Javno pismo

Vladna zavrnitev soglasja k ponovnemu imenovanju dr. Igorja Ž. Žagarja za direktorja Pedagoškega inštituta je nesprejemljiv poseg v akademsko sfero Vlada je po letu dni že drugič zavrnila sklep Upravnega odbora Pedagoškega inštituta, da uspešnemu direktorju inštituta, dr. Igorju Ž. Žagarju podeli nov mandat.

Glede na zgodovino posegov desnih vlad na Pedagoški inštitut je jasno, da je glavni razlog za to ideološki. Vladajoča stranka razume šolstvo tako kot druge družbene sisteme kot nekaj, kar si je treba podrediti in preoblikovati, zato da bi si zagotovila dolgotrajno oblast. Pedagoški inštitut je ena od akademskih institucij, ki imajo strateško vlogo pri usmerjanju razvoja šolstva. To je v poosamosvojitvenem obdobju v temelju zavezano vzgoji za ustavne vrednote in inkluzivni obravnavi različnih manjšin in skupin s posebnimi potrebami. Ponavljajoči se poskusi trenutno vladajoče stranke, da bi si podredila Pedagoški inštitut, kažejo, da je njen pravi cilj ideološko preoblikovanje šolstva proč od dosedanje usmeritve.

Poleg tega si je dr. Žagar nakopal tudi posebno zamero s strani vlade in resorne ministrice v času epidemije. Ko je vlada lani spomladi ob prihodu pandemije v Slovenijo zaprla javno življenje in vztrajala pri njem nenavadno dolgo glede na število okužb, kakršnega bi imeli danes za zanemarljivo, je to negativno vplivalo na motivacijo, učne rezultate in socializacijo šolarjev, še zlasti tistih, ki so imeli že prej učne primanjkljaje. Pedagoška stroka je začela že zelo zgodaj opozarjati na negativne posledice zaprtja šol in na to, da bi morali pri tem posebno pozornost nameniti ranljivim skupinam učencev. MIZŠ je ta opozorila zavračalo, ker je servilno sledilo epidemijski politiki vlade. Naročilo je študijo, ki je pokazala, da naj bi bilo v šolah vse izvrstno. Pedagoški inštitut je opravil svojo akademsko dolžnost in javno objavil analizo metodoloških šibkosti in zgrešenih rezultatov te študije. Ker je inštitut povedal resnico in ker je dr. Žagar še z nekaj drugimi javnimi nastopi kritiziral delovanje MIZŠ, ga vlada in ministrica kaznujeta.

Primer Žagar kaže tudi na to, da je pred dnevi sprejeti novi raziskovalni zakon zamujena priložnost za okrepitev upravljavske avtonomije raziskovalnih inštitutov pred vmešavanjem politike. Inštituti so si tri leta, kolikor je zakon nastajal, prizadevali, da bi postali lastniki svojega premoženja, in so naposled uspeli po dolgotrajnem nasprotovanju Ministrstva za finance. Sklicevali so se na primerljivost z univerzami, ki jim avtonomijo jamči ustava. Jedro avtonomije univerze je to, da zaposleni in študentje sami volimo rektorje in dekane in vlada nima nič pri tem. Na inštitutih tega ni, zato je primer Žagar mogoč. Novi raziskovalni zakon bi lahko uvedel volitve direktorjev in članov drugih organov inštitutov, pa tudi ožjih raziskovalnih organizacijskih enot na univerzah in inštitutih. S tem bi prevetril notranje hierarhije, v katerih so vodje programskih skupin uradno nezamenljivi brez svojega soglasja, mlajši raziskovalci pa so prekarizirani. Tisti, ki so sestavljali in usklajevali besedilo raziskovalnega zakona, žal niso imeli posluha za takšne progresivne ideje. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.