Vizjak: »Tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen«

Brezgrešni minister bi sodnike za jajca, na grešnike pa kamen

Minister Vizjak priznava, da je storil greh v korist davkoplačevalcev in kritike pozval, naj tisti brez greha prvi vrže kamen. Kako naj razumemo njegovo biblično prispodobo v aferi »glupi davki«?

Uporabljena evangeljska metafora o prešuštnici, ki jo pismouki in farizeji pripeljejo pred Jezusa, je splošno znana (Jn 8,1–11). Zdaj, ko se je znašel v novi zagati, je po predvajanju še daljšega posnetka pogovora na POP TV med njim predsednikom uprave DZS Bojanom Petanom glede Term Čatež zaigral na karto svoje moralne čistosti. Če je ob prvotnem razkritju, ki je temeljilo na krajšem posnetku, oba so zdaj pregledali forenziki in potrdili njegovo pristnost, Vizjak stavil na konspirativno karto smetarske mafije, ki se je zarotila proti njemu in ga želi uničiti, posnetek pa označil za zlepljenko in s tem neavtentično montažo, je tokrat presenetil in novega označil kot avtentičnega. Še bolj zanimivo je tudi Petan povedal, da je zanj posnetek nepristen in da se ga ne spomni. Zakaj je torej Vizjak, tokrat sledeč novi retorični strategiji, sploh grešil in kako učinkovit je njegov »Ampak kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen«, s katerim je želel utišati vse kritike?

Odgovor je enostaven: morda ima kot zlizana retorična formula lahko nekaj uspeha, prepričljiv pa res ni. Znana biblična metafora je dejansko klasična argumentacijska prevara, imenovana tu quoque, »tudi ti«: zaradi tega, ker tudi drugi grešijo, naš greh ni prav nič manjši. Če drugi kradejo, smo kradli kaj manj? Če so drugi lopovi, smemo biti lopovi tudi sami? Vizjak se je tokrat branil s prozorno tezo, da je želel preprečiti škodljivo delovanje za državo in oškodovanje Term Čatež. Zato ima, kot pravi, čisto vest. »To je moj greh«, je prozorno pojasnjeval in dodal, da je vedno delal s poštenimi nameni.

Nekdo, ki pravi, da je ravno brezgrešno in da je greh prav to, dejansko greha ne predstavlja kot moralne napake. Zato je minister uporabil kar dve obrambni strategiji: s tu quoque je poskušal nekako relativizirati svoj greh kot običajen, češ grešijo vsi, z drugo pa je samo grešnost postavil pod narekovaj – bržkone za vsak slučaj, če koga s prvim trikom ne bo prepričal.

Tudi sicer Vizjak uporablja močne metafore, v prvem odzivu se je pridušal, da mu režejo glavo. Tokrat je z njo kar nadaljeval, kajti »če bo politika ocenila, da je moja glava napoti, je pač v strukturi vlade več ne bomo gledali«, je pojasnil možnost, da mu jo odstranijo in zelo pričakovano ob svoji skrajno čisti vesti omenjal še svoje poštene namene. Skratka, pred nami se zarisuje podoba skorajda svetnika in mučenika v eni osebi, ki se mu dogaja strahovita krivica. Ob tem je še priznal, da je bilo v neformalnem in zaupnem pogovoru s Petanom izrečena tudi kakšna neprimerna beseda, recimo glede sodstva, za katerega je dejal »Veš, da bomo kateremu sodniku ‘jajca’ strli.«

Izjavo zdaj obžaluje in se od nje distancira. Epilog njegovih grehov bo seveda v marsičem odvisen od tožilskih in sodniških jajc: tistih, ki še niso strta. Menda na Policijski upravi Novo mesto preverjajo razpoložljive podatke, na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani pa so potrdili, da v zadevi vodijo predkazenski postopek.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**