Gremo mi po svoje

Področje zdravstva je - skozi denar, seveda – zelo priročno sredstvo za preusmerjanje družbene moči. Kadarkoli s(m)o zdravniki zahtevali ureditev razmer, transparentno mrežo potreb po zaposlitvah, korekcije neprimernih plačnih sistemov, se je dalo ta prizadevanja najbolje izničiti tako, da se družbi prikaže dohtarje kot zaslužkarje. Je to, o čemer pišem, le zgodovinski oris in je danes morda drugače?

Pred pol stoletja sem začela dežurati tako, da sem imela v avgustu 16 dežurnih noči. Ob tem kar tri celotne vikende. Sveže poročena in še brez otrok. Izplačila sem bila vesela. Čeprav le za “pripravljenost”, torej s plačilom 1/3 plačila redne ure, sem z markami svojih staršev lahko dvignila soliden kredit za novo stanovanje 58 m2. Ko sva pridelala tri otroke, so moje “pripravljenosti” spremenile doživljajsko podobo. Ob torkih in četrtkih sem delala popoldne, vsak teden enkrat, poleti pa tudi dvakrat, sem delala še vmesno noč na sredo ali petek. Ob vikend razporedih za “pripravljenost” sem otroke v njihovih posteljicah poljubčkala v četrtek zvečer, se v petek iz Ljubljane odpeljala ob 6. uri in se vrnila v ponedeljek ob 15. uri. Zato me je osrečilo dejstvo, da je bila ob naraščanju števila prebivalcev končno uvedena normalno plačana dežurna služba. Takrat so mlade kolegice in kolegi, tudi sami z otroki in s krediti, moja dežurstva radi prevzeli in tako smo “bogovi v belem” dalje “služili”. Z deloholizmom in z obilico dela na etični pogon. To velja za vsa zdravnikova udejstvovanja v raznih strokovnih ali organizacijskih skupinah, za katere si mora nemalokrat vzeti čas tudi iz rednega letnega dopusta.

Časi pa so zdaj zares drugačni. A tistih, ki garajo, je še vedno veliko. Zaradi starosti in razmer ter odnosov v družbi pri nekaterih njihov ustvarjalni strokovni navdih po malem upada. Vsaj 40% zdravnikov je po svetovnih ocenah že izgorelih. Morda v Sloveniji še več, kdo ve?

Kot direktorica zdravstvenega doma sem v samo enem štiriletnem mandatu zaposlila sedem zdravnikov. Štirje so si kmalu našli specializacije v naših bolnišnicah, dva sta odšla v tujino, ena  zdravnica pa se je čez nekaj let naveličala polurne vožnje iz Ljubljane in se zaposlila blizu svojega doma. V domu starejših občanov.

Danes v e-pošto naše liste “primarci” vsakih nekaj mesecev priroma obupana prošnja za pomoč: “Nimamo več pediatra!” Tisti, ki še delajo, so stari - tik pred penzijo ali že upokojeni. O tistih, ki vztrajajo in “služijo”, pa slišim, da se jim ne da več živeti za službo. Da je delo s pacienti vedno težje in z vedno manj zaupanja, le še z zahtevami za preiskave in za “naprej”.

Avtorju članka se ne zdi noben problem, da v tujino vsako leto odide le “odstotek vseh”. Bolj se mu zdijo razmere “resne in zaskrbljujoče pri sestrah”. Tudi o tem je moj pogled precej drugačen. Mladi zdravniki, ki sodijo v ta “odstotek vseh”, realnost vidijo dobro in iz prave perspektive, zato odhajajo v tujino. Tisti z že zamegljenim vidom bomo ostali v Sloveniji.

V okviru svojih organizacij so za rešitev težko prizadetega zdravstvenega sistema v Sloveniji mladi in malo manj mladi zdravniki že jasno podali svoja odprta mnenja, stališča in usmeritve. Ti prizadevni ljudje niso žrtve starcev, ki se pulijo za denar. So spoštovanja vredni, delavni in prizadevni ter v nudenje pomoč ljudem usmerjeni državljani. Nekateri med njimi celo z zadovoljstvom delajo v tujini, želijo pa iskreno prispevati “dobro” v zdravstveni sistem svoje domovine.

Kaj je iz predlogov teh zdravnikov naš politični sistem pripravljen storiti, bo pokazal čas. Morda spet nič dobrega ali pa celo veliko slabega. Nekoč smo imeli odličen zdravstveni sistem, s katerim je bila slovenska medicina v jugoslovanskem in svetovnem vrhu. Na nekaterih področjih je res še danes. A priča smo sistematičnemu političnemu uničevanju zdravstva skozi netransparentnost in korupcijo, z omogočanjem zlorabe javnega zdravstva za polnjenje zasebnih žepov. Politično grizenje se dogaja ves čas, pa naj gredo dohtarji po svoje sem ali drugam. Mnogi gredo v tujino že po končanem študiju. Npr. absolventka, ki je v času študentske izmenjave nekje v Angliji prišla oddat svoj urin za pregled, pa jo je v čakalnici poiskal šef in jo povabil v svojo kliniko. Mnogi se doma ne želijo prijaviti na specializacijo iz družinske medicine ali pediatrije.

Ta mesta ostajajo nezasedena. Več prijav kot prostih mest je za specializacije, v katerih ni treba imeti veliko osebnega stika s pacienti, npr. za slikovno diagnostiko, nekateri odidejo v farmacijo ali v politiko, pač tja, kjer je zaslužek boljši, odgovornost pa manjša. Zelo človeško. “Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.” To ve politika še kako dobro. In najlažje je skregati ljudi zaradi denarja. Tudi z manipulativnim urejanjem koronskih dodatkov, seveda z izposojenim denarjem, s tem pa se da uspešno vladati. V sistematično in že dramatično razmajanem zdravstvenem sistemu je kosti za glodanje že na pretek.

Zaradi teh kosti javnost že dolgo ni več zaveznica zdravnikov, bi rada sporočila Gregi Repovžu o njegovih mislih iz uvodnika 49. št. Mladine. In tudi, da se moti v drugem delu izjave “bitke zoper omenjene anomalije so tudi njihove bitke, ki so se jim doslej izogibali”. Resnica je drugačna. Mnogi zdravniki že leta in leta vlagaj/mo izjemne napore za ustrezno preoblikovanje izrojenega sistema. V boju z izrodki neoliberalizma pa ostajajo naši klici glas vpijočega v puščavi.

Odločanje se vedno dogaja tam, kjer je moč. V rokah politike.