Ko so v gorah problem nalepke protestnikov...

...ne postfašistov

Včasih političnemu propagandnemu diskurzu, ki ga z veseljem sprejemajo nekateri največji domači mediji, preprosto zdrsne že na ravni grafične uprimeritve. Domnevajmo, da iz nerodnosti in hitenja. Naj navedem primer: portal Siol se je angažiral v podporo obsodbe triglavskih protestnikov, kar res ni nič novega, kajti Janševi mediji se jih po srečanju na Kredarici trudijo diskreditirati na preštevilne načine. Ampak pri tem se je razkrila manipulativnost v postopanju.

Po res široki paleti strategij v iskanju razlogov za osebno in neosebno zbijanje verodostojnosti protestnikov, njihov osebni linč, so prišli na vrsto še »dokazi« o domnevno vandalskem obnašanju na njihovi poti. Sam bi temu dejal »etotična« variacija napada ad hominem – političnega sovražnika je potrebno umazati zaradi njegovega značaja (ethos). V kolektivu Jančičevih novinarjev so se zato odločili, da objavijo poudarke iz pisma markacista inštruktorja Boštjana Gortnarja. Ta naj bi minuli četrtek in petek vodil delovno akcijo popravila planinskih poti okoli Triglava.

Po njegovem so petkovi protestni kolesarji svoje nalepke z logotipi nevzgojeno lepili na planinske smerne table in drogove okoli koče na Planiki. Kar pa da je prepovedano in se lahko kaznuje tudi z denarno kaznijo. Na Siolu so potem objavili natančno dve fotografiji z dokazili o »vandalskem obnašanju«: na eni sta na drog nalepljeni dve manjši nalepki, ena s prekrižano svastiko in druga s kolesarskimi logotipom.

Na drugi pa je na smerni tabli, ki naj bi dokazovala strahovito pokvarjen značaj protestnikov, nekaj zanimivega: že poškodovana nalepka kolesarskih protestnikov, toda čez njo tudi slovenskih identitarcev, na kateri piše »Domoljubje ni zločin«. Pod njo je prepoznaven simbol te Janezu Janši izjemno ljube ekstremistične skupine, grška črka lambda.

Nalepka identitarcev je potemtakem nesporno nalepljena čez nalepko protestnikov. Kdaj je bila uporabljena prva in kdaj druga, ne moremo vedeti. Toda prekrivanje ene čez drugo nesporno nakazuje na časovno sosledje – nekdo, ki je pristaš desnega postfašističnega gibanja, je časovno kasneje reagiral na nalepko protestnikov proti Janši.

Če pustimo ugibanje o akcijah lepljenja ob strani, se kot najbolj indikativno za propagandistično pisanje Siola razkriva naslednje dejstvo: zakaj se je markacistu Gortnarju zdelo vredno napisati jezno pismo proti protestnikom, prav nič pa ga niso zmotili domači postfašisti?

In zakaj se je Siolu zdelo vredno artikulirati problematiziranje ene vrste nalepk, druge pa ne? Pri čemer je moral nekdo celo opaziti, da je nalepka identitarcev prekrila prvo, pa je vendar kot problem ugledal zgolj dobro skrito nalepko pod njo? Je torej druga povsem sprejemljiva?

Včasih se na ravni fotografske ponazoritve propagandni nameni razkrijejo kar sami, z njimi pa nehote tudi očitna neskončna solidarnost oblasti do identitarnega gibanja, ki v največji meri tvori tudi jedro tako imenovanih rumenih jopičev. Hvala Siolu za nazornost!

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**