Kaj druži Janeza Janšo in Ladislava Troho?

Obsoditi incident brez obsodbe

Incident, kakršen se je odvil v petek zvečer, ko je okoli dvajset protestnikov z Ladislavom Troho, šefom manjšega religijskega gibanja z imenom Osveščeni prebivalci Slovenije, vdrlo v stavbo radiotelevizije, že dolgo ni pritegnil tolikšne medijske pozornosti in pripeljal do pričakovanih obsodb, pa tudi vprašanj o odgovornosti in napovedi o boljšem varovanju hiše.

Motiv dejanja skupine protestnikov je specifičen in bi zagotovo terjal kompleksno epistemološko, sociološko in psihološko pojasnilo, zakaj so svoj način širjenja resnice po dolgih dnevih vztrajanja pred stavbo zamenjali za nasilen vstop v studio, kjer snemajo dnevnoinformativne oddaje. Na miren način se niso želeli odstraniti niti po posredovanju policije. Zelo verjetno pa zaradi (zgrešenega) prepričanja, da je RTV Slovenija med tistimi ključnimi mediji, ki bistveno potvarjajo resnico o koronavirusu.

Ostre reakcije na dogodek so bile relativno enotne v oceni, da je fizično nadlegovanje in obleganje novinarjev prešlo vse meje dopustnega, nekateri so omenjali tudi napad na demokracijo. Obsodbe takšnega ravnanja so prihajale z obeh strani, novinarskega ceha in samih politikov, tudi Janeza Janše. V nadaljevanju bom poskušal nakazati, v čem so bili nekateri tipi obsojanj prekratki in premalo eksplicitni, na trenutke pa izrecno manipulativni, da bi si res zaslužili takšno ime.

Obsodba, ki to ni

Janša in nekateri njegovi ministri so napad obsodili tako, da ga niso obsodili. Kaj mislim s tem? Če dobesedno v istem stavku ob formalni obsodbi z veliko privoščljivostjo zapišete, da si RTV hiša napade nase zasluži in da so si zanje sami krivi, je to približno tako, kot če bi nekdo v nekrolog zapisal, da mu je žal, ker je pokojnik umrl, ampak mu je čisto prav, da je. Empatija pa takšna!

Janša je tako uspel mimogrede ob svoji obsodbi retvitati, da RTV Slovenija spodbuja nezakonite neofašistične (!) proteste, anticepilske blodnje, pljuvanje poslancev, nagovarjanje k smrti dela volivcev, zato naj se ne čudi, če žanje, kar je sejala.

Njegov minister Aleš Hojs se po stari navadi ni zadrževal v svoji brutalni eksplicitnosti: ob obsodbi je takoj navrgel, da je žrtev kar sama pripeljala do takega razvoja dogodkov, češ RTV podpira Jenulla in druge protestnike, preboldskega ravnatelja in končno širi tudi lažne novice v svoji oddaji Tarča.

Spet tretji so na veliko namigovali, med drugimi državni sekretar Vinko Gorenak, da je bilo dogajanje zrežirano s pomočjo samih novinarjev javnega zavoda. Privoščljivost in naslado ob incidentu, ki so ga torej zgolj manipulativno obžalovali, so prikazali številni lojalisti oblasti in njeni politični novinarji, lobisti in piarovci. Vsak je pristavil svoj lonček. Piarovec na ministrstvu za kulturo Mitja Iršič je ugotavljal, da pač včasih »protivladni aktivizem za vsako ceno eksplodira v obraz«. Prav vam je, šleka pac! Dogodek so vsi zlorabili za svoje potrebe, poslanec Gregor Perič denimo za svarilo pred »ulico« – tisto seveda, ki ga je prevečkrat spomnila, da ga v političnem in moralnem smislu razume kot navadnega izdajalca. Njegova zloraba je v računici, da si takšnega mnenja tisti, ki ne protestirajo na ulici, iz dostojnosti ne upajo povedati na glas. Ampak se moti.

Ne jočite …

Našli so se tudi podporniki vlade, ki se obsodbe niso niti poslužili. Med njimi najbolj značilno svetovalec Sebastjan Jeretič, ljubljenec množičnih medijev, ki je med drugim zapisal: »Dragi novinarji RTV Slovenija, ne jočite sedaj, ker ste sami krivi za sinočnji napad. Leto dni trosite kozlarije o fašistični vladi in branite svobodo…«

Tudi Počivalškov svetovalec in idejni snovalec nove stranke, ki bi Janši pomagala ustvariti koalicijo po naslednjih volitvah, ni zamenjal osrednjega motiva privoščljivosti, s katerim so stregli oblastniki, znova na način impliciranja, da je javni servis v svojem informativnem programu politično pristranski in preveč protivladno naravnan.

Sam sem se že velikokrat čudil, zakaj Jeretiča, ki grobo napada novinarke njihove hiše, npr. Eugenijo Carl, kot tudi ustanovo v celoti, ob vseh njegovih spornih dejanjih tako pogosto vabijo v svoje programe. Ampak ne, že zdaj lahko sklepamo stave, da se bo praksa nadaljevala tudi v prihodnje navzlic njegovi privoščljivosti – pač po izbiri Manice J. Ambrožič in drugih urednikov. Vendar nikoli zato, da bi pojasnil svoja stališča. Toliko o različnih kontekstih učinkovanja njegovega »Sami ste krivi«.

Incident so potemtakem politiki in njihovi krogi pretežno propagandno zlorabili za obračun z RTV hišo. V medijskih prezentacijah so se nekateri zadovoljili s tem, da so jih predstavili le kot obsodbe, spet drugi, kot recimo v osrednjem dnevniku TV Slovenija 4. septembra 2021, pa so zgolj »informirali«, kaj so povedali nekateri politiki. Kar pomeni, da je lahko javnost ohlapno sklepala, ali pa tudi ne, da so to obsodbe, ki so dejansko le zlorabe obsodb.

S tem pridemo do naslednje težave: v registru medijskih poročil se je sporočilo o obsodbi, ki ni obsodba, izgubilo. Povedano drugače: ploskamo lahko, ker je TV Slovenija prikazala nesramno privoščljivost in naslajanje oblasti, češ čisto sami ste si krivi, kadar v vaše prostore vdirajo proticepilski fanatiki. Še bolj pa bi lahko vsi zaploskali, če bi propagandno privoščljivo ravnanje oblastnikov tudi izrecno obsodili v vodstvu javnega servisa, ne samo mimogrede citirali v grafiki. Bomo dočakali? Če zlorabi obsodbe ne rečemo, da je zloraba, ji tudi tega, da je obsodba, res ne rabimo.

Kaj druži Janšo in Troho

Če bi analizirali stališče premierja in Ladislava Trohe do javne radiotelevizije, bi naleteli na še eno nenavadno sorodnost. Njuna skupna točka je hitro prepoznavna, oba z veliko nejevero vsak dan spremljata medije. Skupaj sta prepričana, da so mediji centralni zvočnik pri sporočanju »resnice«. Oba verjameta, da je resnica ves čas prikrivana, zato jo morata osvoboditi s takšnim ali drugačnim jurišem na tiste, ki jo oblikujejo po svoje, torej na novinarje. Zato tudi RTV hišo kot ključno medijsko ustanovo nenehno oblegata in vanjo vdirata, morda na nekolikanj drugačne načine.

Njuna motivacija pri presoji, kaj počnejo mediji, in ti nam seveda skrivajo ali prikrajajo resnico, je obakrat globoko konspiracistična: pri Trohi trenutno omejena na zarotništvo glede covida, pri Janši na vse, kar po njegovem ovira realizacijo absolutistične oblasti – in to so običajno komunisti. Pogrešana in predpostavljena »naša« resnica je pač vselej absolutna, ena in edina, kar naznanja že absolutistični mentalni vzorec takšne politike, vedno na sledi osrednjemu motu »Kdo ni z nami, je proti nam«. Samo naše je dovolj dobro, samo naša resnica – kar je že redundanca v izrazu, saj drugačne od naše vendar ni -, je samo ena, tista »prava«. Zato je prava le tista radiotelevizija, ki sporoča našo in samo našo resnico.

Podobnost med Janšo in Troho nam zariše resnost situacije in v kakšen mentalni dispozitiv sta, v odnosu do medijev, ujeta oba, zagrizeni cepilec in proticepilec, premier kot prvi zagovornik boja proti covidu in največji skeptik in oponent takšne resnice. V RTV hiši se njune poti križajo in končno združijo.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**