O biserih in svinjah

Matjaž Hanžek v pismu Mladini 8. 7. opozarja: »...ni več časa za dvome: nacizem in fašizem sta dobila v Sloveniji domovinsko pravico!« Reč je o sindromu strupenega govora, ki kaže nrav notranjega ministra, premiera in militantnih pristašev SDS. Kam vodi ščuvanje oblastnikov, vemo iz preteklosti, zelo nazorno iz prve polovice prejšnjega stoletja. V civiliziranih družbah politiki za prostaško vedênje odstopijo. Ampak minister Hojs zanesljivo ne bo drugič zapored nepreklicno odstopil, še manj pa spiritus agens strupenega govora, njegov nadrejeni v vladi. Premier je namreč vzornik, ki mu je treba slediti za obrambo »pravih domoljubov« pred vsemi, ki njegovo destruktivno politiko zavračamo.

Če skušamo z izražanjem mnenj in čustev do ideologa nestrpnosti ohranjati strpen odnos, imamo težavo s pragom tolerance. Medtem ko si premier privošči zmerjanje državljanov (»novinarki prostitutki«, »krivosodje«), aroganco (poniževanje veteranov 2. sv. vojne, ignoriranje predpisov), žaljenje (»komunajzarji«, »zombiji«, »trenirkarji«, »kaviar socialisti«) in objestnost (poveličevanje zaslug, ponarejanje zgodovine), bodimo mi vzgojiteljski, filistrsko pedantni in v svilenih rokavicah? Zagrenjenega kverulanta, ki ga značaj in ravnanje po osamosvojitvi diskvalificirata za opravljanje državniških funkcij, naj do smrti naslavljamo kot spoštovano osebnost?

Takšnega politika v zrelih demokracijah po svetu ne bi trpeli 30 let, še manj bi mu zaupali vodenje vlade. Da pri nas prenašamo osebo, ki nas je opeharila že z mešetarjenjem - prodajo orožja »v imenu države« (pa ne za njen račun), vpletenostjo v korupcijo (Patria), plačevanjem z gotovino nepojasnjenega izvora, vezano trgovino s prodajo parcele - vse spada v metier mafijcev - je nedoumljiva oblika mazohizma. Rabote brez sodnega epiloga so pravu v posmeh. »Krivosodje« mu gre pravzaprav na roke. Recimo s taktičnim zastaranjem postopkov, z epohalnim pravnim konstruktom, ko ga je ustavno sodišče spoznalo za »nepogrešljivega za demokracijo«, mu odpravilo zaporno kazen, pajdaš pa je obtičal za rešetkami. Toliko o priredbi ustavnega načela enakosti pred zakonom ad personam.

Kako se osvoboditi vodilnega akterja te farse? Trenutno zadoščenje v obliki vprašanja »Je kaplar Twittler doživel svoj Stalingrad?«, je slaba uteha. Istega dne ko je bila Miheljakova kolumna objavljena, je galanten premier na parketu Narodne galerije bral madžarski zakon o načelih vzgoje otrok - navzočemu vzorniku v potuho, skupnim vrednotam EU v brk, državi v sramoto. Ponižanje s podukom prve dame EU Ursule von der Leyen ni zanj nič napram motivu, da se premieru Madžarske osebno oddolži za ustanovitev »bullet proof« verodostojnih medijev pod pokroviteljstvom SDS. Žene ga torej lastna korist, korist stranke, nikakor pa ne države. Večini v posmeh izvaja različico mirnodobne kolaboracije.

Od biserov in svinj iz sovražnega govora preidimo k težavi poimenovanja politikov te baže, ne da bi se izenačili z njimi. Sta oznaki ’prostak’ ali ’zlikovec’ še znosni ali že spadata v območje sovražnega govora? Za vsako oznako posebej najdemo potrditev v analih, nanašata se na dejstva, nista žalitvi brez podlage. V pogovornem jeziku nam izraza nista tuja, javno izrečena (zapisana) pa sta nedopustna, najmanj nevljudna. Ali nas zavezanost leporečju ne sili v licemerstvo - ali še huje, v molk? Nagovarjanje s »spoštovani gospod predsednik« v kontekstu uvodne ugotovitve je neumna vljudnostna fraza.

Na petkovih protestih smo videli lucidne karakteristike: »Slovenski pacient«, »Fašist«, med njimi ilustrirana mnenja »JJ - po krivem na prostosti«, »Vlada smrdi pri glavi«, »Cesar je nag«. A odpor ljudstva s pozivi k odstopu premiera ne gane. Odnesel bi ga »Trg Tahrir« v Ljubljani. Po mirni poti pa šele pozitiven izid referenduma o volilnem sistemu (predlog pripravlja koalicija civilne družbe Sinteza), ki bo preprečil strankokracijo, »nesmrtne« z zasebnimi projekti in onemogočil prevare volivcev.

Gospod Frans Timmermans ga je razkrinkal: zagrizeni »borec proti komunizmu« po 30 letih odkar je ta mrtev, se poslužuje komunističnih metod vladanja. France Bučar ga je spregledal že davno ... ravna kot »največji komunist med komunisti«.

Predstavlja pa se kot odrešitelj, »poklican v zgodovino«. Vse nas ima za norce.