Bolj govorijo o predčasnih volitvah, prej bodo

Bolj kot Tonin in Hojs govorita o predčasnih volitvah, bolj se politična situacija tudi razvija v smeri, ko postaja samouresničujoča se prerokba

Predčasne volitve v državi so v zraku in realne bolj, kot smo si pred meseci predstavljali. Kaj prida pa terminov za regularne volitve ne bodo prehitele. Signali za prepričanje, da bi do njih utegnilo priti, sploh ne prihajajo več le v obliki rotitev s strani jeznih množic na ulicah, ki proti vladi skandira že 77 petkov zapored, občasno pa tudi kakšne druge dneve in na drugih krajih, ampak kar s same vladne strani. Že dogajanje v Marezigah, kjer so v stranki SDS pripravili letno srečanje, varovati pa jih je moral dolg kordon robokopov, je močno prispevalo k občutku, da se Janezu Janši počasi iztekajo dnevi. Kajti res je nerodno, če ne moreš več stopiti na ulice, ne da bi te obkrožalo na stotine specialcev.

Nepričakovani pa namigi postanejo, če jih izrekata podpresednik stranke SDS in podpredsednik vlade. Nenaden obrat, vreden refleksije, ali morda zgolj hipna kost, vržena medijem v glodanje? Začelo se je s pogovorom med novinarjem Urošem Slakom in podpredsednikom stranke SDS, vedno prostaškim Alešem Hojsom. Tokrat je enkrat za spremembo postal tarča svoje notorične nepremišljene prostodušnosti kar sam, ko je zinil, da v stranki, v njenih organih in na terenu razmišljajo tudi o možnosti, da se lahko volitve odvijejo pred pomladjo. Mediji so hitro pograbili poudarek, tudi opozicija, toda Janševa stranka se je kasneje od njegovih prehitrih izjavah hitela distancirati. Stališča je označila za ministrovo osebno mnenje, nič več. Kako je lahko razprava v organih in na terenu zvedljiva na Hojsova subjektivna prepričanja in občutke? Seveda ni, ampak v vladajoči stranki se že dolgo ne trudijo, da bi v pojasnilih bili minimalno smiselni in prepričljivi.

Malce drugačno in po svojem bistvu perfidno taktiko je v razpravi o predčasnih volitvah posvojil prvak krščanskih demokratov. Na tiskovni konferenci se je sicer zapletel glede tematike imenovanja evropskih tožilcev in s svojo mučno nevednostjo razkril, da ga ta blamaža evropskih dimenzij ne zanima v podrobnostih, ker je vsakič nesebično pripravljen pokriti teptalne navade svojega velikega brata. Zato je o grobih posegih v tožilstvo kot podpredsednik vlade zgolj še jecljal stavke, kot »Ne vidim, kje bi bila težava, če bi zadevo upoštevali na način, da ne bi bilo novih pravnih zapletov«, kar je značilno tavtološka izjava: Tonin bi se izognil težavam tako, da bi se izognil težavam.

Tavtološka govorica je prepoznavno »pahorjansko« prazna in pri predsedniku republike se vsi v koaliciji sproti zvesto učijo. Ne zgolj pri spretnem izmikajo komentiranju, ampak tokrat tudi ob namigih ali celo načrtih o predčasnih volitvah, kjer je svojo stranko ponudil za nič manj kot rešiteljico iz krize, saj so v njej vendar za nekakšno spravo, mir in dialog. Servirani razmislek šefa Nove Slovenije je bil prežet z globoko politično perverznostjo in bi ga lahko opisali z naslednjo miselno shemo, s katero nas skuša ujeti na limanice: (a) država je zabredla v krizo in agonijo, saj nevarnega razcepa med vlado in ljudstvom več ni mogoče prikriti, (b) del problema je preveč radikalna »govorica« vladajoče stranke in predvsem premierja na eni strani, na drugi strani pa prevelik ekstremizem opozicije in protestnikov, zato (c) Nova Slovenija skrajno požrtvovalno in iz čiste ljubezni do domovine za nas išče vmesne rešitve. In predčasne volitve bi bile »razumna cena za pomiritev strasti«.

Trik, ki ga ni pokazal prvič, je precej enostaven, svojo politično pozicijo želi graditi na nekakšni ideji zmernosti, sredinskosti in normalnosti, na pomiritvi »strasti«, kar stranka v svojih sloganih nenehno ponavlja. Brez težav lahko ugotovimo, zakaj je na tak način zasnovana drža perverzna: ne kar po sebi, ampak zaradi položaja, ki ga zaseda, saj se hkrati ponuja kot rešitelj iz zagate, ki jo je sam soustvarjal in jo še, kot razumevajoč do uličnih protestnikov in njihovih očitkov o avtoritarni državi, čeprav jih ob vsaki priložnosti graja, obenem pa kot blag kritik preveč radikalne govorice oblasti, četudi jo vedno znova tolerantno dopušča in dejansko sploh ne obsoja. Že na tej točki lahko zaznamo zvitost redukcije na problematičnost oblastniške govorice in uporabe jezika, kakor da ne bi bila nevarna tudi njena dejanja.

Retorika Nove Slovenije potemtakem gradi na v slovenskem političnem prostoru že videni igri bežanja od lastne odgovornosti ob ustvarjanju vtisa, da se s to vlado ne istoveti povsem, čeprav je v resnici njen del. V preteklosti smo tovrstno psihopropagandno taktiko naslavljanja in manever, kako se razbremeniti polne odgovornosti, največkrat zaznali pri Socialnih demokratih, ko so bili del vladajočih koalicij. Toninu ob tem zares prepričljivo ne uspeva popolnoma nič od treh korakov: pri prvem strogo vzeto ne priznava vladne krize, ampak možnost njenega obstoja zgolj zaradi všečnosti dopušča, v drugem se le površinsko in kozmetično distancira od govorice sovraštva, hujskanja in izključevanja, ki jo (predvsem) goji vladajoča SDS, končno pa hlini tudi lastno žrtev, s katero bo terapevtsko, z nekakšno zmernostjo in normalnostjo, ukrotil dve menda preveč radikalni strani.

Zato ni presenetljivo, da so se štiri »kulovske« stranke odzvale z nejevero in klicem, da prvak krščanskih demokratov svojo resnost pokaže s takojšnjim odstopom. Sploh zato, ker je opoziciji celo ponudil nekakšen sporazum o predčasnih volitvah po zaključku predsedovanja in potrditvi proračuna, s čimer je konkretiziral svojo namero. Tudi če je bila izjava s figo v žepu in ga bo njegov veliki brat za ušesa, smo lahko načeloma veseli, kakorkoli že kar nekaj časa slutimo, da se bodo prve procedure za volitve sprožile najverjetneje v januarju 2022. Zakaj? Bolj kot Tonin in Hojs govorita o predčasnih volitvah, bolj se politična situacija tudi razvija v smeri, ko postaja samouresničujoča se prerokba.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**