Pahorjev kandidat, ki zanika, da bi predlagal streljanje na migrante

Kaj točno misli Rok Svetlič, najnovejši kandidat za ustavnega sodnika?

Kaj točno o migrantih, ki nezakonito prečkajo državno mejo, intimno misli Rok Svetlič, najnovejši kandidat za ustavnega sodnika po predlogu predsednika Boruta Pahorja? Njegovo šokantno stališče je poželo široko medijsko pozornost, ker naj bi po razkritju profesorja na katedri za ustavno pravo ljubljanske Pravne fakultete Saše Zagorca na lanskem posvetu na notranjem ministrstvu domnevno dejal, da mora država v skrajnem primeru na migrante preprosto streljati.

Njegovemu spominu je pritrdil predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti Samo Bardutzky, prisoten na sestanku: »Za nobeno blatenje ne gre…. Izjavo je korektno povzel, sapo je vzela tudi meni. Kaj pa lahko sploh še rečemo pravniki, ko spregovorijo puške?« Pahorjev kandidat je kasneje zanikal, da bi grobo navijal za takšno brutalno rešitev, na svoj način mu je v prispevku POP TV pritrdil tudi notranji minister Aleš Hojs, toda ne v delu, ko naj bi sam takrat reagiral pomirjujoče: »No, no, streljali na ljudi pa res ne bomo!« Ta del Zagorčeve izjave je dejansko označil za natančen.

Kako kandidat razume migrante

Kdo torej laže in kdo ne, smo bili morda priča kolosalnemu nesporazumu? Ministrov medklic je Zagorc opisal kot veliko olajšanje ob nekom, ki se je kot sicer »robat in često primitiven« na tistem posvetu zazdel »kot emanacija miroljubnega aktivista, navkljub zelo ostri in omejevalni migracijski politiki, ki jo je zastopal še 5 minut pred tem«.

Ogorčeni Svetlič je svoje pojasnilo zgradil na tezi o nesporazumu, češ trdil sem nekaj diametralno nasprotnega. Takrat naj bi govoril o tem, da za vsako ceno moramo najti pravno rešitev, ki bo karseda zmanjšala možnost eskalacije nasilja na meji, kar neizogibno vodi v kršitev človekovih pravic. Ker je v omenjenem prispevku komercialne televizije nastopil še ministrski miroljubni aktivist, smo se znašli v situaciji arbitraže, ko tehtamo »besedo proti besedi«: štirje udeleženci posveta so eno izrečeno trditev razumeli popolnoma drugače, Zagorc in Bardutzky na eni strani in Svetlič in Hojs na drugi. Komu na koncu verjeti?

Morda bi morali izbrati drugačno pot in se vprašati, kaj Pahorjev kandidat, sicer nedvomno desne politične orientacije, misli o begunski problematiki onstran razprave o škandalozni ideji o streljanju in ali s svojimi strokovnimi stališči kandidaturo na kakršen koli način kompromitira. Za tovrstne potrebe si splača pogledati njegove poprejšnje javne zapise in stališča.

Za deportacijo, proti podelitvi azila

Novembra 2018 je novinar Peter Rak, evidentno v skladu s svojimi političnimi prepričanji, s Svetličem opravil sporočilno indikativen intervju v Delu. Zanj zelo pričakovano ga je vodil skozi vprašanja, zakaj ob beguncih vidimo toliko občutka lastne krivde, »nekakšen sekulariziran izvirni greh«, zakaj smo Slovenci »mazohistično pripravljeni prevzeti nesorazmerno velik delež tega domnevnega greha«, česar nam res ni treba, saj smo skoraj brez krivde. Za istomislečega sogovorca je iskal dobre in enostavne predložke, recimo z namigi, da so človekove pravice Slovencev istočasno spregledane, ker se preveč posvečamo pravicam drugih, sploh beguncev. V resnici kar migrantov, kajti enačimo ekonomske in tiste, ki res bežijo pred pregonom, a teh je zelo malo. Na podoben način ga je zmotila prepogosta raba pojma »sovražni govor«, kajti vedel je, da ta ni všeč niti intervjuvancu.

Svetliča »odlikuje« nenavaden in že skoraj bizaren niz sklepanj, ki jih je poprej večkrat razvil tudi v kolumnah za isti časopis. Zato ga je v pogovoru z Rakom zmotil že sirski begunec Ahmad Shamieh: ni mogel razumeti, zakaj je vlada iskala način, kako ga ne deportirati v imenu humanosti in človekovih pravic, kajti slednje morajo vendar obstajati za vse, ne le za posameznike, kar po njegovem pomeni, da bi ga morali izgnati v skladu z odločbo o izgonu. Se pravi: z izigravanjem te odločbe se je naredila velika krivica vsem drugim!

Tudi glede podelitve azila bi morali biti zelo rigorozni. Ne bi je smeli podeliti vsakemu, znova v imenu humanosti, ali biti pri tem zelo širokogrudni, ogroženih je danes »žal na milijone ali desetine milijonov«, je hitel razlagati, kar pomeni, da je sklicevanje na pravico do azila mogoče le, dokler ta princip kršimo. Ergo: bolje jo je podeliti nikomur kot nekaterim, morali bi biti skrajno škrti in ne povzročati prevelikih krivic do tistih, ki azila ne bodo dobili. Pa tudi nemoralni smo, če jo priskrbimo prišlekom, kajti »nevarna pot do meja Evropske unije uspe le peščici najmočnejših, ki pa še najmanj potrebujejo zaščito«. Mera je s tem polna: podeljujemo jo najmanj potrebnim!

Tujci nas ogrožajo

Svetliča je zmotilo še, da je temo varnosti »diskurz socialdemokracije pustil povsem vnemar«, čeprav smo očitno v nevarnosti, ob tem pa neupravičeno konflikte z begunci stigmatiziral kot ksenofobijo. Zato tudi ne sprejema izraza sovražni govor, zanj je premalo nevtralen, kajti zlo po njegovem ni na eni strani, torej izvajalcev ksenofobije, ampak obstaja tudi sovražnost do lastne kulture pri tistih, ki radi druge označujejo za ksenofobe.

V znanstvenem prispevku z naslovom »Migracije med pravico do azila in dejstvom države« Pahorjev kandidat opozarja na napako v pristopu do migracij, kjer naivno zoperstavljamo človekove pravice, vštevši pravico do azila, kot nekaj, kar da je v nasprotju z dejstvom, da države razlikujejo med državljanom in tujcem. Enigmatična formulacija, ki postane zelo jasna v zaključku, češ spoštovanje človekovih pravic mora biti utemeljeno na razlikovanju med državljani in tujci, ne na odpravi razlike. Po njegovem je na delu hipokrizija, če se takšne »tabu teme«, kot ji pravi, vsi izogibajo.

Zato ne bi smeli vztrajati pri univerzalni pravici do azila za vsakega človeka, čigar življenje doma je ogroženo, kar je »verodostojno le, dokler taisto pravico kršimo: dokler dopuščamo vstop v EU le peščici posameznikov, ki so si upali tvegati življenje na poti in zanjo zapraviti vse, kar imajo.« Iz tega izpelje nekakšen reductio ad absurdum: do azila v EU so upravičeni vsi prebivalci območij, na katerih potekajo spopadi in podobno, teh pa je v danem trenutku več, kot je prebivalcev EU. Zato je s tem potem nekaj hudo narobe, kajti vsem pravice ne moremo zagotoviti. Po Svetliču obstajajo celo dolžnosti, da država razlikuje med državljani in tujci, zapre mejo in da prednost prvim. Zapiranje meje ni kršitev človekove pravice do azila, ampak se legitimira tudi iz razloga varnosti v državi, ki bi bila izgubljena, če bi vanjo vstopili veliko število tujcev, kar bi ogrozilo vse, državljane in tujce. In še zaključek: »Če kdo tako potezo imenuje sebičnost, rasizem, ksenofobija, izhaja iz koncepta morale, ki je nezdružljiv s temelji moderne Evrope.« Naša težava je torej, da ne razumemo omenjenih temeljev, zato najbrž Hojs ni zgolj miroljubni aktivist, ampak tudi velik poznavalec evropske duhovne dediščine.

Svetlič se je potegoval tudi za mesto varuha človekovih pravic leta 2019. Pred slabima dvema letoma je Dragan Petrovec njegovo kandidaturo opredelil za »posmeh instituciji varuha«, beremo v Dnevniku, predvsem zaradi njegovega represivnega razumevanja funkcije kazenskega prava in zanikanja civilizacijskih pridobitev, kot je pogojna kazen. Očital mu je tudi nenavadno argumentacijo, s katero poskuša ustvariti jasno ločnico med vrednotami heteroseksualnih in istospolnih zvez v prid prvim. Glede sovražnega govora pa je Svetlič na neki okrogli mizi Svet za odziv na sovražni govor razglasil za »totalitarno uzurpacijo oblasti«.

Streljanje je v modnem trendu

Toda vrnimo se k motivu streljanja. Pripetiti se je morala biti velika ironija s Pahorjevim predlogom kandidata za ustavnega sodnika, ki domnevno predlaga streljanje na begunce, saj predsedniku leta 2015 ni uspelo prepričljivo obsoditi tvita sodelavca Radia Ognjišče in tednika Družina Sebastjana Erlaha.

Naj spomnim, ta je takrat predlagal streljanje na njih, če se približajo slovenski meji na 500 metrov. Cvetober slovenskih tožilcev je kasneje presodil, da ne gre za sovražni govor, zato ni sprožil pregona. Erlah je ob zanj veseli novici takoj pogumno tvitnil, da je potrebno zažgati džamijo sredi Ljubljane. Razumljivo: če ti tožilstvo signalizira, da lahko širiš sovraštvo, ga tudi boš. Ob tem se lahko ustavimo ob še eni osupljivi podobnosti: tudi Pahorjevega kandidata moti razprava o njem, češ da je posplošena.

Tožilstvo je zavrnilo tudi mojo kazensko ovadbo zoper poslanca SNS Dušana Šiška, ki je v hramu demokracije dejal, da bi nekemu beguncu poslal »šus v glavo«. Po njihovem spet ni šlo za sovražni govor po 297. členu Kazenskega zakonika. Streljanje na begunce je potemtakem verbalno precej modno in povsem nesankcionirano, pa tudi predsednik republike je splošno znan po svojem molku do nestrpnosti in sovraštva.

Mediji so pred letom ali dvema na veliko poročali o štajerski vardi, ki je prevzela naloge vaških straž, minister Matej Tonin si jo je sprva celo zaželel v postroju slovenske vojske. Ena od njih v Beli krajini je po poročanju medijev spuščala rafale nabojev z mitraljezom, da so se begunci razbežali. Tako da začetni scenarij, če se je opisano res zgodilo, ni več posebej utopičen.

So pa tudi trenutki, ko se streljanje, ne sicer na begunce, promovira kar na TV Slovenija, recimo v oddaji Tarča. Nihče ni prav intenzivno ali sploh ne obsodil Zmaga Jelinčiča, ki bi jih nekaj pospravil in pred zidom »počil«, in to na lep način, z dušilcem. Distanciranje ni uspelo ne medijem in tudi ne politiki, še najmanj pa odgovorni urednici TV Slovenija.

Smo pač država, v kateri je obljuba streljanja postala več kot normalna – po zaslugi vseh.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**