Glede avtonomije naših medijev ni vsega kriv Janša

Politični komentatorji in strankarski mediji

Domen Savič alias Državljan D je že nekajkrat opozoril na dejstvo, da naši mediji ne želijo poročati o oglaševalskih pogodbah Toninovega ministrstva, s čimer se velikokrat mimo strokovnih ocen oglaševalske agencije financira strankarske medije. Problem je še intenzivnejši, zadeva tudi druga ministrstva, za nameček pa se občasno novinarji radi predajajo instrumentalizaciji in izvajajo nekaj, kar je videti kot »embedded novinarstvo«: ob obrambnem ministru hote ali nehote promovirajo slovensko vojsko, s tem pa tudi strankarsko politiko in Tonina samega.

Financiranje strankarske propagande

Dodaten element spornosti predstavlja financiranje strankarske propagande in sovraštva z javnim denarjem, ugotavlja Državljan D, torej znova javnega denarja, ki se steka v čisto določene medije, povezane s strankami. Vendar to še ni vse, profesionalizem naših množičnih medijev je pod velikim vprašajem tudi s tem, ko novinarjem teh medijev, h katerim se steka denar davkoplačevalcev in kažejo vse simptome strankarskih podaljškov, odpirajo vrata v funkciji političnih komentatorjev, hkrati pa ne želijo raziskati njihovih ozadij.

Medijske hobotnice okoli stranke SDS so relativno dobro preiskane, žal pa tega ne moremo reči za Novo Slovenijo. Lep zgled tega je portal in po novem tudi tednik Domovina. V zadnjem času je pozornosti vredna oglaševalska kampanja za spodbujanje cepljenja pri zakupu oglasov v tiskani Domovini, o čemer prav tako piše Savič. Čeprav ni bila vpisana v razvid medijev, to ni motilo velikih oglaševalcev, ki so zakupovali oglasni prostor v njej.

Evropska komisija je v poročilu o vladavini prava za Slovenijo izpostavila problem državnih oglaševalskih pogodb, netransparetnega trošenja davkoplačevalskega denarja za financiranje strankarske propagande in opozorila na negativne posledice takega početja za medijsko svobodo in svobodo izražanja. Kako je torej možno, da tega, kar opazi Evropska komisija, ne želijo opaziti Manica J. Ambrožič, Barbara Štrukelj, Matija Stepišnik in Bojan Budja, če naštejem le nekatere, ki nimajo težave gostiti političnih komentatorjev taistih medijev?

Stvar postane še bolj mučna, tako rekoč mazohistična, ko se novinarji STA trudijo in vabijo tiste, ki Slovensko tiskovno agencijo razglašajo za del sistema medijske pohabljenosti.

Kako mediji legitimirajo Domovino

Bizarna posebnost domačega novinarstva in njegove nezrelosti je gotovo, da nam permanentno strežejo z lobisti, piarovci in strankarskimi svetovalci, ki so po definiciji kakopak pristranski in s tem neverodostojni. S tem neposredno ponižujejo svojo publiko. Primer Domovine in strankarskih medijev je temu podoben: urednik Rok Čakš in publicista Marko Balažic in Martin Nahtigal so postali redni gosti RTV Slovenija, POP TV, Delo, Večer in STA. V resnici morda v zadnjem letu ali dveh tvorijo že kar najmočnejše jedro komentatorjev. Zgolj v zadnjem tednu sem naštel šest njihovih nastopov: dva na RTV Slovenija, vsaj enega na STA, Večeru in Delu in Slovenskih novicah.

S tem je zadrega naštetih urednikov in njihovih uredništev še večja: če so že v kontaktu in na liniji z uredniki in publicisti Domovine, zakaj jih ne povprašajo o financiranju njihovega medija? Zadrega njihove rezerviranosti je na svojstven način razumljiva, kajti dokler vabijo takšno linijo komentatorjev, dajejo legitimnost tudi mediju, ki mu pripadajo. Če bi pisali o spornih finančnih poslih in jih prikazali kot politična trobila, bi izgubili lastno verodostojnost. Zato so očitno prisiljeni vsa opozorila o tem metati v koš.

Zadrega je podobna tisti med konfliktom med novinarsko in oglaševalsko prakso: težko je biti verodostojen medij, če pišeš o davčnih utajah doktorja utaj Roka Snežiča, hkrati pa na svojih straneh oglašuješ njegovo podjetje, ki slovenske podjetnike vabi v Bosno, da bi ubežali slovenskim davkom.

Kako je že napisal Savič? Obstaja vnebovpijoč molk opozicije, molk medijev (razen častnih izjem, kot sta Dnevnik in Mladina) in molk strokovne javnosti na to temo: »Državni oglaševalski posli, s katerimi stranke financirajo svoje medijske propagandistične projekte, so očitno dovoljeni. V službi domovine.« Drži, toda na opisani način sta molk in ignoranca očitno njihova osebna izbira.

Ne, glede avtonomije naših medijev ni vsega kriv Janša. Krivi so kar uredniki in novinarji sami.

**Članek je bil najprej objavljen na portalu IN MEDIA RES**