Ideološko prikrajanje zgodovine

Janšev venec padlim domobrancem na Žalah

Da je predsednik vlade Janez Janša v svojem imenu naročil polaganje venca k spomeniku padlim domobrancem na ljubljanskih Žalah, tega pa ni storil v spomin na padle partizane, je ideološko in politično pomenljiva zavržna gesta, za katero bi težko rekli, da je koga čisto zares presenetila. Dejanje, v katerem je zlorabil tudi Slovensko vojsko, je sovpadlo s še enim, s sprejetjem resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih v domačem hramu demokracije, v kateri se izenačuje fašiste in antifašiste skozi pavšalno enako obravnavo vseh »treh totalitarizmov«, kar nenehno omogoča propagandistične manipulacije desnice z antikomunističnim nabojem.

Polaganje venca domobrancem je zagotovo ideološko dejanje, prav takšno, za kakršna so se na začetku mandata vlade zaklinjali v strankah DeSUS, SMC in deloma tudi v Novi Sloveniji, da jih ne bodo dovoljevali. Kajti menda jih ne zanimajo razdori, so ponavljali, delovati želijo zgolj v dobrobit države. Njihove obljube so v zameno za participacijo pri oblasti že dolgo nazaj pokopane in tudi v medijih ali javnosti zato ni več nikogar, ki bi koalicijske partnerje na to skušal spomniti. Še manj bi smeli pričakovati gesto kritike od vdanega in Janši naklonjenega partnerja v podobi predsednika republike.

Ideološko prikrajanje zgodovine

Mandat oblasti zato z lahkoto mineva v znamenju ideološkega prikrajanja zgodovine v korist strankarskih in ideoloških interesov. Spomniti velja na škandal, ko so na junijski proslavi dneva državnosti na zahtevo vlade umanjkali partizanski praporščaki. Takrat so se v vladnem Ukomu prozorno izgovarjali, da je to zaradi omejitev števila oseb sredi pandemije. Ob dnevu spomina na mrtve niso navajali praznih izgovorov, kajti sploh jih niso. Poklon domobrancem je razprl zanimivo dilemo med izražanjem spoštovanja mrtvim in pieteto na eni strani in vprašanjem čaščenja kot takšnega. Predsednik LMŠ Marjan Šarec je kasneje pravilno ugotavljal, da nikjer v Evropi, tudi ne zahodni, ne slavijo tistih, ki so sodelovali z okupatorjem, da pa se »strinjamo, da si vsak zasluži pokop, ne pa tudi vencev in slave.«

Venec in izražanje slave sta simbola spoštovanja in časti. Stališče »Pokop ja, venci ne« je zgolj prva stopnička problema, kajti s pristransko izbiro, komu ga privoščiti in komu ne, je Janša več kot prepoznavno signaliziral, da želi počastiti le domobransko pozicijo v drugi svetovni vojni. Če bi namreč naročil, da se položi venec k obema spomenikoma, bi problematičnost njegovega dejanja splahnela za polovico.

Ni pa se mogoče s Šarcem strinjati, ko meni, da gre za »načrtno ideološko dejanje za preusmerjanje pozornosti od drugih fiaskov te vlade, zlasti reševanja epidemije«. Njegova teza o preusmerjanju nehote relativizira začetno trditev, da ima oblast ideološke načrte, kar se zdi bistveno verjetnejše. Polaganje venca, spretno izpeljano le v imenu predsednika vlade, navidezno razbremenjuje druge člane vlade in vlado v celoti. V vsakem primeru smo tudi tokrat doživeli še eno zanikanje partizanskega boja proti nacizmu in s tem pomena in vloge antifašističnega zavezništva v drugi svetovni vojni.

Podobno manipulacijo smo letos videli skozi distanciranje od državne proslave ob Dnevu upora proti okupatorju, kar je vlada izpeljala pred spomenikom trem tigrovcem na Mali gori pri Ribnici. Dejanje oblastniške zlorabe zgodovine na način neposrednega zaničevanja dneva upora je imelo za cilj izničiti pomen partizanstva ali komunizma z idejo, da bi se tigrovce, ki so Janševi ideologiji očitno bolj sprejemljivi, razglasilo za edine pravoverne upornike proti okupatorju. Predsednik vlade je sicer že pred leti označil praznik upora proti okupatorju za lažno fabrikacijo – dejal je celo, da bi namesto OF morali uporabljati izraz FO (kar lahko pomeni le »fuck off«).

Od genocida v Srebrenici do biserov

Premier je lanskega julija obračunal tudi s »komunistično ideologijo« na najbolj neprimeren in zavržen način, ob 25. obletnici pokola v Srebrenici. S svojim tvitom je požel mednarodno zgražanje in ogorčenje, vzrok za nastanek genocida je takrat manipulativno naprtil kar Združenim narodom, ker da niso pravočasno obračunali s komunizmom. Njegovo ideološko obremenjenost brez spoštljivosti in dostojnosti moramo v resnici dojeti kot provokacijo: ne gre tolikanj za pietetnost poklona domobrancem, kot si jo morda pri sebi zamišlja, ampak prej za iracionalen užitek nekakšnega revanšizma, da je ne pokaže do tistih, ki so se dejansko borili za svobodo na strani antifašističnih sil. No, da ta vlada ljubi »neonacistične bisere«, ljudstvo pa ministri razglašajo za svinje, sploh če kaže znake upiranja fašizmu, je sicer večkrat dokazala.

Posebno poglavje sredi tihih ali manj tihih ideoloških operacij posrednega poveličevanja fašizma in prikrajanja zgodovinskega dogajanja ostaja pasivnost predsednika Boruta Pahorja. Večnega artikulatorja ideje o spravi, pomiritvi in dialogu, toda vedno le na abstraktni ravni odvezanosti od konkretnega opredeljevanja in praktičnih dejanj. Na koncu dneva je tudi on tisti, ki je pomagal polagati vence le k spomeniku domobrancev.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**