Upokojenci že iščejo novo stranko

Stranka DeSUS se še dalje sesuva in razpada na prafaktorje

Stranka DeSUS se še dalje sesuva in razpada na prafaktorje, njen predsednik je čez noč izgubil 250 članov, ki so kolektivno prestopili k prezadovoljni gostiteljici Alenki Bratušek. Nepričakovano dogajanje, ne toliko po dejanjih, ampak po obsegu vpletenih, bi lahko šteli za manjši tektonski premik v strukturi članstva obeh strank, DeSUS in SAB, zelo verjetno pa bodo sledili še novi pobegi. Se pred nami že izrisuje nova strankarska konstelacija sil, odločilna za prihajajoče volitve? Bi lahko opisana fluktuacija članov že pomenila, da se upokojenski stranki še bolj oddaljuje vstop v parlament, Bratušek pa je lahko končno v pričakovanjih bolj pomirjena? In kako razumeti dogajanje v stranki upokojencev, kdo je zanj odgovoren?

Že več kot leto je videti, da se DeSUS ne more otresti uroka svojih spodletelih ravnanj v obliki začetnega koketiranja Aleksandre Pivec z Janšo in vstopa v njegovo koalicijo marca 2020. Ne more biti posebnega dvoma, da je prav ta nespametna poteza stranki obesila usoden mlinski kamen okoli vratu, privezovati pa so ga hiteli predvsem v njihovi poslanski skupini. Epizoda z vpoklicanim teflonskim Karlom Erjavcem, ki se danes že udinja stranki SD in ji v dar ponuja še kakšno krilo desusovcev, se ni obnesla, pasivno spremljanje soliranja brezvestnih poslancev na čelu z Brankom Simonovičem in Francem Juršo pa je stranko pripeljalo da pospešenega razkroja in padca podpore v javnomnenjskih raziskavah.

Tuja jajca

Članstvo DeSUS-a je v skladu s praznino programskih ciljev in ozko interesno fokusiranostjo na dvig pokojnin in socialno stanje upokojencev vselej ravnalo izjemno pragmatično in egoistično: sledili so pač tistemu, ki jim je obljubil več fičnikov. V tem smislu so si zaradi strankarske programske politike zaslužili vodstva, kakršna so v preteklih desetletjih imeli, pajdašenje z Janševo vlado pa nas ob tolikšni nenačelnosti tudi ni smelo presenetiti. Trenutni razvoj dogodkov zato ni le posledica sprevrženih ravnanj njihovih poslancev ali vodstva, je tudi zrcalna podoba politične indiference članstva. Zato moramo prebeg, kakršnega je demonstriralo 250 članov, dojeti predvsem kot gesto surovega pragmatizma.

Kot vemo, je uspel Ljubo Jasnič ob množičnem eksodusu svojih članov, česar najbrž še nismo doživeli v slovenski politiki, pokazati nekaj ciničnega prezira do svojih prebežnikov, češ da »takih klovnov ni več«. Tolažba zanj in za druge še najbolj spominja na premislek iz Ezopove basni o lisici in grozdju: ker mu niso več dosegljivi, mu je za njih vseeno. Kasneje se je, sicer močno neprepričljivo, opravičil za svojo metaforo o klovnih in cirkusu, češ da je bil narobe razumljen, toda ni se odpovedal kritiki nove gostiteljice; njeno kradljivo ravnanje, sam ga je določil za takšnega, je ocenil za neodkrito in nepošteno, hkrati pa Alenko Bratušek mimogrede podučil, da očitno ne zna nesti svojih jajc, zato je prisiljena krasti in jemati tuja.

Ne znajo jih nagnati

Ni sicer dvoma, da je DeSUS velika stranka z razvejano mrežo in članstvom, zato bo SAB, ki je krvavo potreboval svežo kri in članstvo, morda bilančno bolj zadovoljen kot pa upokojenska stranka prizadeta. Po vroči klavzuri v stranki, ki bi že zdavnaj morala nagnati svoje štiri poslance, vodilni še vedno stopicajo na mestu in pasivno opazujejo, kako jih je Janša uporabil, nato ugonobil in poslal na smetišče zgodovine. Po izstopu Jurija Lepa so v poslanski skupini ostali še Franc Jurša, Branko Simonovič, Ivan Hršak in Robert Polnar, toda vsi se požvižgajo na lojalnost stranki. Da je sedanji predsednik DeSUS-a apeliral na svet, naj pozove svoje poslance k odstopu, dokazuje predvsem neverjetno inercijo dogajanja in dejstvo, da problem v stranki niso le omenjena četverica. Sedaj Jasnič predlaga, da DeSUS s svojimi poslanci prekine vse stike, če po pozivu ne bodo kar sami odstopili, sam pa bo razmislil, ali še lahko vztraja na čelu stranke, če mu svet ne bo sledil.

Malo verjetno ali sploh neverjetno se zdi, da bodo Jurša, Simonovič in Hršak zares zmogli zahtevano dejanje po apelu k odstopu, saj bi s tem zanikali svoje dosedanje početje in se osramotili. Da bi se pokesali, ni posebej verjetno. Poseben status uživa samovšečni Polnar: ker so ga vmes izključili iz stranke, je pa še vedno član poslanske skupine, lahko iz nje izstopi le sam.

Nič o etičnosti

Niti malo ne more presenetiti, da se omenjena trojica spretno izmika žarometu medijev in ne daje komentarjev. V politično nemoralnem početju trinajsterice poslancev in ministrov iz kvote DeSUS in SMC, ki neskrupolozno in brezvestno podpirajo avtoritarno oblast, lahko tudi po letu in pol iščemo in tudi najdemo kardinalni greh za situacijo, zaradi katere država izgublja demokracijo, samostojne institucije pravne države, doživlja napade na medije in politične nasprotnike, obenem pa postaja vsakodnevna žrtev avtokratov. Nenavadno je, da široka javnost in mediji v vsem tem času leta in pol nikakor niso zmogli za dogajanje ključne razprave: o statusu etike v politiki in etičnosti politike.

Poslanci iz vrst SMC in DeSUS bodo ob ministrski garnituri odšli v slovensko politično zgodovino kot krivci za dve sramoti: omogočili so avtoritarno oblast, za nameček pa še uničili svoje stranke. Najbrž si v dobri veri, da ima etičnost v našem osebnem in družbenem življenju še neko veljavo, zgolj domišljamo, da bodo še dolga leta zardevajoče nemo strmeli v tla, ko bodo hodili po ulici, saj si drugačne, bolj neposredne kazni zanje ne znamo predstavljati. Zadrega moralnosti je gotovo v tem, da ti v zameno za sledenje principom ponuja malo ali nič, koritništvo ob oblasti pa veliko. Ampak čisto možno je, da se kot neposredni krivci za ruševine v svojih strankah in državi sploh ne bodo preveč sekirali.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**