Zakaj Pahorju in Svetini ne moremo verjeti

Tragedija v reki Dragonji

Zunanje naključje je hotelo, da se je na včerajšnji dan človekovih pravic, ko sta svoje modre misli in poslanice ob tem javnosti sporočala dva največja dolžnika v državi, predsednik republike in varuh človekovih pravic, na Dragonji odvijala drama iskanja 10 let stare turške deklice; v noči pred tem je skušala kot begunka z mamo prečkati mejo in voda jo je odnesla neznano kam. Nekaj dni nazaj so v dolini Dragonje našli truplo državljana Bangladeša, ki je umrl zaradi podhladitve.

Borut Pahor in Peter Svetina sta se znašla sredi zadrege, na katero ne naletita pogosto: kako prepričljivo predstaviti svoja stališča o pomenu človekovih pravic z njima lastno retorično praznino in politično indiferenco v trenutku, ko javnost najbrž ne bo najbolje prenesla še enega njunega leporečja sredi reševalne akcije, v kateri je že postajalo jasno, da je nedolžna deklica ultimativna žrtev represivne politike? Takšne, ki begunce sili, da zaradi avtomatičnega vračanja tvegajo življenja in na svoji poti do boljšega življenja meje prestopajo na najbolj nevarnih točkah, saj si ne želijo vrnitve.

Sumljivo za dialog in strpnost

Gotovo za oba velja, da nimata kakšne zelo natančne pristojnosti s področja, zaradi česar bi jima ne smeli očitati neposredne pasivnosti ali krivde. Lahko tudi razumemo omejitve, zakonske in drugačne, ki jih prinašata funkciji predsednika republike in varuha. Toda najmanj, glede česar bi smeli gojiti nekaj upravičenih pričakovanj, je njun suspenz neskončnega leporečenja o strpnosti, solidarnosti in dialogu, čemur sicer pravim maskirni dialogizem in jo štejem za retorično taktiko, s katero povzročata politično in siceršnjo škodo.

Smrt deklice je pri varuhu postavila na grobo preizkušnjo njegovo misel iz letošnje poslanice: »Nesebična zaščita dostojanstva sočloveka je naša dolžnost in pot, ki jo moramo izbrati, če želimo kot družba okrevati.« Kako je torej z vprašanjem zaščite človekovega dostojanstva, v tem primeru kar dekličinega življenja? Pahor je pred kamerami, narejeno ali iskreno pretresen, spregovoril o tragediji in enkrat za spremembo, čeprav se običajno sklicuje na lastno nekompetenco in omejitve, ki pritičejo njegovi funkciji, pozval k preiskavi: »Smrt deklice je tragedija. Ta primer je treba skrbno preiskati in ugotoviti, ali je bilo storjeno kaj narobe, in če, kdo je za to odgovoren.«

Če predsednik govori iskreno in resno, bi javnost morala vztrajati pri uresničitvi njegovih pričakovanj, toda že v tem samem dejanju se skriva značilna hipokrizija: kakor da že ve, da nihče ne bo odgovoren, da se je odvil »splet nesrečnih okoliščin« in seveda zato ni bila človekova odgovornost tista, ki je pripeljala do verjetne smrti nedolžnega dekleta; kriv je strogo neoseben sistem, tokrat evropski sistem zavračanja migrantov na meji.

Na soroden način se je odzval varuh: »To je zelo tragičen dogodek in pri varuhu že leta neprestano opozarjamo na to nevarnost prehajanja. Na drugi strani pa pričakujemo od Evropske unije, tudi na Evropsko komisijo smo zato naslovili pobudo, da se to uredi, ker je to res širše evropsko vprašanje. Do tega res ne sme prihajati.« Svetini je potemtakem v enem zamahu uspelo vse: sebe odvezati sleherne soodgovornosti, in to na dan, ko je v svoji poslanici govoril o teži in pomenu istega, namreč osebne odgovornosti, kajti pri varuhu že leta opozarjajo na nevarnost prehajanja. Po drugi strani je izrekel pričakovanje, da Evropska unija reši vprašanje in pozabil dodati, smo tudi mi polnopravna članica. Po tretji pa z neempatičnim opisom naznanil, kako dejansko razume tragedijo: menda ne bi smelo »prihajati« do smrtnih primerov…

Varuh kot kopija predsednika

Na dan, ko sta oba govorila o pomenu človekovih pravic, so v humanitarni organizaciji Infokolpa, ki se ukvarja z monitoringom ilegalnih migracij, zahtevali spoštovanje človeških življenj, dostojanstvo in svobodo za vse. Skupaj z nami prejeli zgolj njuno retoriko zavedanja, apelov k odgovornosti posameznika, pa tega, da moramo nivo pravic dvigniti na še višji nivo. Žalostna ironija je proizvedla, da se je prazno blebetanje o takšnem pomenu odvilo na dan nove smrti in s tem zarisalo vprašanje licemernosti v delovanju obeh. Eugenija Carl, novinarka TV Slovenija, je neposredno problematizirala Pahorjevo farizejstvo in skrivanje za všečnost instagramskih podob. »Se boste zavzeli za nesrečno družino,« je spraševala na Facebooku.

Leta 2016 je Pahor presenetil s stališčem o pretiranosti žičnate ograje na meji s Hrvaško z dodano jasno sugestijo, da bi jo veljalo odstraniti. Seveda mediji niso želeli opaziti spremembe v njegovem stališču in tudi sedanjega molka. Na drugi strani je varuh. Na podlagi analize intervjuja z njim sem prisiljen ponoviti, da Svetina vedno bolj postaja neavtentična kopija predsednika republike. Mogoče je takšen že ves čas bil. Njegovo stalno izmikanje konkretnim presojam, privrženost maskirnemu dialogizmu, politična oportunost, ko se odloči rahlo pohvaliti vlado, potem pa jo tudi rahlo grajati, skrajno previdna in neotipljiva abstraktna govorica, seveda ob večnem vzdržanju mnenja in apelih, da moramo počakati na končne ugotovitve ustreznih organov, ga vedno bolj izrisuje v lik, ki je po svojem »modusu operandi« Pahorjeva popolna imitacija. Videti je, da bo agendo indiference lahko zavlekel tudi v čas, ko bo predsedniku potekel drugi mandat in bo ta zapustil slovensko politično prizorišče, kot se sam hvali; verjetno ga bo zamenjal za kakšno dovolj dobro plačano mesto v tujini.

Vsega je menda kriva neodgovorna mati

Varuh Svetina se rad zavzema za kulturo dialoga, strpnost in človečnost. Toda Janšev državni sekretar Božo Predalič, dolgo časa tudi generalni sekretar vlade, je v primeru smrti na Dragonji povedal, da gre v tem primeru za neodgovornost matere, ki se je v danih okoliščinah spuščala v vodo z majhnimi otroki. »Imamo zakonite mejne prehode, in če bi ljudje hodili prek njih, zagotovo ne bi prihajalo do tragedij,« je hitel pojasnjevati. Predalič kakopak zelo dobro ve, zakaj begunci ne morejo uporabiti »zakonitih« mejnih prehodov in zaradi česar je odgovornost za tragedijo perverzno lahkotno naprtil kar materi nesrečne deklice.

Toda v luči moje poante je vprašanje širše: zakaj smo lahko kar dobro prepričani, da niti na mednarodni dan človekovih pravic ne varuh in tudi ne predsednik republike ne bosta obsodila konkretnih cinizmov, ki jih poganja ksenofobna agenda vladajočih? Odgovor je preprost: ker jih nikoli ne.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**