Ministrica Simona Kustec, ali imate kakšno mnenje o tem?

O valovih nemških študentov

Za spremembo Zakona o tujcih za tuje študente sem izvedela, ko je prof. dr. Roman Kuhar na Facebooku objavil, da bodo upravne enote zahtevale od tujih študentov bančno garancijo v višini pet tisoč evrov. To je bilo takoj za mojo redno uro slovenščine, pri kateri sem dijakom, tedaj bodočim študentom v Sloveniji, govorila o razlikah med slovenskim preteklikom in srbskimi preteklimi glagolskimi časi. Srbski dijaki so me že med uro spraševali, ali je novica o bančni garanciji resnična, in spomnim se, da sem takrat uporabila izraz fake news. Takoj, ko sem po zaključeni uri ob desetih zvečer začela »viseti« na Facebooku, sem dijakom lahko napisala samo: »Žal mi je«. Spomnim se tudi, da sem minuto premišljevala, ali je primernejši izraz v tem kontekstu »oprostite«. Ideja, da sem si sama kriva, ker sem izbrala državo Izbrisanih, me ni zapustila celo poletje. Tudi takrat, ko sem se aktivistično spoprijela s tematiko in organizirala Iniciativo za tuje študente.

Vprašanje, ki me je morilo letošnje poletje, odkar smo izvedli za spremembo tega zakona, me je z začetkom jeseni povsem izčrpalo. Pogosto se sprašujem, ali je šlo pri ksenofobiji spremembe Zakona o tujcih v primeru tujih študentov za kršitev človekovih pravic. Morda bi bilo bolje pristopiti k temu iz perspektive študentskih pravic in internacionalizacije slovenskih univerz?

Zdelo se mi je očitno, da je v današnjih časih odgovor tako enostaven, da ga ni bilo treba dodatno poudariti: pravica do strokovnega izobraževanja je nesporna in univerzalna pravica, katere cilj ne bi smel biti v interesu nikakršne nacionalistične ideologije. Izobraževanje in strokovno usmerjanje mladih – ne glede na državo izvora ‒ po srednji šoli je kvečjemu zaželjeno in ima lahko samo pozitivne posledice za državo, ki ju spodbuja in neguje. Odvzem teh pravic v imenu nacionalne čistosti je pristop, ki bo povzročil psihološko trpljenje mladih in bo osiromašil kulturno raznolikost študentske demografije. Ali se tega zavedate, Simona Kustec?

Sedaj pa se sprašujem, če je bil to napačen pristop. Mogoče bi bilo treba pri mojem lastnem in pri angažmaju marsikoga druga poudariti smisel internacionalizacije slovenskih univerz in ne tisto, kar izgubijo tuji študenti, vendar tisto, kar Slovenija z njimi pridobi. Mogoče je bilo prelahko govoriti o napakah, namesto da bi poudarila, za koga oziroma za kaj se je treba boriti. Mogoče sem ubrala tisti pristop, ker je bil obrambni mehanizem. V najšibkejših trenutkih se nisem več hotela boriti za Slovenijo, temveč za »naše«. To je bil moj prispevek k diskurzu naši in njihovi, čeprav sem Slovenijo že zdavnaj izbrala za svojo domovino. Zdaj je težko priznati, da sem prispevala k diskurzu »mi in oni«.

Svojih napak ne morem popraviti niti jih ne morem vzeti nazaj.

***

Kaj sploh je internacionalizacija univerz? Rektorska konferenca je objavila, da je odstotek tujih študentov na zahodnih univerzah veliko višji, kot je v Sloveniji. Deset odstotkov tujih študentov v Sloveniji tako postane pičlih deset odstotkov v primerjavi z nemškimi in angleškimi univerzami, kjer je ta odstotek lahko četrtina študentske populacije. Že slovenskim študentom, ki študirajo denimo v Angliji ali Nemčiji, je jasno, da so tam zaželjeni in ne sicer zato, ker so Evropejci, temveč ravno zato ker niso Nemci ali Angleži. Internacionalizacija je tako beseda prenesenega pomena za mobilnost študentov na evropskih prostorih. Dodiplomske študije zaključiš na Nizozemskem. Za postdiplomske se preseliš v Francijo in svoj doktorat dokončaš nekje v Švici, na primer. V Ameriki najbolj kvalificirane študente celo sistemsko spodbujajo k temu. Tisti, ki doktorira na določeni univerzi, na njej ne sme nadaljevati svoje strokovne poti, temveč se lahko zaposli samo na kakšni drugi univerzi, saj se s tem spodbuja izmenjava znanj, ki jih je ta doktorant pridobil na svoji matični fakulteti. Kakovost vseh univerz, ki so vključene v takšne izmenjave, se s tem zvišuje. Ne posredno, kar neposredno. Zahodna Evropa se tega zaveda.

Če upoštevamo, kako močno si samostojna Slovenija prizadeva distancirati se od svoje identitete nekdanje jugoslovanske republike in se želi približati zahodnoevropskemu modelu države, potem je zelo nenavadno, da se letos ni odločila za internacionalizacijo svojih univerz. Klasičen argument proti internacionalizaciji se je letošnje poletje glasil, da ne gre za študente, ki si želijo v Sloveniji tudi ostati, temveč za tiste, ki samo iščejo pot v Nemčijo. Iz pričevanj tujih študentov, do katerih je prišla Iniciativa za tuje študente, lahko povem, da je to delno res, a je nepomembno v luči internacionalizacije. Večja mobilnost študentov prispeva k višji kakovosti vseh univerz, na katerih se tisti študenti ustavijo. Tudi če določen odstotek tujih študentov svojo strokovno pot nadaljuje v Nemčiji, to ne pomeni, da bodo Slovenijo pozabili in da ne bo njihova slovenska izobrazba pustila sledi. Ne, znanje, ki so si ga tukaj pridobili, pa tudi vezi, ki so jih vzpostavili, bo postalo temelj za nadgrajevanje njihove stroke v tujini. Prioriteta je, se pravi, razvijanje stroke, in ne nacionalni profili študentov.

Kot primer vzemimo hipotetičnega študenta profesorja Borisa A. Novaka. Novak ima svoj pristop k verzologiji, veji komparativistike, ki preučuje strukturo verza in različnih pesniških oblik. Njegovi študenti so nosilci njegova znanja. Če bi kakšen njegov študent šel naprej študirat v Francijo, na primer, ki je največje polje Novakovega raziskovanja, bi s sabo prinesel Novakove ugotovitve, njegovo učenje verzologije. Novakove članke, knjige… Znanost tako kroži svobodno in slovenski profesor pridobiva na ugledu na tujih univerzah. Študenti, ki so mobilni v Evropi, so tako najučinkovitejše sredstvo, da slovenski profesorji kot predstavniki znanosti, ki se razvija na slovenskih univerzah, pridobijo na ugledu in postanejo mednarodno priznani. Študenti, ki krožijo, tako tuji kot slovenski, so v interesu mednarodne prepoznavnosti znanstvenih ugotovitvah, do katerih je prišlo na slovenskih tleh.

Na seji v Državnem zboru 14. septembra je poslanec DeSuSa izjavil nekaj v smislu, da se sicer lepo sliši, kako k nam v Slovenijo prihajajo študenti iz belega sveta, a da Balkan preprosto ni del belega sveta. Prosim? Če za trenutek pustimo ob strani očiten rasizem do balkanskih prebivalcev, se lahko spomnimo, da je imela univerza nekaj let nazaj v mislih ravno ta »problem«, ko je potekala debata, ali naj se predmeti izvajajo v angleškem jeziku, tudi na slovenistiki na primer. Ideja za tem je bila privabiti čim večje število tujih študentov, ki se niso pripravljeni učiti slovenščine in je bila zavrnjena iz pomojem napačnih razlogov, češ da bo takšna poteza omadeževala čistost slovenskega jezika.

Se pravi, na slovenska tla že prihajajo ljudi, ki so se očitno pripravili na učenje jezika ali so se celo naučili slovenščino v tujini (na Balkanu), ampak ta njihova pripravljenost slovenskim univerzam očitno ne zadostuje kot primer internacionalizacije, saj so tisti zagnani mladi ljudje »južnjaki«. Od blizu sem spremljala tedanji javni diskurz o angleščini kot uradnem jeziku slovenskih univerz in že takrat se mi je zdelo, da je odklon od vsega, kar še v najmanjši meri spominja na jugoslovanstvo, edina pot, ki jo vidijo slovenski funkcionarji ‒ tudi tisti, ki delujejo pod okriljem univerz.

Ampak ne moreš imeti vsega. Z drugimi besedami: ne moreš se prilizovati Evropski uniji z gesli o internacionalizaciji in pripravljenosti slovenskih univerz na valove nemških študentov, hkrati pa zavračati tiste tujce, ki ti ne ustrezajo, ker njihove matere in očetje delijo skupno zgodovino s teboj. To je tudi bil razlog, zakaj so se slovenski funkcionarji glede škandala s tujimi študenti oglašali relativno malo. Da, tu in tam bi kak Janez tvital o tem, kako Balkanci s sabo prinesejo svoje nerazvestljene, kmetavzarske vrednote v čisto Slovenijo, a ko človek primerja obsesijo s tvitanjem pri drugih primerih političnega dogajanja, hitro ugotovi, da je o tej temi v javni debati izrečenega zelo malo. To je, seveda, inteligentna poteza, saj brez neposrednega angažmaja vlade glede novic o škandalu, je medijem, ki se povečini zanašajo samo še na zapisano na družbenih omrežjih, težje poročati o zadevi, novice pa težje pridejo v tujino. Do Nemcev so prišli kolesarski petkovi protesti in »marshall Twitto«, niso pa imeli priložnosti brati o etničnem čiščenju slovenskih univerz, ker so ta škandal uspešno obdržali znotraj nacionalnih meja.

***

Iniciativa za tuje študente, katere namen je bil usmerjati pritisk javnosti k nepravičnemu Zakonu o tujcih, ni uspela. Zakon je postal veljaven 26. maja in bo tudi ostal veljaven. Iniciativi pišejo ljudje, ki imajo specifične težave, specifične situacije, katerih razrešitev je odvisna od tega, katerega malega boga »fašejo« na upravni enoti in vse, kar jim lahko odgovorimo, je to, da je treba pisati pritožbe zoper zavračanja njihovih vlog na upravnih enotah. Videti je, da bo večina obupala, tisti pa, ki bodo vztrajali s pritožbo, bodo vztrajali le nekaj časa ali samo letos, prihodnost v Sloveniji je za njih še vedno vprašanje. Internacionalizacija slovenskih univerz je sedaj stvar preteklosti.

Moja osebna napaka pri aktivizmu, ki sem ga organizirala tekom medijskega debakla o tujih študentih, je v tem, da nisem usmerjala dovolj ljudi, naj vršijo pritisk na Ministrstvo za šolstvo. Ko je Dušan Šiško, poslanec SNS-a, na seji 14. septembra izjavil, da tuji študenti skupaj s tujimi delavci znižujejo ceno delovne sile v Sloveniji, ne bi smela biti tista, ki z improvizirano organizacijo vred, odgovarja na njegov sovražni govor. To je še vedno naloga MIZŠ t.j. naloga Simone Kustec, če je ministrica sploh kompetetna razumeti, da je internacionalizacija prvotno v interesu Slovenije in šele posledično zgodba o pisani demografiji študentov. Da, tuji študenti s sabo prinašajo kulturne razlike, a je to še najmanj pomembno pri tem škandalu. Če sem zares izbrala Slovenijo kot mojo domovino, bi tekom rasizma Ministrstva za notranje zadeve morala vedeti: tuji študenti so slovenski študenti in nosijo iste odgovornosti kot slovenski državljani, ki študirajo. Internacionalizacija slovenskih univerz postavlja Slovenijo na zemljevid egalitarne družbe, ki razume in neguje znanost. To je tisto, kar je zdaj stvar preteklosti. Simona Kustec, ali imate kakšno mnenje o tem?