Rdeča Tanja Fajon in segrevanje Slovenije

Janša in Tanko bi lahko brila norce tako iz podnebnih sprememb kot neljubih oseb, toda včasih je prezir do političnega oponenta hkrati tudi prezir do družbenega in naravnega problema

Resnično ne mine dan in tudi ne leto, ko ne bi predsednik SDS in njegovi pristaši s močjo socialnih omrežij ali strankarskih medijev žalili, zmerjali ali zasmehovali vsega, kar jim stoji na poti ozkih političnih ciljev. Intenzivnost, jakost in dolgotrajnost toksičnega jezika, obenem tudi prepoznavnega elementa njihove propagandne mašinerije, nas je že do konca utrudila in večino državljanov naredila za indiferentne in neobčutljive, kar je gromozanska težava po sebi.

V enem zadnjih primerov, njihov obseg je res neizmeren, sta predsednik vlade in podpredsednik parlamenta, kakopak iz vrst SDS, poskrbela za kombinirano varianto posmehovanja iz političnega nasprotnika. Z omembo »kombinacije« merim na strukturno naravnanost tokratnega smešenja Tanje Fajon, na dejstvo, da je moral avtor, če je želel izpeljati osebno norčevanje ad hominem, žrtvovati tudi sam problem segrevanja ozračja, ki je s tem postal dodatni predmet smešenja: »Slovenija se prehitro segreva«, Tanja je že čist rdeča. Se da še kaj pomagati?

Segreta rdeča Tanja

Povedano drugače: če sta želela osmešiti predsednico SD, tokrat pač zato, ker je oblečena v rdeče, sta morala, zaradi same zaničevalne poante, po nujnosti pljuniti tudi čez problem segrevanja Slovenije. Norčevanje Jožeta Tanka se nanašana na vest o zahtevi poslancev LMŠ, SD, SAB, Levica in NeP za sklic nujne seje odbora DZ za okolje, na kateri bi spregovorili o zaskrbljujočih ugotovitvah poročila Medvladnega odbora za podnebne spremembe za Slovenijo in iz katerega izhaja, da se naša država segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja.

Tankova in Janševa misel se norčavo sprašuje, če je mogoče »še kaj pomagati« in implicira, da ne – tovrstna sporočilnost še dodatno okrepi začetno zasmehovanje politične nasprotnice. Retorična strategija osebnih kompromitacij je tako rekoč integrirana v delovanje Janševe stranke. Intonacija osebnega smešenja in žaljenja je bila še zlasti značilna za Donalda Trumpa, toda res bi storili veliko krivico, če bi iskali vzročnoposledične povezave med njim in njegovimi slovenskimi sledilci, kajti v delovanju SDS njegove elemente zlahka najdemo tudi pred letom 2016. Nekaj drugega je res, po kampanji nekdanjega ameriškega predsednika in v času njegovega mandata se je retorika smešenja nedvomno okrepila in legitimirala, »rdeče Tanje« so se začele prikazovati pogosteje.

Populizem rušenja družbenih norm

Trumpova neolikanost je v svojem bistvu populistična in temelji na strategiji rušenja družbenih norm sprejemljivega. Kar pomeni, da je njeno vodilo politična nekorektnost nec plus ultra: želi se širiti čez vsako mejo, ker meje ne priznava. Žalitve, norčevanje in smešenje na ravni gostilniške razprave so nenadoma nekaj vsakodnevnega in normalnega, ker desničarski toksicizem jezika pač tudi stavi na uporabnike gostiln, uporablja populistični jezik in tukaj izraz populizem ni več ideologija, temveč predvsem uporaba orodij prepričevanja, ki jih bo »razumelo« ljudstvo (latinski populus). Učinki morajo vedno bolj pričakovano biti takojšnji, intenzivni, dramatični in emocionalno nabiti. Toksičnost, objestnost, prostaštvo, prezir in sovraštvo zato hitro postanejo želeni elementi takega jezika.

Se opisana politična retorika neposredno obrestuje v rasti podpore volivcev? Vsi tega ne mislijo. Kot ugotavlja Oscar Winberg, Trump kampanje leta 2016 ni dobil zaradi zasmehovanja političnih nasprotnikov, ampak navzlic retoriki zasmehovanja. Stališče, ki ga je težko empirično dokazati. Privzemimo torej navedeno možnost: retorika zasmehovanja in žalitev bodisi neposredno motivira in prepriča volivce bodisi jih ne motivira. Če jih motivira, prinaša neposredne koristi. Če jih ne, pa političnim akterjem preprosto ne prinaša negativnih posledic.

Vedno gre še nižje, toda nikoli ne škodi

Če logiko razlage prenesemo na slovenske imitatorje, bi lahko zaključek ponovili takole: vsakodnevni jezik sovraštva, diskreditacij, žalitev in zasmehovanja ni dobitna kombinacija vladajoče SDS, ne prinaša neposrednih pozitivnih točk, ampak preprosto tudi ne škodi. Zdi se, da je Janša takšno lastnost neškodljivosti svojega toksičnega jezika že dolgo nazaj tudi prepoznal. Kakorkoli že grozljivo napreduje v intenziteti svoji zmerljivk, žaljivk in sovraštva, mu te ne prinaša omembe vrednega padca v podpori volilnega telesa. Ko se nenehno sprašujemo, kako nizko lahko še gre, je ta misel odvečna: vedno lahko gre še nižje in mu to ne bo škodovalo.

Vprašanje pa bi lahko obrnili: popolnoma jasno je, da si njegove tarče, v tem primeru politična opozicija, pretežno ne bodo privoščile enakovrednega početja. Po eni strani jih agresivna retorika sili v obrambo in Tanja Fajon bi se, če uporabimo zgornji primer, morala pred posmehom braniti, a gotovo se ne more ali želi s tem, da bi bila isto vračala z istim. Žrtve so zato vedno znova pred dilemo, kako naj reagirajo, ali naj se odzovejo na vsak napad in tudi, ali naj preprosto tovrstno ravnanje ignorirajo. Toda z vidika opazovanja obnašanja volilnega telesa bi se spet lahko vprašali: bo prvakinja Socialnih demokratov zaradi tega, ker je žrtev, deležna večje ali manjše podpore volilnega telesa? Zgolj svojega, tudi drugega?

V najslabšem primeru je končni učinek podoben: zaradi tega, ker je tarča posmeha, ji to ne prinaša dodatne podpore, škodi pa tudi ne. Če bi ugotovitev držala, je v nekem smislu retorika zasmehovanja enostavno odveč, nikomur ne koristi in nikomur ni nekoristna.

Prezir do človeka, prezir do problema

Ampak takšen pogled nam zarisuje le ozko polje učinkov v sferi strankarskih koristi. Ne more biti dvoma, da opisana govorica zastruplja odnose v družbi, nas dehumanizira in dekultivira, slabša duhovno klimo, medčloveško sovraštvo in poniževanje pa normalizira. Dela nas za slabše ljudi in občasno, kot v zgornjem primeru, zanika resnost problema podnebnih sprememb.

Skoraj si ne upamo pomisliti, da je zasmehovanje Tanje Fajon morda utemeljeno na podnebnem skepticizmu, kar bi znova bilo podobno Trumpovim nazorom. Ali Branku Grimsu in tistim v vladajoči stranki, ki mislijo, da se planet Zemlja dejansko ohlaja, zaradi česar je nekoč že izumrl črni panter…

Janša in Tanko bi lahko brila norce tako iz podnebnih sprememb kot neljubih oseb, toda včasih je prezir do političnega oponenta hkrati tudi prezir do družbenega in naravnega problema. Enega največjih, pred katerim stoji človeštvo, kako v času globalnega segrevanja in strahovitih podnebnih sprememb sploh še preživeti. Toda ne, njim gre na smeh.

**Članek je bil najprej objavljen na avtorjevem spletnem blogu IN MEDIA RES**