Tudi v vojni, če ti je vsiljena, je treba braniti mir

Brionska deklaracija je končala vojno na slovenskih tleh in omogočila nadaljevanje osamosvajanja Slovenije vse do njenega mednarodnega priznanja

Brionska deklaracija je končala vojno na slovenskih tleh in omogočila nadaljevanje osamosvajanja Slovenije vse do njenega mednarodnega priznanja. Slovenijo je uveljavila kot subjekt mednarodnih odnosov in kot zanesljivega in verodostojnega partnerja v dogovorih s predstavniki mednarodnih institucij. Za takšno je veljala vse do izpolnitve osamosvojitvenih ciljev, ko smo uspešno izpolnili pogoje za sprejem v evroatlantske integracije. Zato Slovenija pogajanja na Brionih upravičeno šteje za rojstvo svoje diplomacije, ki je formalno potrditev dobila s sprejemom države v OZN 22. maja 1922.

Sedemmesečno obdobje od plebiscita do pogajanj na Brionih je tudi obdobje dozorevanja spoznanj mednarodne skupnosti o dogajanju v Jugoslaviji, posebej tudi v Sloveniji. Vse do agresije na Slovenijo je bila mednarodna skupnost, tudi Evropska, pod vplivom informacij zveznih organov, zlasti ministrstva za zunanje zadeve in političnega vrha JLA. Slovenska resnica, tudi naši argumenti za uporabo pravice do samoodločbe so se le stežka prebijali v svet. To je bil tudi razlog za ustanovitev STA. Dolgo časa je Slovenija veljala za krivca za razpadanje Jugoslavije. Zato tudi prepričevanja med obiskom takrat vodilnih funkcionarjev Evropske skupnosti, Delorsa in Santerja, naj ne storimo dejanja osamosvojitve, med obiskom državnega sekretarja ZDA Bakerja pa tudi odkrite grožnje. Jugoslavija mora ostati enotna in demokratična, je bilo njihovo stališče.

Kako resne so razmere in da je v Sloveniji vojna, je Evropsko skupnost obvestil zunanji minister Nemčije Genscher, ki se je o tem prepričal, ko zaradi vojnih spopadov ni mogel priti na pogovore v Slovenijo. Ob njegovem angažmaju je v razmere aktivno pričela posegati Evropska skupnost. Pričela so se pogajanja o prekinitvi ognja, prišlo je do brionskega dogovora in končno do mirovne konference o Jugoslaviji v Haagu pod vodstvom lorda Carringtona. Slednja se je končala z ugotovitvijo Badinterjeve arbitražne komisije, da je Jugoslavija prenehala obstajati kot država in da imajo njene nekdanje republike pravico odločati o svojem prihodnjem državnem statusu, tudi o svoji samostojnosti v okviru obstoječih meja in da so vse republike enakopravno dediči nekdanje skupne države.

Spoštovani, naj obudim naš spomin. Verjamem, da v njem med nami ni razhajanj. Spomin je nosilec sporočil. Je pa zlahka tudi predmet prirejanja in ponarejanja, kot ga je moč najti v propagandni brošuri »Stali smo in obstali«.

Dogodkom na Brionih so pot tlakovala pogajanja o prekinitvi sovražnosti s tako imenovano trojko ministrov za zunanje zadeve Evropske skupnosti v Zagrebu. Ministri zaradi vojne niso prihajali v Slovenijo. Na prvem srečanju v Zagrebu, kamor je trojka pripotovala iz Beograda, je nizozemski minister Van den Broek, ki je vodil trojko, od naju z dr. Ruplom zahteval odgovor na dve bistveni vprašanji: ali je možen dogovor o takojšnji prekinitvi ognja in umiku vojske v vojašnice, in ali je mogoče zadržati uresničevanje slovenske in hrvaške deklaracije o samostojnosti za tri mesece. Ti dve vprašanji sta bili za trojko stalnica na vseh kasnejših pogovorih.

Vojska oziroma JLA je kljub njenemu vse bolj omajanemu položaju tudi med agresijo, ko je bila že prepoznana kot agresor, imela pri pogajalcih močan vpliv, pri predstavnikih zveznih institucij in admiralu Brovetu pa trdno zaslombo. Očitno zaradi izjemno vplivne politične vloge, ki jo je imelo vodstvo JLA v Jugoslaviji. Vprašanje usode JLA je bilo v ospredju vse do sklepa zveznega predsedstva o umiku JLA iz Slovenije.

Osnovna dilema in osrednja težava v vseh pogajanjih pa sta bili povezani s tolmačenjem zahtev po zamrznitvi sklepov slovenske skupščine o razglasitvi samostojnosti države. Evropski pogajalci so zahtevo tolmačili kot umik te odločitve in vrnitev na stanje pred 25. junijem. Z dr. Ruplom sva v pogajanjih njihovo tolmačenje dosledno zavračala. Želeli smo zaustaviti vojno, vendar ne za ceno žrtvovanja samostojnosti in elementov suverenosti, doseženih tudi z akcijami teritorialne obrambe in milice. V interesu miru pa smo bili pripravljeni pristati na zadržanje oz. zamrznitev nadaljnjih osamosvojitvenih korakov. Pogajalci so vztrajali na moji potrditvi, da bom skupščini predlagal, naj sprejme to stališče.

Tudi drugo srečanje s trojko ni prineslo sprememb v že znana stališča. Poudarili smo, da smo izpolnili obljubo, saj je skupščina verificirala stališča slovenskega političnega vodstva, vendar v zameno nismo dobili miru, pač pa nove grožnje armade in informacijo o mobilizaciji borbenih enot JLA. Naš imperativ je bil dobiti zagotovila za mir, dilema pa, kako ob tem obdržati težko pridobljeno vojaško prednost, nadzorovati enote JLA in preprečiti, da bi se ob uresničevanju sklepa o vračanju v vojašnice z orožjem pregrupirala in dobila okrepitve.

V takem vzdušju je prišlo do sestanka zunanjih ministrov v Pragi 5. julija. Sprejeta je bila Deklaracija o Jugoslaviji in sklep, da se pošlje trojko na tretjo misijo. To je bila podlaga za pogajanja na Brionih. Vodil jih je Van den Broek. Njegove zahteve so bile na začetnem zasedanju zelo stroge, skladne s stališčem, da se razveljavijo vsi osamosvojitveni ukrepi, na mejah vzpostavi stari režim, stare oznake in simboli, deblokira vojašnice in uveljavi dogovor o carinah kot dohodku federacije.

Po celodnevnih srečevanjih in pogajanjih, tudi z zvezno delegacijo in znova s trojko, je prišlo do omilitev. Bistveni sta dve, ob načelnem stališču, da imajo samo narodi pravico odločati o svoji prihodnosti: Slovenija se odpove nadaljnjemu uveljavljanju osamosvojitvenih aktivnosti za obdobje treh mesecev, nadzor na mejah pa bo v rokah slovenske milice.

Van den Broek pa je ponovno vztrajal pri izpolnjevanju zahtev, ki sta jih postavljala predsednik zvezne vlade Ante Marković in admiral Brovet o takojšnji izpustitvi ujetih častnikov JLA. To je zahteval od mene kot predsednika vrhovnega poveljstva tik pred koncem pogajanj na posebnem sestanku z Markovićem in Drnovškom. Zagrozil je, da je to pogoj za sprejem predlagane deklaracije, neizpolnitev pa da pomeni konec posredovanja Evropske skupnosti in prepustitev Slovenije grozotam vojne. Z mojo besedo, da bo zahteva izpolnjena, smo se vrnili na zasedanje in Van den Broek je pogovore sklenil s končnim besedilom deklaracije. Zavedal sem se tveganja in odgovornosti, ko sem dejal, da je besedilo za Slovenijo sprejemljivo. Naj dodam, da kljub mojemu vztrajanju in sklepu predsedstva zahteva Van den Broeka ni bila izpolnjena tako, kot smo obljubili.

Po vrnitvi z Brionov so se začele domače razprave o tem, ali naj Slovenija dogovor sprejme. Udeleženci pogajanj smo v prid potrditve nastopali enotno, kar je bilo odločilnega pomena, kot že prej odločitev, da smo v delegaciji ob Ruplu in meni tudi dr. Bučar in Peterle. Zvečer naslednjega dne je predsedstvo sklicalo sestanek predsednikov parlamentarnih strank, dan pozneje so o dogovoru razpravljala vodstva strank, 10. julija pa skupščina. Sprejela ga je s 189 glasovi za, 11 proti in 7 vzdržanimi.

Po seji predsedstva RS 8. julija sem za javnost ocenil, da je odločanje o dogovoru odločanje med vojno in mirom. Dogovor je predstavljal možno ravnovesje interesov, ki sicer ni reševal problema, omogočal pa je začetek njegovega reševanja s pogajanji, do katerih bi prej ali slej prišlo, tudi če bi se vojna nadaljevala. Opozoril sem na varovalko v izjavi evropske skupnosti o avtomatičnem priznanju Slovenije ob morebitnem ponovnem vojnem nasilju JLA. Predvsem pa sem ugotovil, da so brionska pogajanja uveljavila Slovenijo kot evropskega pogajalca in kot mednarodni subjekt. Še vedno mislim tako kot takrat, da smo Slovenci v vojni, v odporu agresiji JLA pokazali, da znamo braniti svobodo in neodvisnost; brez tega ne bi bilo niti brionskega sestanka niti dogovora, mir pa bi bil veliko dlje, kot se je kazal v tistem trenutku.

Le dober teden po razpravi v slovenski skupščini je zvezno predsedstvo sprejelo sklep o umiku JLA iz Slovenije. Ta je bil posledica dogovora na srečanju slovenske in zvezne delegacije med pogajanji na Brionih, kjer je o tej možnosti govoril član predsedstva iz Črne Gore Branko Kostić, povzel pa jo je po dogovoru z nami Janez Drnovšek.

Naj še enkrat izpostavim enotnost političnega vodstva Slovenije. Enotna podpora brionskim sklepom je zelo pomembno vplivala na položaj Slovenije v burnem diplomatskem dogajanju, tudi v času priprav na mirovno konferenco o Jugoslaviji v Haagu in na uspešne nastope Slovencev na tej konferenci, ko se je dokončno odprla pot mednarodnemu priznanju naše države.

Naj ta spominska razmišljanja sklenem z izkušnjo človeka, ki se je takrat pogajal v imenu Slovenije. Tudi najzahtevnejše probleme je mogoče reševati po poti dialoga, potrpežljivega in argumentiranega iskanja soglasja, brez merjenja moči. Tudi v mednarodnih odnosih je pomembno biti načelen, ohranjati verodostojnost, iskati zaveznike in ne prilagajati stališč kratkotrajnim koristim. Tudi v vojni, če ti je vsiljena, je treba braniti mir. Predvsem pa je za najtežje odločitve potrebno pridobiti razumevanje in podporo državljanov, jim povedati resnico, imeti za to pogum, biti do njih spoštljiv in si prizadevati za njihovo zaupanje.

Morebiti je v tej izkušnji kaj uporabnega tudi za danes.

**Govor Milana Kučana v Ljubljani na sprejemu v Vili Podrožnik, 8. julija 2021**