Za Janšo vodni top in solzivec nista bila dovolj

Kar se nam zdi nepotrebno, je zanj premalo

Uporabna vodnega topa nad protestniki na ljubljanski obvoznici

Uporabna vodnega topa nad protestniki na ljubljanski obvoznici
© Luka Dakskobler

Najbrž ne posebej veliko naključje je hotelo, da je na dan novih, tokrat sredinih in bolj »proticepilsko« obarvanih protestov, bilo mogoče slišati kar dva posredna apela k nujnosti eskalacije represije.

Prvega je mimogrede prispeval lobist Miloš Čirič, sicer svetovalec stranki SMC, ki se ob Sebastjanu Jeretiču močno trudi, da bi pomagal Janezu Janši ustanoviti še kakšno strankarsko formacijo, s katero bo lažje vladal po naslednjih volitvah, če bo široko zastavljena akcija združevanja manjših strank na koncu uspešna. Njegova robata misel je bila preprosta, skrita za domnevni citat Napoleona, po vseh že zaznanih tendencah sedanjega notranjega ministra in njegovega generalnega direktorja policije pa niti ne več tako tuja: da bi drhal na ulici ukrotili, jih moramo nekaj pospraviti. Potem ta drhal postane ponižna.

Čirič: nekaj bi jih pospravili, da bo drhal ponižna

Čirič: nekaj bi jih pospravili, da bo drhal ponižna
© Twitter / IN MEDIA RES

Iskanje grešnih kozlov

Sploh ni potrebno dvomiti, da nam bo Čirič ob pomoči odgovorne urednice Manice J. Ambrožič lahko konkretneje razložil svojo domislico, saj je reden gost v studiu TV Slovenija. Recimo konkretneje razdelal pojasnilo, kako jih nekaj pospraviti, koga izbrati in v kakšnem obsegu. Morda nam bo zaupal, ali je to že kakšno sveže navodilo sedanjim strankam na oblasti, ki jim svetuje.

Sredin protivladni protest proti pogojem PCT

Sredin protivladni protest proti pogojem PCT
© Luka Dakskobler

Po včerajšnjih resnično maratonskih protestih, ki jih dejansko več ne moremo zreducirati zgolj na eno frakcijo razjarjene množice, policija pa je znova uporabila solzivec in vodni top, bi moralo poigravanje vladajočih z idejo stopnjevanja represije povzročati vedno več tesnobe in ogorčenja. Če verjamemo, da so »sredini« protesti proizvod dela docela iracionalne množice, ki ne verjame v ukrepe, se podreja teorijam zarote in je že na sebi nevarna, se krepko motimo in nasedamo natanko tistemu pogledu, ki ga goji oblast, s tem pa tudi njeni želji po represivnih dejanjih. Nasedamo tudi pristranski razlagi, da jezna množica ni rezultat docela zgrešenega vodenja boja proti epidemiji, kjer smo iz menda najboljših v Evropi, ko so nas v pozdrav uspehu preletavala Natova letala, prešli v klub dokazljivo najslabših, vlada pa kot edino pot iz zagate vidi zgolj še v iskanju grešnih kozlov, ki jih priročno najdeva v proticepilcih.

Že res, da za razliko od petkovih miroljubnih Jenullovih protestnikov ni mogoče enoznačno podpreti dogajanja na ulici, ker se z elementi nasilja, sploh s konspiracizmom pregnetenimi grožnjami novinarjem ali fizičnimi napadi, ni mogoče strinjati in jih je potrebno vsakič znova obsoditi. Vendar prav zaradi pestre heterogenosti te razjarjene množice in njenih zelo različnih začetnih motivov po odhodu na ulice, hkrati pa dejstva, da vlada ne želi priznati svoje krivde za jezo množic in se bo raje oklepala svojih stolčkov do konca, teh ni mogoče na en mah zavrniti in razglasiti za neverodostojne.

Zares nevarna pa je bila včerajšnja množica v svojem na trenutke nasilnem ravnanju zato, ker ponuja material za legitimiranje početja oblastnikov – takšen, ki si ga ti najbolj želijo. V praksi to pomeni predvsem še intenzivnejšo aktivacijo represivnega aparata. Skoraj 80 protestniških petkov na ulicah je nekaj, kar predsedniku vlade vidno preseda. Še zlasti po tistem, ko se je pred jezno množico nekaj dni nazaj moral skrivati že v Trbovljah, kar je dovolj nepričakovano zmotilo delovni obisk vlade.

Janša zahteva sankcije za ljubljansko policijo

Janša je velemojster napetih in dramatičnih družbenih situacij, v njih se počuti kot riba v vodi, ker lahko vleče najbolj radikalne poteze in njegove besede vedno znova pritrjujejo slutnjam, da si jih tudi želi. Njegov včerajšnji in zaenkrat edini odziv na proteste sredi Ljubljane so mediji povzeli kar po spodnjem tvitu, v katerem bomo našli nevaren namig: "Fizični napadi, grožnje s smrtjo zdravnikom, novinarjem itd., ki zgolj opravljajo svoje delo; oviranje prometa in kršenje #covid19 ukrepov – to ni ustavna pravico do zborovanj. Vodstvo @policija_si v LJ očitno ni sposobno preventive in čas je, da @mnz_gov_si ukrepa."

Kaj nam v njem primarno sporoča premier? Nikakor ne to, kar je napak povzel Igor E. Bergant včeraj v Odmevih, češ tokrat se je izjemoma celo zavzel za novinarje. Kajti imamo res dobre razloge verjeti, da njegov interes ni ustavljanje protestniškega nasilja; to ni cilj po sebi, temveč zgolj instrument za drugačen cilj, ki je v upravičenju ukrepanja proti množicam. Doslej smo verjeli, da se niti minister za notranje zadeve ne bi smel vpletati v ravnanje policije, toda v tej vladi vidimo, da v delovanje policije neposredno in zelo konkretno intervenira že sam premier – s svojo zahtevo po sankcijah.

Premier pričakuje, da ministrstvo ukrepa proti ljubljanski policiji

Premier pričakuje, da ministrstvo ukrepa proti ljubljanski policiji
© IN MEDIA RES / Twitter

Janšev tvit ne vsebuje zgolj ocene delovanja ljubljanske policije, ampak tudi zahtevo, da Hojsovo ministrstvo poseže vanj, kajti uporaba solzivca in vodnih topov po njegovi presoji ni bila zadostna. Kar se nam zdi nepotrebno, je zanj premalo. Kaj je potem tisto, kar od policije še pričakuje predsednik vlade, varno skrit za sklicevanje na preventivo? Stojimo na točki, ko se dogajanje v državi lahko hitro sprevrže v spiralo nasilja.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.