Psihopolitika teorij zarot, kakršno že desetletja uspešno prakticira Janševa SDS

Počivalškova kriptična retorika predstavlja zanimivo variacijo vsega, kar smo videli v zadnjih letih

Vselej robati minister Zdravko Počivašek zadnje čase v svojih nastopih skrbi za dodaten suspenz. Nazadnje nam je skiciral napet scenarij, kakor da se želi kosati s tistim v Hitchcockovih »Ptičih«: postal je žrtev zloveščih rumenokljunih ptičev, ki se nenehno zaletavajo vanj, on pa se v rešilnem čolnu pogumno bori proti vsem, sploh proti medijskim črnim vranom.

Njegov boj je videti izgubljen, toda ne, ne bo se umaknil, kajti namesto Tippi Hedren mu vso energijo daje nič manj kot koalicijska pogodba! Oh, kako neverjetno zblojena in dolgočasna verzija Hitchcockove klasike!

Tetris, ptiči in medijske lutke

Z izumetničeno patetiko je uspel minister na novinarski konferenci prvakov koalicijskih strank upleniti nekaj pozornosti zase, žal predvsem v obliki blamaže. Naj spomnim na njegov bizaren nastop, v katerem je površno in zatikajoče, hkrati pa skoraj miže prebral tak »scenarij«. V prvem delu je ponotranjil strankarsko propagando vladajoče stranke, ki ji želi biti lojalen do groba, potem pa prešel v neposreden opis nanj prežečih kljunastih sovražnikov:

Razumem, da opozicija in mediji, ki so pod njeno kontrolo, del javnosti stvari vidijo in predstavljalo drugače, bi pa pričakoval minimum korektnosti. Ne pa da se zgodi, da javna RTV Slovenije napačno prevaja izjave visokih evropskih predstavnikov in zavaja tiste, ki stvari ne spremljajo dovolj pozorno. To je umazano početje, ne samo nekorektno…

Moram reči, da sem se naučil delati v tako sovražnem medijskem kontekstu, zato čisto razumem, da različne medijske lutke sledijo destruktivnosti znanega dobrega igralca tetrisa – lahko se rumenokljuni črni ptič prek svojih omrežij v organih pregona tudi še naprej trudi fabricirat in izmišljati raznorazne dokaze, lahko počnejo to in ono, a mi bomo nadaljevali z izvajanjem koalicijske pogodbe.

Reševanje s kriptičnim jezikom

Če nam kaj razkriva zgradba Počivalškove novokomponirane retorike, v katerih vedno pogosteje namiguje na medijske komplote, klasične strice iz ozadja in posamične njemu in državi nevarne like, opremljene z nenavadnimi kriptičnimi opisi, je to več kot prepoznavna stiska neuglajenega političnega igralca, ki je zakockal svojo stranko, SMC učvrstil na okoli nič (!) odstotkih anketne podpore, uničil lastno verodostojnost in prejkone zavrgel tudi osebna politična prepričanja.

O-QdF3CIP4k

Po svoje je to pomenljiva prepričanjska preobrazba ministra, doslej nenehno poučujočega, da moramo v življenju trdo garati, ne zgolj govoriti, še najmanj pa se ukvarjati s družboslovnimi, humanističnimi in kulturnimi programi – letos je že dociral rektorje slovenskih univerz, da namesto njih potrebujemo več zidarjev in voznikov kamionov!

Res mora biti hudo, če dajalec nasvetov kulturnikom na njihov praznik, avtor globoko nesramne modrosti »Kdor ne dela, naj ne jé«, po novem stavi na svojevrstno puhlo in ceneno besedičenje o ptičih in tetrisu, kajti po njegovih standardih vrtenje jezika bolj malo šteje. Zato začnimo s tem izzivom: kdo sploh skrbi za njegovo medijsko in retorično podobo?

Kdo svetuje ministru?

Za nekaj deset jurjev denarja v nekaj mesecih bi pričakovali kaj več kot sumljiv in spodletel surrealistični čudež nevrolingvistične znanosti. Domače novinarstvo vsak dan dokazuje, da nima želje raziskati, kako je možno, da davkoplačevalci ob vseh piarovcih, ki jih ima minister Počivalšek že ob sebi, mastno plačujemo še posebnega svetovalca za medije in njegovo podobo.

Še več, Sebastjan Jeretič se po zaslugi istega anemičnega novinarstva včasih pojavlja kar v vlogah njihovega političnega komentatorja – vse to kaže, kako se zelo elitistično, s piarovstvom in lobisti pregneteno novinarstvo gojimo in še kar naprej brez zavor dopuščamo.

Toda potem je sledilo presenečenje: za Delo je Jeretič zanikal, da bi imel kaj z omenjenim govorom o rumenokljunih ptičih. Zadrega je torej po svoje še večja, če naj verjamemo: ob vseh ministrovih piarovcih, ki mu niso bili dovolj, mu potemtakem sedaj ne zadošča niti Jeretič, zaradi česar svoje retorične polomije izvaja kar na lastno pest? Svojim svetovalcem preprosto več ne zaupa, zaradi česar bi jih moral smiselno odsloviti, ali pa se je res znašel v hudi emocionalni stiski, ko začenja verjeti le še v svoje fabulacije, ker se mu druge zdijo neprepričljive?

Kriptičnost kot nov element

Posvetimo se vsebini in formi ministrovih domislic. V Delu smo lahko prebrali oceno, da njegovo izrazje spominja na Janševo. Pa res? Trdil bom, da zgolj v elementu klasičnega konspiracizma, predpostavke o omnipotentnih igralcih iz ozadja in medijski zaroti, nikakor pa ne skozi gesto ponesrečene inovacije na novinarski konferenci prvakov koalicijskih strank.

V bistvu je razprava o igralcih tetrisa in rumenokljunih ptičih svojevrsten anahronizem, neznačilen za vse, čemur smo danes ob vsakodnevni toksični grobosti, pobalinskem sovraštvu in zmerjaštvu vodilne SDS priča kot novi samoumevni sestavini janšističnega političnega jezika pri nas.

Povedano preprosteje: opis »igralca tetrisa« in »rumenoključnega ptiča«, Delo je oznaki povezalo z Gregorjem Golobičem in Drago Kosom, pri Janševih sploh nikoli ne bi uporabili, ker je tovrstna enigmatika nekaj, k čemur se v svoji retoriki nikoli niso zatekali, saj je evidentno premalo učinkovita. Žaljivost in toksičnost zahtevata, vsaj v njihovem psihopropagandnem pogledu na politiko, bolj neposredne in hipne učinke, ne pa neskončno ugibanje, o kom sploh govorimo!

Dvojna narava namigov

Ni mogoče prezreti, da Počivalška iz nekega razloga celo osebno zabava omenjena nedefiniranost njegovih tarč, kar se nekolikanj približuje Hojsovemu nedavni verbalni igri namiga v ponovljenih variacijah licitiranja »svinj« – najprej je z njimi označil protestnike, potem menda Fransa Timmermansa, na koncu pa zelo odkrito evropskega komisarja Janeza Lenarčiča, ki je stoično prenesel nezasluženo klofuto, ne da bi terjal vsaj opravičilo.

Hojsovi izbruhi žalitev, ki so dosegli različne tarče, so sicer podobno brutalni kot Janševi, toda za taktiko namigov je imel tokrat bistveno boljše razloge kot Počivalšek, ker je izraz »svinja« pač neposredno žaljiv in takšen diskurz največkrat proizvaja ostre in negativne učinke.

Zato bi lahko ugibali, da je razlika v zakrivanju identitete očitno v motivaciji obeh ministrov – pri notranjem ministru je takšna gesta nuja, saj se je moral zaščititi pred očitki javnosti, morda tudi tožbami na sodišču, pri Počivalšku pa gre najbrž bolj za nekakšno socialno besedno igro, s katero želi zbujati pozornost, sploh ne prvič. Letošnjega februarja je minister v intervjuju za TV IDEA že postregel z opisom skoraj identične serije enigmatičnih likov:

Igralec tetrisa, rumenokljuni črni ptič in modri mož iz ozadja. To so fantje, ki si domišljajo, da lahko to državo vodijo na ‘joystick’, preko izvoljenih ljudi v parlament.

Ni toksična, je pa trapasta

Če sklenemo: Počivalškova kriptična retorika predstavlja zanimivo variacijo vsega, kar smo videli v zadnjih letih. Po eni strani uporabljeno metaforično izrazje po sebi zaenkrat ni žaljivo v polnem pomenu, zato mu ne moremo zameriti običajne toksičnosti, se pa nerodno trudi biti komično in diskreditacijsko. Po drugi zagotovo sodi v konspiracistični model psihopolitike teorij zarot, kakršno že desetletja uspešno prakticira Janševa SDS.

Ker ni žaljiva, pa tudi ne učinkovita, je na koncu dneva takšna politična govorica zgolj eno – nekako otročja in trapasta, v zabavo ljudstvu, ki se ne more načuditi slabim presojam in omejenosti oblastnikov.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**