Veliki prelom s Kurzem

Avstrija je prišla do političnega spoznanja – pa ne le njeno prebivalstvo, enako velja za največjo politično stranko. Prebivalstvo in sama Ljudska stranka zdaj počasi spoznavata, kako škodljiv je bil za državo Sebastian Kurz na kanclerskem položaju – in to iz več razlogov.

Seveda so bili dvomi, povezani s Kurzem, prisotni že ves čas, navsezadnje že od trenutka, ko je iz oportunističnih razlogov sklenil koalicijo s Svobodnjaško stranko, ki se je po razkolu z Jörgom Haiderjem v Knittelfeldu premaknila še bolj v skrajno in postala dejansko alt right gibanje (in kot je značilno za ta gibanja, podpisala petletni sporazum o sodelovanju s Putinovo stranko Jedinaja Rossija, kar je bil eden od glavnih razlogov, zaradi katerih so zahodne tajne službe izključile Avstrijo iz sodelovanja).

A javnost in stranka sta takšne odločitve Kurzu vedno znova spregledali. Šele ko so sredi leta prek državnega tožilstva in s tem odvetnikov osumljencev prišla v javnost kratka sporočila in sporočila prek WhatsAppa Kurzevih lakajev, ki jih je eden od njih, Thomas Schmid, zaradi računalniške polpismenosti pomotoma shranil na Apple Time Capsule, so se Avstrijci zavedeli, s kom imajo opravka.

Tako je iz kamenčkov raznoraznih informacij nastal pregleden mozaik. Toda ne gre le za premeteno strankarsko ravnanje, ki je šokiralo Avstrijce: izkazalo se je, da je Kurz tudi v pandemiji ravnal po načelu, da mu morajo poteze politično koristiti, ni delal v korist javnega zdravja. Poleti 2021 je razglasil konec epidemije za cepljene in pri tem »pozabil« na kampanjo za cepljenje. Ker so bile 26. septembra 2021 deželne volitve v Zgornji Avstriji, pred tem datumom ni želel uvesti nobenih nepriljubljenih ukrepov, čeprav je Avstrija že takrat imela eksponentno rast okužb in so strokovnjaki glasno zahtevali zaostritve.

Obvezno cepljenje je tako postalo antiteza politiki Sebastiana Kurza: naredimo zdaj to, kar je v danem položaju razumno utemeljeno in moralno prav, četudi ni priljubljeno.

S Kurzevim odstopom se je začel znotraj stranke in v širši družbi proces čiščenja. Nenadoma so deželni glavarji kot nekoč prevzeli neuradno vodenje Ljudske stranke in tudi katoliško konservativni mediji (Kleine Zeitung in Die Presse, na primer) so postali izrazito kritični do Kurzevega obdobja in načina vladanja. Nenadoma se je v zavedanju, kako škodljiv je bil njegov koncept vladanja, poenotil celoten avstrijski politični prostor. Kot bi prišlo do nenadnega prebliska razsvetljenja, ki se kaže v tem, da je obvezno cepljenje kot možnost za izredne razmere postalo konsenz med političnimi silami. Gre za demokratično revolucijo: to potezo podpira tudi velika večina prebivalstva, javno so se oglasili uredniki številnih medijev. Obvezno cepljenje je tako postalo antiteza politiki Sebastiana Kurza: naredimo zdaj to, kar je v danem položaju razumsko utemeljeno in moralno prav, četudi ni priljubljeno.

Podlaga so namesto strankarske taktike in čustev, ki so prej oblikovala avstrijski odziv na epidemijo, le dejstva: strokovne ocene (prenizke) zmogljivosti avstrijskih intenzivnih enot, množični dolgi covid kot potencialno nevaren dejavnik in podatki iz Izraela, ki jasno kažejo veliko učinkovitost tretjega odmerka. Ravno tako pa je obvezno cepljenje tudi antiteza nacionalsocialistične ezoterične in evgenične kvazimedicine, ki bi kar pustila umreti stare in »gensko šibke«, kar zagovarja marsikdo – na primer med svobodnjaki – tudi v zvezi s covid-19.

Neopazno za tujino je Avstrija, vsaj za zdaj, izstopila iz svetovnega in še posebej vzhodnoevropskega trenda alt right mafijaštva. Kot bi se vrnila k načelom razsvetljenega absolutizma Jožefa II., a na demokratičen način.