Janša smo mi vsi!

Janša je slika stanja naše demokracije. JJ ne krni ugleda Slovenije, ampak sporoča svetu, kakšen je njen pravi obraz. Janša je verna podoba vsega političnega razreda in defektnega demokratičnega sistema. Odgovornost za Janšo - ki kot kak zombi zastruplja naš, in zdaj še evropski politični prostor - nosi predvsem ves politični razred. Kot da demokratski tabor ne bi imel ustreznega glogovega kola za to našo populistično prikazen. Ali pa jim ni do egzorcima, ker jim je fino tako kot je. Zdi se, kot da Janšo potrebujejo vse stranke, razen

klerikalnih tudi laične. Njihovi poskusi, da bi se ga znebili, so medli. Pravzaprav jih ni. Izgovarjali se bodo na ustavo in zakone. Vendar tudi za potrebne spremembe, npr. volilnega zakona, stranke ne kažejo nobene volje. Kvečjemu pobude za nujne spremembe ignorirajo ali zavirajo. Pretežno tiho so tudi ostale, strokovne elite: univerze, predvsem pravniki in politologi, SAZU… Tako Janši še dodatno utrjujejo videz politične normalnosti. Namesto da bi pri demistifikaciji Janše prednjačil, ga njegov nekdanji partijski kolega, predsednik republike, vztrajno in aktivno podpira. Pri tem mu pomagajo njegovi svetovalci. Na primer

Ernest Petrič, ki svoj zadrti konservatizem prodaja z avreolo diplomatske in pravne kariere prodaje kot strokovnost.

V resnici je ustrezna diagnoza, da politika JJ predstavlja skrajni, fašistoidni proti demokratični populizem. Če ni prave diagnoze tudi nobena terapija ne bo prijela. JJ podpira manj kot 20% volilnega telesa. Kar več kot nazorno kaže tudi rezultat nedavnega referenduma. Ker politika ne razkrinkava Janševe lažne pretenzije po normalni desni polovici, jo tako samo še dodatno utrjuje. Ves politični razred tako krepi Janševo politično moč. 

Medtem so volivci deležni vedno novih prevar. Poskušajo s podporo novim obrazom. In so izdani. Podpirajo deklarirano nesodelovanje v Janševih koalicijah. In so prevarani. Svojo ne-podporo janšizmu kažejo na protestih. In nazadnje tudi na referendumu. Za zdaj ljudstvo, to je odgovorni državljani, rešujejo demokracijo v Sloveniji. Odgovorni državljani rešujejo demokracijo politikom in strankam navkljub. Kar je očitno razumel tudi podpredsednik Evropske komisije Timmermans. In nam zato, Janši navkljub, zaupa.

Podobno kot v politiki je z mediji. Medijski prostor ne bi bil neuravnotežen niti, če bi JJ predstavljal normalno demokratično desnico. Janšisti vsiljujejo logiko, da je politični prostor razdeljen na dve enaki polovici, desno, ki jo predstavlja JJ in levo. In tako bi po njihovo morali biti razdeljeni tudi mediji. Javna televizija in STA pa na polovico.Vendar, kot rečeno, janšizem predstavlja manj kot 20 % pretežno klerikalnega volilnega telesa. Vsiljujejo logiko, ki predstavlja medijsko uravnoteženost tako, da bi bila polovica medijev in sporočil njihovih, tj. manihejskih in neprofesionalnih. Takih, ki delijo prebivalstvo na naše dobre in vaše, zle, kjer so potem naši in njih vodja še žrtve zarote, ki jih je kontinuiteta komunizma oropala osamosvojitvenih zaslug za narod. Kako to izgleda, lahko vidimo v Janševih medijih.

V resnici je glede na delež SDS-ovih volivcev, Janševih medijev preveč. Razen tega neupravičeno uživajo ugled normalnosti. V resnici je slovenski medijski prostor razdeljen na pretežno profesionalni del, v lasti kapitala, verjetno pretežno v lasti desnice in na neprofesionalni, navijaški, ne-objektivni, klerikalni, protidemokratični, populistični del, v lasti SDS in njenih satelitov. Ta antidemokratični, neprofesionalni del medijskega prostora je kvečjemu, glede na zanemarljiv del volilnega telesa, ki ga predstavlja, sorazmerno veliko prevelik. Janšisti so tudi prepričani, da lastništvo medijev pomeni diktiranje vsebin ne glede na profesionalne zahteve po resnicoljubnosti in objektivnosti. Novinarji naj bi ubogali lastnika in ne lastno profesionalno etiko.

V bolj demokratičnih družbah mediji kot so Janševi služijo zgolj fanatičnim privržencem. Demokratična skupnost jih ignorira in zaradi klevetanja pogosto sodno preganja. Lastnik medijev v demokratični državi seveda ne diktira informativnih vsebin, ampak novinarjem omogoča profesionalno delo v skladu z etiko, ki jo zapoveduje novinarski kodeks. Za janšiste biti v vladi pomeni, imeti državo, javno upravo in medije v lasti. In jim v skladu s tem lastništvom ukazovati. V bolj normalnih demokracijah je lastnik dolžan skrbeti za ustrezne pogoje za profesionalno in neodvisno delo novinarjev. Tega načela ne more spremeniti niti današnja globalna erozija neodvisnosti medijev. (Na kar z vso ostrino kaže sramotni primer novinarja Assangea, ki ga v angleškem zaporu počasi ubijata ZDA in VB.) Janša bo prej ali slej padel. Vendar to ne pomeni tudi rešitve problema janšizma. Omogoča ga namreč defektni politični sistem. Ki ga obstoječe stranke ne bi popravljale. Gibanje za vodo in kolesarji so na koncu tisti, ki lahko prekinejo to vse preveč idilično sovladanje janšizma in opozicije. Civilne iniciative, kot je na primer Sinteza, že delajo na pisanju novih, bistveno popravljenih zakonov o volitvah in javni upravi. Široko ljudsko gibanje bo moralo obstoječe in nove stranke prisiliti, da bodo sprejele in udejanjile zakonske spremembe, ki bodo omogočile odgovornost, “accountability” voljenih predstavnikov.