Nam res vlada mafija?

Povprečnemu poznavalcu politične propagande v Sloveniji je znano, da je taktika »primite tatu« že tisočkrat preverjena in da vedno znova deluje. In ravno zato ne bi smelo ostati spregledano, da imamo ob vsem vpitju o mafijskih poslih morda pred sabo nekoga, ki te v resnici izvaja.

Dva dogodka sta v zadnjih dneh bistveno zaznamovala občutek, da trenutna oblast, sicer brez sleherne verodostojnosti, toda vedno bolj samopašna in pogumna, ni zgolj avtoritarna, ampak celo ravna po nekakšnih že skoraj mafijskih pravilih mimo zakonov. Še huje, po potrebi jih tudi spreminja. Razlika med prvim in drugim je očitna, kajti avtoritarnost bi lahko, resda se ji to običajno ne poda, izvirala iz občutkov politične in ideološke superiornosti, ki jim po logični nujnosti, onstran krnitve demokratičnih principov in vladavine prava, ne sledi nujno kakšna posebna želja po ekonomski zlorabi za potrebe osebnih koristi, čeprav se to običajno ne dogaja.

Toda tudi poti, kako zlorabiti svojo politično moč za lastne interese in cilje, je lahko več in le nekatere so tako očitno anomične, da bi jih lahko označili za mafijske. Naj torej navedem dogodka, ki si skorajda zaslužita takšno poimenovanje: ekspresni kadrovski cunami v energetiki, neke vrste brutalni Blitzkrieg, začenši z zamenjavama v Elektro Ljubljana in Elektro Maribor, na koncu še v naskoku na podjetje Gen-I, nato pa še gradbeni zakon v nastajanju, ki ga bo parlament obravnaval na novembrski seji in ga je menda pripravljala odvetniška pisarna Neffat, v črnograditeljski zgodbi hkrati zastopnik zloglasnega poslanca DeSUS Branka Simonoviča. Sicer le enega od trinajstih iz vrst sesute upokojenske stranke in Počivalškove SMC, ki so s svojo politično izdajo omogočili aktualno oblast in njeno demontažo demokracije. Če bo omenjeni zakon na koncu sprejet, bi to pripeljalo do enostavne legalizacije poslančeve črne gradnje v Semedeli nad Koprom, zaradi česar se bo s primerom, ob očitno konfliktu interesa, ukvarjala tudi Komisija za preprečevanje korupcije (KPK).

Mafijski prijemi

Poslanka Nataša Sukič je ob menjavah v energetiki že omenila mafijskost: »To so dobesedno mafijski prijemi in temu v Levici ostro nasprotujemo.« Če bi ne bilo posebnega elementa v tej zgodbi, bi morda še lahko zamahnili z roko in dejali, da spremljamo običajno politično vpletanje v energetiko, le da se SDS in Novi Sloveniji tokrat mudi malce bolj kot običajno, morda tudi zaradi prihajajočih volitev. Toda odkritje, da za operacijo stoji Janšev pribočnik, zloglasni utajevalec davkov Rok Snežič, ki so ga označili za grožnjo nacionalni varnosti Bosne in Hercegovine, je hitro izničilo možnost za kanček bolj naklonjeno razumevanjo situacije.

Ob razrešitvi direktorja Elektra Ljubljana kar v pisarni SDS in podobni v Elektro Maribor je očitna tarča postal predsednik uprave Gen-I, kjer pa je Robert Golob s prstom neposredno pokazal prav na Snežiča, zdaj podjetnika iz Bosne brez premoženja, ki se že dolgo odkrito posmehuje slovenski davkariji in evidentno tke najpomembnejše niti sredi Janševih gospodarskih hobotnic. Še več, podobno kot v zgodbi z menjavo šefa Elektra Ljubljane, kjer je Andrej Ribič razkril, kako je generalni sekretar vladajoče SDS Borut Dolanc v pisarni vodje poslanske skupine iste stranke zahteval njegov odstop, je tudi v tej Golobove besede potrdil Tone Krkovič, svetovalec uprave Gen-I, sicer dolgoletni podpornik predsednika SDS in premierja Janeza Janše. Tudi on je nepričakovano obremenil Snežiča in se s tem uprl mafijskemu obvladovanju: famozni davčni utajevalec naj bi mu osebno zaupal, da bodo Goloba zamenjali in ga tudi povabil na kosilo z Dolancem, kjer naj bi Krkovič izvedel kaj več.

Srečali so se na Dobu

Vpleteni imajo nekaj skupne zgodovine, Janšo, Snežiča in Krkoviča združi istočasno bivanje na Dobu, kjer so se tudi dodobra spoznali. Zveni morda kot epizoda iz kakšnega slabega cosa nostra filma? Janša in Krkovič sta se v zaporu leta 2014 znašla zaradi afere Patria, Snežič zaradi utaje davkov. Čeprav je zelo nenavadno, da se je svetovalec uprave Gen-I odločil nastopiti proti svojemu zavezniku in braniti Goloba, najbrž zaradi lojalnosti podjetju in spoštovanja roke, ki ga hrani, pa ravno njegovo pričevanje naredi za bolj verodostojne vse naše slutnje, da je oblast brezrezervno ugrabila državo. Kakšna pravila korporativnega upravljanja, sposobnosti in znanja neki, pomembno je imeti svojega pajaca, svojega človeka tudi na čelu Gen-I. Ali kot je prostodušno opisal Golob izbranega naslednika: »In ta nesrečnež, ki naj bi prišel na moje mesto, tudi vizije ni imel časa pripraviti, saj do jutra sploh ni vedel, da bo kandidiral za predsednika uprave.«

Največji moralni osmoljenec v zgodbi brutalnega in komičnega kadrovanja po mafijskih metodah je gotovo stranka Nova Slovenija. Minister Jernej Vrtovec se je ob kadrovskem cunamiju sprenevedal in ponavljal, da je v državi korporativno upravljanje zastavljeno na tak način, da se politika ne vmešava v kadrovanje in vodenje posameznih podjetij. Kot je poudaril, so za to pristojni nadzorni sveti – še ena pravljica za lahko noč, kjer se vsi sprenevedajo, da stvari ne tečejo po politični liniji.

Stranka krščanskih demokratov ima resnično dobre razloge za nedeljsko spoved zaradi vrhunskega sprenevedanja in laganja, saj je njeno kadrovanje v tem mandatu dovolj dobro dokumentirano, podobno pa so znane tudi njene poprejšnje izjave, da stranka zagovarja nevmešavanje politike v gospodarstvo. Kot vemo, je med številnimi primeri njihovega brutalnega poseganja najbolj značilna izstrelitev njihovega podpredsednika stranke Valentina Hajdinjaka na mesto predsednika uprave Darsa, kar so si privoščili celo na način, da je istočasno ostal podpredsednik stranke. Na podoben način so tudi pri Toninovih navajeni kadrovati kar iz svoje pisarne. Hudo je, če lažeš ljudem, še huje je, če lažeš svojemu Bogu.

Na podoben način kot Janša in Tonin z roko v roki sesuvata energetiko, se umazano kupčkanje očitno odvija tudi v primeru prebeglega Simonoviča. Neverjetno naključje je hotelo, da je pripravo zakona okoljsko ministrstvo poverilo odvetniški družbi Neffat – prav tisti, ki je povezano s stranko DeSUS in je v aferi njegove črne gradnje zastopalo poslanca. Simonovič se zdaj izgovarja, da ni vedel, da je ta sodelovala pri pripravi gradbenega zakona. Pogodba je bila vredna dobrih 19.000 evrov; družbo Neffat so menda na ministrstvu našli in k sodelovanju povabili sami, kar je potrdil tudi minister Vizjak. Seveda javnost ugiba, če bo s pomočjo novega zakona profitiral poslanec, ki že ves čas vestno dviguje roko v podporo vladajoči koaliciji, sploh ne edini. Smo prišli tako daleč, da se zakoni v državi pišejo za izbrance, pa še to le zaradi kupovanja njihove naklonjenosti? Kmalu bomo vedeli.

Taktika zrcalnega pripisa

Smo potemtakem na poti v Sloveniji stopili na pot preobrazbe v mafijsko državo? Policija je pod totalno kontrolo oblasti, predsednik vlade pa ne zamudi priložnosti, da si ne bi skušal pokoriti tudi tožilcev in sodnikov. Novinar Primož Cirman je dogajanje v državi opisal s prispodobo duha, ki je ušel iz steklenice. Duha, ki po novem obvladuje družbo, kjer je korupcija postala legitimna in opogumlja vse vpletene, da smejo storiti karkoli, kajti prepovedanih ravnanj, ki bi se preganjala, več ni: »Prav to je duh, ki nam je zdaj ušel. Duh represije, amaterizma, brezsramnosti in legalizirane korupcije, ki se z vrha premika navzdol po sistemu. Od ministrov in direktorjev do množice nevidnih oseb z javnimi pooblastili. Ti nepogrešljivi koleščki sistema z vrha oblasti dobivajo jasne signale, da je dovoljeno vse.«

Janša se je ob poslanskih vprašanjih na omenjene dileme odzval z nezgrešljivo logiko zrcalnega pripisa, ob očitkih o »mafijskem upravljanju z državo« je spet omenjal udbomafijo. Ampak iznašel je tudi novo retorično igračko, omenjal je »vzporedne mehanizme«, ki jo menda v resnici obvladujejo. Na podoben način, kot je »smetarsko mafijo« pred dnevi zarotniško privlekel na plano minister Andrej Vizjak, da bi se obranil pred očitki o neplačevanju davkov po razkritju posnetkov pogovora z Bojanom Petanom. Zdi se, da imamo pred sabo bitko retoričnih figur in besedja: tisti, ki bo prej za drugega uporabil izraz »mafija«, denimo, in ga večkrat ponovil, bo na koncu zmagovalec. Seveda se oblast nadeja, da bo slavila ona.

Skrivnostna Nika Albreht

20. avgusta 2008, mesec pred takratnimi državnozborskimi volitvami, smo v Janševem brezplačniku Ekspres lahko prebrali uvodnik novinarke Nike Albreht o mafijskem novinarstvu, ki končuje s stavkom: »V mafijskih časopisih je namreč jasno, da nihče ne sme pisati zoper mafijo«. Domišljam si, da sem bil prvi, ki je tistega avgusta javnost na svojem medijskem blogu opozoril na dejstvo, da je tedanji predsednik Janez Janša dan ali dva pred objavo Ekspresa javno uporabil skoraj iste besede. S tem je postalo očitno, glede na redko incidenco citata, da je sedanji in tedanji premier verjetno moral poznati vsebino uvodnika iz časopisa, za katerega se je kasneje tudi skozi parlamentarno preiskavo dokazovalo in dokazalo, da je skupaj s Slovenskim tednikom nastajal v krogu SDS. Še več, ne takrat ne danes nihče ni poznal novinarke po imenu Nika Albreht. Toliko o anonimnem, če že ne mafijskem novinarstvu.

Kako torej interpretirati sedanje oznake o mafijskem dogajanju? Zakaj so akterji na oblasti zaljubljeni v ta epitet? Povprečnemu poznavalcu politične propagande v Sloveniji je znano, da je taktika »primite tatu« že tisočkrat preverjena in da vedno znova deluje. In ravno zato ne bi smelo ostati spregledano, da imamo ob vsem vpitju o mafijskih poslih morda pred sabo nekoga, ki te v resnici izvaja.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**