgarnosti je lahko v naslednjem koraku samo še bolj primitivna in vulgarna. Zadrega kajpak za druge, kajti nosilci oblasti je v svoji brezsramnosti pač ne čutijo.

Slovenska opozicija, skupaj z našimi avtokastriranimi mediji, se niti za trenutek ni spomnila, da bi ob opisani paradi nezaslišane neotesanosti zahtevala sankcije, npr. da mora minister, sicer enkrat že nepreklicno odstopljen, tokrat pač nemudoma odstopiti. Več kot jasno je že dolgo časa, da lahko oblast stori ali reče karkoli, pa se ne bo zgodilo prav nič.

Homo mensura po domače

Svinjska retorika je lepa ilustracija tega, da smo se po Platonovem sicer utopičnem zgledu idealne države znašli v manj utopičnem, zato pa izjemnem realističen projektu slovenske države ob njeni trideseti obletnici nastanka; po Glavkonu bi ga lahko imenovali »polis svinj« (ὑῶν πόλις, Država 372d).

Z tem izrazom je ponižujoče opredeljena Sokratova zamisel preproste polis, primerjane z »razkošno«: z njo Platonov učitelj sledi predstavi enostavne in preproste skupnosti, ki vsakemu prebivalcu jamči le osnovne materialne dobrine in izpolnjuje le njihove osnovne potrebe in želje; v njej ni razkošja in s tem možnosti pretiravanja v ničemer. Glavkon takemu Sokratovemu predlogu oporeka, tovrstna polis se mu zdi »svinjska« in sogovorca nato premišljata posledice, ki bi sledile ideji bolj razkošne države. Poudarek o svinjski državi je kasneje preigral tudi John Stuart Mill v svojem delu o utilitarizmu.

Ironično bi lahko dejali, da je Slovenija vseeno postala razkošna država – po svoji »svinjskosti«. Počasi se oblikuje v skupnost, v kateri ni človek merilo vseh stvari, ampak bi, kot Sokrat v dialogu Teajtet posredno izziva Protagoro, mera vseh stvari lahko postala prav svinja, ne človek: »Mera vseh stvari je svinja« (Πάντων χρημάτων μέτρον ἐστὶν ὗς, Teajtet 161c).

Pahorjeva graja in opravičilo, ki ga ni bilo

Pri nas ni več človek merilo, zato se je sicer presenetljivo v »državi svinj« oglasil predsednik republike Borut Pahor in namignil, da je izjava ministra nevredna položaja, ki ga zaseda. Za spremembo je kritika tokrat prišla z mesta, kjer z njo nismo računali, žal pa ne s strani tistih, s katerimi bi. Izrazil je še pričakovanje, da bi se Hojs moral opravičiti, predsedniku vlade pa podelil nasvet, naj se v torek ob nagovoru Evropskemu parlamentu bolje »upre skušnjavi«, s čimer je očitno meril na enakovrstno toksičnost njegovega jezika.

Pahor je problem zvedel na vprašanje samokontrole in govorice žalitev, kar je zgolj površinski fenomen oblastniške retorike. Na njegovo grajo se je odzval Aleš Hojs in napisal, da je pojasnilo in opravičilo Evropski komisiji že poslal, in to pred njegovim nasvetom.

Toda iz njega res ni videti, da bi šlo za opravičilo, temveč zgolj za še en manever zanikanja. Namesto poročevalskega žanra bi od medijev pričakovali, da se jasno opredelijo proti grobostim takega jezika in ne zgolj nereflektirano in papagajsko ponavljajo manipulacije, ki jih servira oblast. Še več, nekateri med njimi za nameček pišejo o tem, da se je Hojs opravičil, čeprav se dejansko ni. Vse je lažje kot obsoditi njegovo početje.

Da vladavina svinjske retorike prihaja do svoje meje, ker je to lahko le pot v eno smer, je edina dobra novica, s katero se preveč enostavno in apatično tolažimo v upanju, da nižje več ne gre.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**