Nastavili svojo varuhinjo

Politično navdahnjeno in po vsem sodeč tudi dirigirano dogajanje na RTV Slovenija se še kar nadaljuje

Politično navdahnjeno in po vsem sodeč tudi dirigirano dogajanje na RTV Slovenija se še kar nadaljuje, presenetljivo pa množični mediji o tem ne poročajo s posebno vnemo. Zdaj se je po strankarsko nastavljenem generalnem direktorju, ki si je zaželel novega direktorja televizije, ta pa nove vršilke dolžnosti odgovorne urednice, klubu pridružila še nova varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija – novinarka Marica Uršič Zupan. Na predstavitvi pred glasovanjem je poudarila tri stebre svojega delovanja, o katerih je govorila na najbolj neoprijemljivi abstraktni ravni, poudarjala je recimo pomen medijske etike in zavedanja o delovanja javnih servisov. Lepo, ampak o praktičnem delu varuha to ne pove veliko.

Rezultat je navzven presenetljiv, saj je prejela 14 glasov, Ilinka Todorovski, dosedanja varuhinja, ki je sistematično in predano opravljala svoje delo, pa le 12. Toda ozadja dogajanja nam brž razkrijejo, da so si provladni svetniki zaželeli nekoga, ki bo piskal v podporo desni oblasti, pri čemer jih niti malo ni motilo, da Uršič Zupan nima nobenih izkušenj s tovrstnim delovanjem, za nameček pa v RTV hiši še nikoli ni bila niti zaposlena. Ob tem so, klasično manipulativno, na veliko poudarjali, da lahko stavi na svojo neobremenjenost z RTV Slovenija, saj ne prihaja iz tega javnega zavoda, kar je približno tako, kot če bi v kakšnem podjetju sveže zaposlenega nadobudneža takoj postavili za nadzornika. Pravzaprav bi nekoga v ta namen kar pripeljali od zunaj in zaposlili. Zakaj? Ker je pač čisto neobremenjen in bo najbolj odgovorno znal nadzirati dogajanje v njem. Izkušnje in znanje v hiši ne štejejo nič! Po vsem sodeč tudi takšno imenovanje ne bo naletelo na poseben protest zaposlenih, kar kaže na visoke stopnje sicer že videne apatije kolektiva.

Marica Uršič Zupan je na predstavitvi pred glasovanjem poudarila tri stebre svojega delovanja, o katerih je govorila na najbolj neoprijemljivi abstraktni ravni, poudarjala je recimo pomen medijske etike in zavedanja o delovanja javnih servisov.

Na programskem svetu so provladno indoktrinirani svetniki hkrati poskušali z nenadnim manevrom zrušiti trenutnega predsednika sveta Cirila Baškoviča, sicer iz kvote stranke SD, kar jim je skoraj uspelo – ušteli so se le za en glas. Glasovalo je 14 svetnikov, od tega jih je bilo šest proti, eden pa ni glasoval. En manjkajoči glas do nezaupnice znova kaže na razmerja moči v svetu. Kar najbolj skrbi, je popolna anemičnost ob dogajanju v programskem svetu in zavodu v celoti. Igor E. Bergant je kot komunikator kolektiva informativnega programa TV Slovenija še naprej prepričan, da se ne dogaja nobena posebna politizacija osrednjega medijskega servisa v državi, kar pomeni, da ne vidi in ne opaža nikakršnih politično vodenih procesov. Naivnost ali načrtno zatiskanje oči?

Do nastanka linije Whatmough-Areh-Rebernik je potemtakem prišlo popolnoma po naključju, v takšno razlago naključnosti zdaj sodi še imenovanje nove varuhinje in izločitev stare. Vmes pa časopis Dnevnik poroča, da Vladni urad za komuniciranje (Ukom) po enoletnem sesuvanju Slovenske tiskovne agencije na RTV Slovenija že dva meseca pošilja ostre kritike posameznih radijskih in televizijskih prispevkov s pričakovanji, da se ti »uravnotežijo« in postanejo bolj provladni. Najbrž tudi takšno obsedeno poseganje v javni zavod ne bo označeno za obliko pritiska, ob katerem bi morali zvoniti vsi alarmi!

Igorja E. Berganta in kolektiv informativnega programa TV Slovenija v prihodnje čaka naporen izziv, v skladu z Zakonom in tudi Statutom RTV Slovenija bodo morali dati pozitivno mnenje k imenovanju odgovorne urednice Jadranke Rebernik, ki je trenutno vršilka dolžnosti. Njihovo stališče bo odločilen preizkus njihovega trenutnega prepričanja, ali se zavod res ne politizira, temveč smo priča le ambicioznim ljudem z ambicioznim programom, ki ga zaposleni sicer najbolje ne razumejo. To je namreč neprepričljiva razlaga, s katero nam največkrat strežejo.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**