Zakaj bi minister Dikaučič moral nemudoma odstopiti

Zaveze in dolžnosti politikov na podlagi etičnih principov in kodeksov

Minister za pravosodje Marjan Dikaučič, specialist za slamnata podjetja, je osumljen davčne utaje in ponarejanja poslovnih listin. Vsega tistega, kar smo slutili ali celo poznamo od začetka njegove kandidature in še pred časom njegovega ekspresnega imenovanja, ker sta si ga na tem mestu zaželela Zdravko Počivalšek in Janez Janša.

Nekateri mediji, predvsem portal Necenzurirano, so opravili svojo domačo nalogo, vendar razkritja o nečedni ministrovi preteklosti in njegovi neizkušenosti nove avtoritarne vlade niso ustavila pri odločitvi; Dikaučič je bil imenovan na to mesto po odstopu marionetne Lilijane Kozlovič, ki je zapoznelo zmogla vsaj minimalno gesto ponosa v tej nečastni vladi in predčasno odstopila.

Osumljen je kot odgovorna oseba družb BGA s sedežem v Gornji Bistrici in Prevozi Žižek v stečaju, državni proračun pa je domnevno oškodoval za 52.000 evrov. Minister se sicer brani z znanim manevrom iz tovrstnih praks, češ nekdo je ponaredil njegov podpis, na pomoč pa kliče kar grafologa.

Pozabljeni etični kodeks

Proti ministru za pravosodje je bila ob ministrici za izobraževanje, znanost in šport Simoni Kustec sicer ravnokar vložena interpelacija. Vendar poglejmo na Dikaučičevo oklepanje stolčka, vmes mu je zbežal še državni sekretar Anže Erbežnik, z drugačnega zornega kota, tj. etičnega in integritetnega ravnanja članov Janševe vlade.

Več kot očitno je, da bi v zreli in normalni demokraciji minister za pravosodje, proti kateremu je podana zahteva za sodno preiskavo zaradi storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve in ponarejanja poslovnih listin, sam takoj ponudil odstop. In če ga ne bi, bi ga »odstopil« vsak razsoden ministrski predsednik. Toda ne, Janša je navajen zavračati kuverte s podpisanimi nepreklicnimi odstopi ministrov, ne da bi jih sploh odprl. Če bistveno bolj referenčni sekretar o svojem šefu pove, da je ujet v zasebne interese in nima niti osnovnih znanj o pravu EU, pa bi sploh morali zvoniti vsi alarmi glede njegove primernosti.

Prepričanje, da bi ima vlada dolžnost slediti vsaj minimalnim etičnim in integritetnim standardom, obstoječa pa se na tako zahtevo gladko požvižga, ni arbitraren umislek naključnega državljana, utemeljeno je v Etičnem kodeksu funkcionarjev v vladi Republike Slovenije in ministrstvih. V njem bomo našli veliko podlag, zakaj bi moral minister odstopiti takoj, še pred interpelacijo. Dikaučič kot funkcionar pri opravljanju funkcije in javnem nastopanju gotovo ne prispeva h krepitvi ugleda Republike Slovenije, tudi ne vlade Republike Slovenije in organa, v katerem opravlja funkcijo, kar vse zahteva omenjeni kodeks. Ravnanje ministra torej ne zadosti standardom zakonitosti in častnosti, ob čemer je nepomembno, da govorimo zaenkrat le o sodni preiskavi. Dodatna težava je seveda v tem, da bi po navedenem določilu morala že zdavnaj odstopiti kar cela vlada, saj neskončno sramoti ugled države doma in po svetu.

Podobno velja tudi za standard krepitve zaupanja v istem besedilu: omenjeni sumi gotovo ne prispevajo h krepitvi zaupanja javnosti v njegovo delo in integriteto vlade Republike Slovenije ter organa, v katerem opravlja funkcijo. In potem je tu če četrti standard, po katerem bi moral Dikaučič delovati kot zgled in spodbujati k spoštovanju načel kodeksa ravnanja javnih uslužbencev. Kot nekdo, ki krni ugled in ne krepi zaupanja javnosti v vlado in ministrstvo, bi seveda najlažje stimuliral omenjeno spoštovanje, če bi kodeksu sledil, kar lahko stori le tako, da nemudoma odstopi kot minister in na sodišču dokaže svojo nedolžnost.

Anemično novinarstvo, ki ni v pomoč

Glede odsotnosti sleherne namere po odstopu bi nas morala še bolj skrbeti javna percepcija, v skladu s katero sploh ne gojimo več nobenih pričakovanj, da bi se to zgodilo. K tovrstnemu stanju ne prispeva zgolj »brezetična« vlada, ampak tudi opozicija in mediji, ki nam etičnih načel delovanja politikov ne rišejo več v zadostni meri kot normo, ki bi ji v politiki in družbi veljalo slediti. Indikativno in nevarno po sebi.

Anemično in samokastrirano novinarstvo, ki zgolj poroča, da je Dikaučič osumljen davčne utaje in ponarejanja, vendar »očitke zavrača«, njegovega ravnanja pa ne zna ali noče postaviti v kontekst političnih uzanc odstopa s funkcije, pri resorju pravosodja še tolikanj močneje pogrešanih, kaže na zaskrbljujoče stanje nekakšne resignacije in brezidejne vdanosti v usodo. Za začetek bi res pomagalo, če bi ob vladi, pri kateri sicer ne računamo več niti na minimum spodobnosti, mediji dovolj odločno spomnili, da obstajajo tudi naštete zaveze in dolžnosti politikov na podlagi etičnih principov in kodeksov. Če Dikaučič vsaj formalno prihaja iz kvote SMC, ki si je pretežno prizadevala za več etičnosti v politiki, pa sploh.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**