Tonin laže glede podpore ministru Vizjaku 

Tokrat se zaradi nerodnosti njegovo nenehno pretvarjanje ni čisto izšlo

Kako za roge zagrabiti vso hinavščino, laganje in zavajanje, tako imenovani dvorek (doublespeak), ki si ga privošči Matej Tonin kot koalicijski partner takrat, kadar mora odkrito podpirati moralno dno svoje lastne vlade, obenem pa ne bi rad izpadel kot nekdo, ki bo moral, ker je spet držal žakelj, zaradi novega greha urgentno k spovedi? Izziv je velik, kajti laganje in hipokrizija ne bi smeli biti vrednoti, na kateri je kristjanom dovoljeno pristajati.

V nizu interpelacij, ki ji vlaga opozicija, pa tudi vseh drugih primerov nemoralnih, nelegalnih, nečednih ali celo koruptivnih ravnanj, poskuša Nova Slovenija slalomirati med nekakšnim videzom načelnosti, ki bi jo vsaj malo odvezal od blata, v katerega je pogreznjena kot glavna podpornica stranke SDS in zaradi lastnih grehov, in lastno nenačelnostjo, ko vsakič znova vladajočo stranko tudi podpre. V neskončnem izigravanju zaupanja volivcev, ko bi hkrati bila čvrsti člen vlade, obenem pa bi se rahlo distancirala od umazanije, ki se lepi tudi nanjo, dejansko mineva celoten mandat, še zlasti pa se morajo Toninovi zatekati v blef dvojne igre v zadnjih mesecih, ko postaja v kuhinji avtoritarne oblasti vedno bolj vroče.

Tokrat se zaradi nerodnosti Toninu nenehno pretvarjanje ni čisto izšlo, zato je včasih pokazati na njegovo pretvarjanje za kanček bolj preprosto: takrat, ko se šef krščanskih demokratov preprosto dokazljivo zlaže ali hkrati izusti trditvi, od katerih je jasno, da je ena od njih zanesljivo neresnična. Spodaj bom pokazal, da se je to že zgodilo v primeru njegovega sprenevedanja pri podpori ministru za okolje Andreju Vizjaku, ki bo kmalu moral prestati interpelacijo.

Vizjak ne uživa podpore

Veliko presenečenje je bilo, ko je v pred dnevi v Odmevih zelo jasno in odločno povedal, da Vizjaka po razkritju v aferi »glupi davki« v njegovi stranki več ne podpirajo. Javnost se je takoj lahko začela spraševati, kaj to pomeni v primeru napovedane interpelacije: edino smiselno stališče je seveda, da stranka, ki ne podpira ministra, v parlamentu glasuje za njegov odstop. Ob novinarskem spraševanju, objavljenem v Odmevih, je Tonin pred nekaj dnevi nejevoljno ponovil svoje že slišano mnenje: »Jaz sem ministru Vizjaku in premierju predstavil naše stališče, več kot jasno ne morem povedati, da minister ne uživa podpore Nove Slovenije, verjamem pa, da bo sprejel tudi temu primerne konsekvence že pred interpelacijo.«

Kako malo šteje njegova beseda, je širokogrudno ilustriral že v naslednjem stavku in dodal, da odločitve v primeru Hojsa in Vizjaka še ni: »Za naslednji dve, to pomeni da bomo ravnali po istem postopku, dejstva premislili, premleli in se na koncu odločili.« In res, v primeru paketa štirih interpelacij so pri dosedanjih zoper Simono Kustec glasovali njej v podporo, v primeru Marjana Dikaučiča pa so se ob nebo vpijoči sramoti raje vzdržali, kar v praksi kakopak pomeni, da so ga podprli.

Seveda lahko tudi v primeru interpelacije zoper ministra za okolje sumimo, da bodo Toninovi varali na podoben način: pretvarjali se bodo, da ga ne podpirajo, na koncu pa se vzdržali in ga s tem formalno zaščitili. Vendar tokrat ne gre za lovljenje ravnotežja in sprenevedanje med podporo in nepodporo, ampak tudi neposredno laganje. Nekaj dni pred to izjavo je prvak krščanskih demokratov na podobno vprašanje odgovarjal v intervjuju za časopis Delo. Na poizvedbo novinarke Barbare Eržen, ali minister Vizjak ni več deležen njihove podpore, kljub vsemu pa dopušča možnost, da bodo njegovi poslanci o njegovi razrešitvi vzdržani, je Tonin povedal: »Skupno stališče je torej takšno, kot sem povedal v javnosti, da minister Vizjak ne more več računati na podporo NSi. Če pa to prevedemo v glasovanje, nihče ne bo glasoval proti razrešitvi.«

Tonin obljublja, da bodo poslanci za razrešitev

Vidimo, da je izjava protislovna v delu, ko hkrati zatrjuje, da je mnenje med poslanci deljeno, ampak tudi povsem decidirana v zadnjem stavku, ko pravi, da nihče od njih ne bo glasoval proti razrešitvi, kar pomeni zgolj to, da bodo vsi glasovali zanjo. Kajti če bodo vsi glasovali za razrešitev, potem njihova mnenja ne morejo biti deljena.

Napoved si torej moramo zapomniti: Tonin obljublja, da se poslanci NSi ne bodo vzdržali, kajti »glasovati za razrešitev« ni mogoče zreducirati na tako držo. Ampak obenem, če upoštevamo intervju v Delu in izjavo v Odmevih, nista združljivi stališči, da nihče ne bo glasoval proti razrešitvi Vizjaka, torej bo za njegovo razrešitev, hkrati pa prelagati podatek, kako se bodo odločili, v območje nedefiniranega (»Na koncu se bomo odločili«). Kajti v skladu s prvim bi morali biti že odločeno, da aktivno glasujejo za njegovo razrešitev.

Nova Slovenija ima že sama več kot preveč masla na glavi in tudi Toninovo opisano sprenevedanje še zdaleč ni prvo, pa tudi na laži je že bil ujet. In ker se svoje nekredibilnosti zelo močno zavedajo, pa tudi učinka sokrivde za pajdašenje pri uničevanju države, so se komično odločili, da se razglasijo za alternativo SDS.

Neverjeten unikum! Ker z Janševo stranko tvorijo vlado in so z njo spajdašeni, podpirajo pa tudi vse njene nečednosti in avtoritarizem, z ministrom Vrtovcem se najmanj pasivno vpletajo tudi v energetiko, po novem v grafikah sebe predstavljajo kot alternativo samemu sebi? Povedano drugače: Tonin nam kot alternativo avtoritarizmu ponuja isti avtoritarizem, kot alternativo rušenju pravne države še več rušenja, kot alternativo poseganju politike v gospodarstvo še več Valentinov Hajdinjakov. Bolj očitno prispodobo perverznosti in posledično razlog za spoved si je težko zamisliti.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**