Pomanjkanje čipov je posledica epidemije in naše požrešnosti

Vse večja težava svetovnega gospodarstva je pomanjkanje procesorjev, po domače – čipov. Gre za najosnovnejše, ključne elemente računalnikov. To se morda ne sliši ravno kot huda težava – računalnikov ne menjavamo prav pogosto. Zavedati pa se moramo, da smo danes obdani z njimi.

So v naših urah, sesalnikih, hladilnikih, klimatskih napravah, igralnih konzolah, televizorjih. In v telefonih. Pa v avtomobilih, igračah ... Malodane vsaka napredna naprava ima v sebi vsaj en procesor, nekatere, denimo avtomobili, jih imajo še več. Ti procesorji so sicer različnih kompleksnosti in zmogljivosti – procesor, ki po stanovanju krmili sesalnik, je manj zmogljiv od tistega, ki nam omogoča izlet na Instagram s telefonom. A pomanjkanje na svetovnem trgu se pozna v tako rekoč vseh panogah.

Glavni povod za to pomanjkanje je epidemija koronavirusne bolezni. Ko so se na začetku lanskega leta začeli širiti ukrepi za zajezitev, se je svetovna potrošnja precej upočasnila. Ljudje niso vedeli, kaj bodo prinesli naslednji dnevi, tedni in meseci – v negotovosti se zapravlja manj. Pričakovanja analitikov so bila temačna, obeti za proizvajalce slabi.

Po prvem valu so ljudje dojeli, da se svet vrti naprej. Nato se je jeseni zgodil tektonski premik iz pisarn in šol v dnevne sobe, jedilnice in domače pisarne. Tako se je pojavila velika potreba po računalniški opremi. Malce starejšega družinskega računalnika, ki je bil do tedaj dovolj za občasno tiskanje domačih nalog, za rezervacijo vstopnic za koncert in še kakšno manjše opravilo, ne morejo hkrati uporabljati vsi člani gospodinjstva – vsak otrok je čez noč potreboval svojo napravo za dostop do spletnih učilnic, službeni računalniki pa pogosto niso bili primerni. Prodaja prenosnikov je naglo narasla – presenetljivo dobro se je prodajala tudi druga periferija, denimo spletne kamere, brezžični usmerjevalniki, tiskalniki, tablice …

Sedanje pomanjkanje bo trajalo še vsaj leto, morda dve. V tem času lahko pričakujemo podražitve tako rekoč vsega, kar se priklopi na elektriko.

Kmalu je sledil naslednji val nakupov. Ljudje so veliko časa preživeli doma, niso zapravljali za obisk v restavracijah in lokalih, udeležbo na kulturnih prireditvah, počitnice so se spremenile (predvsem po cenovni plati). In veliko ljudi se je začelo ozirati po stanovanju. Če smo že doma, zakaj si ne bi privoščili novega, večjega televizorja? Pa robotske kosilnice? Pa hladilnik že nekaj let čudno brni, zamenjajmo še tega.

Proizvodnja najzahtevnejših elektronskih komponent je v zadnjih desetletjih postala specializirana. Podjetja, tudi evropska, ki so se nekoč ukvarjala s tem, so zadnja leta proizvodnjo opustila in procesorje (ter druge komponente) raje kupovala. Tako se je ta proizvodnja vse bolj centralizirala – procesorje najvišjega razreda, torej te, ki poganjajo pametne telefone in računalnike, danes proizvaja le peščica podjetij na svetu. Največji prodajni delež imata tajvanski TSMC in korejski Samsung. Obstaja še veliko proizvajalcev, ki izdelujejo manj zmogljive procesorje, denimo take, ki jih najdemo v beli tehniki ter v industrijskih obratih, a tudi teh proizvajalcev je manj, kot jih je bilo nekoč. Proizvodnja (in z njo povezana logistična veriga) je zaradi te centralizacije manj robustna, kot bi bila proizvodnja, razpršena po vsem svetu.

Brez ovir bi se stanje v nekaj mesecih morda stabiliziralo – kot vemo, pa so zadnja leta vse kaj drugega kot »normalna«. Zaradi koronavirusa so se za krajši čas zaprle tudi nekatere tovarne elektronike. Svoje je prispevala najhujša suša, kar so jih v Tajvanu občutili v zadnjih 50 letih – za proizvodnjo procesorjev pa so potrebne velikanske količine vode. V zadnjem mesecu se je suša prelevila v ekstremno deževje, ki je pomenilo nevarnost poplav. »Manjših« težav je bilo še kar nekaj. Skrajne zimske razmere, ki so na začetku leta prizadele Teksas, so za nekaj dni onesposobile to zvezno državo – s tem pa tudi eno večjih ameriških tovarn procesorjev. Na Japonskem je v eni izmed tovarn izbruhnil požar – znova zaprtje, znova izgubljena proizvodnja.

Kratkoročni povod za pomanjkanje procesorjev in drugih elektronskih komponent je požrešnost po teh napravah, ki je posledica pandemije. K temu so prispevale tudi ovire pri proizvodnji, zaradi virusa in zaradi podnebnih sprememb. Dolgoročno pa se te težave pojavljajo že dolgo. Bolj centralizirana in specializirana je ta industrijska panoga (ter njene dobavne in logistične verige), manj robustna in bolj dovzetna je za težave.

Tako kot na kakšnem drugem področju – najočitnejša je proizvodnja hrane – se politika začenja zavedati pomena visoke tehnologije. Prihajajo zamisli o vzpostavitvi lastne (evropske, ameriške, kitajske) proizvodnje teh komponent. A stvarnost je drugačna – za vzpostavitev take proizvodnje je nujno znanje, to pa se ne pridobi čez noč. Tu se ne pogovarjamo o mesecih ali letih – govorimo o desetletjih.

Po večini ocen bo sedanje pomanjkanje trajalo še vsaj leto, morda dve. V tem času lahko pričakujemo podražitve tako rekoč vsega, kar se priklopi na elektriko, to pa bo za seboj potegnilo podražitev drugih dobrin.