Alternativa Janši

Borut Mekina v svojem zelo informativnem članku („Alternativa Janši“, Mladina, 24. september 2021) navaja tole izjavo Luke Mesca: „V KUL smo štiri stranke, ki obsegamo celo mavrico ideologij, od konservativnih strank, liberalcev, zelenih. Ne vidim, kaj bi v tem diapazonu manjkalo.“ Ne vem, česa Mesec ni izrekel, pa je morda imel v mislih, a v tem, kar je rekel, manjka ravno tisto, zaradi česar smo mnogi v preteklosti volili Levico. Kaj manjka? Manjka leva ideologija, manjka leva politika, manjka tisto, kar je stranka njega dni imenovala demokratični socializem: manjka levica. Katastrofa je, da levica danes vidi samo še mavrično. Kako se lahko vodja domnevno leve stranke hvali z ideološkim pluralizmom, v katerem ni levičarstva, ampak vse drugo? Je to modna, politično korektna „inkluzivnost“?

Levica je šla v KUL, ne da bi svojim volilcem in potencialnim volilcem predstavila politični program, s katerim vstopajo v koalicijo. Seznanili nas niso ne z izhodišči za vstop v koalicijo, ne s pogoji, pod katerimi bodo sodelovali v njej, ne s cilji, ki jih bodo skušali doseči s tem sodelovanjem. A sploh imajo tak program? Sploh še imajo politični program? In če ga imajo, v kakšnem razmerju je do programa sodelovanja v KUL? KUL ima program, vendar ne bomo volili za KUL. Volili bomo za stranke. In kaj je tisto, zaradi česar naj bi volili za Levico? Mavrica? Liberalizem? Konservativizem? Zeleno - a kakšno zeleno?

Ni dolgo, kar je vladajoča stranka napadla Levico, da bi jo prepovedala, ker ji je smrdela po socializmu. Je to Levico potisnilo v defenzivo? Mar menijo, da se bodo obvarovali takšnih napadov, če bodo zatajili demokratični socializem ali se mu odpovedali? SDS jih bo z enakim užitkom, le da bolj upravičeno, napadala zaradi mavričnosti, obenem pa bodo izgubili podporo in volilce na levici.

Poglavitno sporočilo, ki ga KUL naslavlja na javnost, je, kako so usklajeni, kako delujejo povezano, kako se ne prepirajo in znajo sodelovati - ne programska vizija, ne koraki in ukrepi, ki jo bodo uresničevali. S preseganjem razlik, razhajanj in „razkolov“ v slovenski politiki so obsedeni v SD. Njena voditeljica razlaga, kako jih je treba preseči, da bi ljudem „dali občutek“, da lahko zaupajo politiki, in jih motivirali, da bodo šli volit. To je pahorjanska dediščina, pahorjanski protofašizem, ali SD res mora po tej poti? Ampak Mesec ne govori nič drugače: opozicija (se pravi KUL) mora „javnosti poslati zelo jasen signal, da v Sloveniji imamo alternativo Janši“, da „torej znamo delati usklajeno in smo pripravljeni po Janši oblikovati vlado, ki ima alternativno vizijo Slovenije“. Kaj je ta vizija? In kaj je specifični prispevek Levice k njej? Namesto da bi jo razložili, pošiljajo javnosti „jasen signal“. Kakšen jezik je to? Tako se izražajo govorci ameriškega State Departmenta in Pentagona, ko spet kje koga ubijejo ali uvedejo nove sankcije.

Usklajeno sodelovanje je seveda pomembno, a ključno vprašanje je, kaj je njegova vsebina, njegov cilj. Čemu bi podpirali sodelovanje kot tako? Slovenija ne potrebuje preseganja političnih razlik. Saj jih v temelju ni. Slovenija nujno potrebuje artikulacijo političnih razlik. In tu gre več kot za to, ali si za Janšo ali proti njemu. Alternativa ni levi neoliberalizem protijanševske opozicije ali janševistični desni neoliberalizem. Alternativa je neoliberalizem ali iskanje izhoda izpod neoliberalističnega gospostva kapitala. Kje je kak znak, da Levica predstavlja to alternativo? Ali sploh vedo, koliko volilcev izgubljajo zaradi svoje medlosti, konformizma, samovšečnosti, neprofiliranosti, dezorientiranosti ter akcijske in miselne lenobe? 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.