Kdo in zakaj bi kaznoval novinarko Eugenijo Carl?

Morebitne sankcije proti novinarki v času pospešenega političnega prevzema RTV Slovenija s strani vladajoče elite bi bile še ena očitna vendetta, ki bi po sebi dokazovala prav tisto, na kar sama opozarja

Eugenija Carl, novinarka TV Slovenija

Eugenija Carl, novinarka TV Slovenija
© Uroš Abram

Malo časa je bilo potrebnega, da se je na kritiko povabila v Odmeve prebegli poslanki Mateji Udovč in šefici neznatne stranke Naša dežela odzvala vršilka dolžnosti informativnega programa Jadranka Rebernik in zažugala s prstom proti novinarki Eugeniji Carl. Njen greh je zapis na socialnem omrežju Facebook, kjer je pomenkovanje med Tanjo Starič, Matejo Udovč in Aleksandro Pivec označila za »večerni babji čvek«, kar naj bi bilo po Rebernikovi neprimerno, so poročali v tedniku Reporter: »Neprimerno je njeno poniževanje voditeljice Odmevov Tanje Starič, gostij in našega programa, pa tudi javno razpravljanje o internih zadevah.«

Atipična v svojem siceršnjem slogu in odzivu je novinarka povabilo omenjenima političarkama na podlagi internih informacij označila za posledico skrivnostnega klica, čeprav so Odmevi tisti večer že bili »polni«, zaradi česar naj bi prišlo do podaljšanja oddaje za pet minut, o čemer podrobneje pišem v svojem prispevku. Obenem je takšno početje označila za samopromocijo in za nespametno uslužnost javnega servisa, ki bo »fural propagando za satelite« – kar se očitno nanaša na novo stranko bivše kmetijske ministrice, od katere vsi pričakujejo, da bo priskočila na pomoč Janezu Janši na naslednjih volitvah.

Šablonski odgovor Rebernikove na vprašanje Reporterja, članek podpisuje Nenad Glücks, ni naključno žuganje s prstom, pri čemer sploh ni odgovorila na začetne očitke novinarke. Pri tem je novinarja Reporterja zanimalo še, kako bodo zaradi krnitve ugleda RTV ukrepali zoper Carlovo, če njena trditev ne drži. Nerodnost v odzivu nam razkrije, da so v primeru gostovanja Pivčeve in Udovčeve ravnali na opisani način, ker da je šlo za ekskluzivno informacijo, ki so jo dobili pozno zvečer, tik pred Dnevnikom. Iz tega razloga naj bi »zadevo rešili« s tem, »da so obe gospe povabili na kratek pogovor v studio Odmevov«. Da je šlo za zelo nepričakovano gostovanje, je bilo s tem potrjeno.

Opomniti velja, da se zdijo vršilki dolžnosti, ki nima pozitivnega mnenja kolektiva, česar ta zaenkrat ne želi javno problematizirati, prestopi poslancev in poslank redek dogodek tiste vrste, ki je »še posebej zanimiv«, kar velja še zlasti za čas pred volitvami, ko se politične sile razporejajo na novo. Zato so se uredniki očitno res na vrat na nos odločili za omenjeno gostovanje s podaljškom oddaje: »Pogovor je bil po njenem mnenju korekten in je na kratko osvetlil aktualni dogodek. Oddajo so podaljšali za nekaj minut, ker so bili ob 19. uri vsi gostje že potrjeni. Izjemno neprijetno bi bilo, če bi jih tako pozno odpovedovali.«

Ob takšno pojasnilo je dodala še svoje mnenje o odzivu novinarke, ki da je neprimeren in ponižujoč do voditeljice. Kot sem že sam podrobneje nakazal, je voditeljica v pogovoru žal povsem opustila kritično novinarsko držo, brez zoprnih vprašanj za prebeglo poslanko iz vrst SMC in tudi za šefico Naše dežele, obremenjene s korupcijskimi aferami. Novinar Reporterja se v svojem prispevku motivirano pritožuje, da odgovor vodstva javnega servisa ni vseboval opisa, kako bodo zoper novinarko ukrepali, ker da je, po njegovem ne prvič, krnila ugled te medijske hiše. Ob tem je spomnil, da se je nanjo že odzvala še ena voditeljica Odmevov Rosvita Pesek in ji kar javno na Facebooku odpisala, da ne soglaša z njenimi javnimi kritikami.

Jadranka Rebernik

Jadranka Rebernik
© RTVSLO / IN MEDIA RES

Bi smeli za tendenciozno šteti novinarjevo podučevanje generalnega direktorja RTV Slovenija Andreja Graha Whatmougha, da obstaja pravna podlaga za ukrepanje zoper njo in je zato prišlo do kršitve določb Pravilnika o poklicnih standardih? V omenjenem dokumentu je našel določilo, da »novinarji, uredniki in drugi ustvarjalci radijskih in televizijskih programov s svojim javnim in političnim delovanjem, z dejavnostmi v prostem času, z zasebnimi posli in finančnimi interesi ne smejo zlorabiti položaja v RTV Slovenija, škodovati natančnosti, nepristranskosti in verodostojnosti programov RTV Slovenija, ogrožati ugleda in dobrega imena posameznikov ali celotnega javnega zavoda ter zaupanja poslušalcev in gledalcev v vsebino programov RTV Slovenija.«

Jedko in skoraj razočarano je na koncu zaključil, da je novinarka znova kršila prav to določilo, zato se je namigujoče vprašal, ali bo imel sedanji generalni direktor »več poguma od prejšnjega generalnega direktorja Igorja Kadunca in zoper ravnanje novinarke ukrepal«. Sankcija zoper novinarko je torej postala vprašanje zadostnega poguma novega vodstva, očitno lojalnega vladajočim strankam, za tak korak. K temu je dodal, da še vedno čaka na pojasnilo z RTV.

Ampak novinarka mu ni ostala dolžna. Že lani je zapisala, da si je »kolega Glücks našel novega gospodarja. Ker ne sme več ljubiti Janše, ljubi Boruta. Ampak to je očitno čisto zares neka notranja potreba po služenju. Uredniški befel je zdaj, da Janša več ni njihov… nekdo pa mora biti.« Tudi tokrat je ob novem zapisu s sebi lastno neposrednostjo prizadevanje novinarja po kazni zoper njo označila za osebno motivirano obrekovanje: »O, vidi ti, moj oboževalec Glücks, ki ne zamudi nobene priložnost za blatenje mene, je spet v akciji. Tokrat je šel še malo dlje; celo poziva vodstvo TVS k mojemu kaznovanju. No, pri tem seveda namerno prezre razne zapise uslužbencev RTV-ja na tviterju in še kje. Kako zdaj, Nenad, vatli, pa to?! Odgovorni urednici pa tole: čeprav se kot družba hitro gibljemo proti fašizmu, za zdaj se veljata svoboda govora in kritično razmišljanje. Nihče ni bil ponižujoč do Tanje, vidno je trpela med izpraševanjem praznosti sogovornic, zato sem ji tudi napisala, da sem trpela z njo. Sprašujem pa se, ali bi se tak hokuspokus zagnal tudi, če bi se prvi zgodil prestop poslanca k Bratuškovi. Bi se? Morda bi se pa urednica kdaj lahko vprašala tudi, kako se v javnosti (beri na propagandnih portalih) znajdejo notranje informacije in dokumenti RTV-ja, s katerimi se diskreditira uslužbence javne RTV. Z lažmi in manipulacijami, seveda. Boste preiskali tovrstne »prakse« uhajanja? To je obsojanja vredno, ne pa ugotovitev EC o čveku ob čajanki. Imam še veliko vprašanj, enega, zelo relevantnega, sem urednici že zastavila. Odgovora ni bilo. Žal. Z zanimanjem čakam tudi na odgovor vodstva zgoraj omenjenemu propagandistu.«

Nekaj izbranih zapisov Jožeta Možine in Igorja Pirkoviča, v katerih napadata lastno hišo

Nekaj izbranih zapisov Jožeta Možine in Igorja Pirkoviča, v katerih napadata lastno hišo
© Twitter

Mnenje o tem, kako obravnavati nastope novinarjev javnega servisa na socialnih omrežjih, čeprav jim ustava dejansko omogoča pravico do svobode govora, bi morali dopolniti še z objavami stališč drugih zaposlenih na javnem servisu. Zdi se, kakor da je novinarka postala priročna tarča, za katero se zahteva kazen ob predpostavki, da je trenutna garnitura na oblasti provladna in bo sankcije zoper njo lažje doseči. Toda pomislimo na vse zapise Igorja Pirkoviča, v katerih ta grobo napada različna uredništva na RTV Slovenija, zajedljivo komentira novinarske naslove in številne objave novic v lastni hiši, sebe označuje za cenzuriranega in zavod označuje za servis elit. Nekaj podobnega počne, za kanček še bolj brutalno, tudi novi urednik Jože Možina, ki svojo hišo redno označuje za nenormalno, ji očita politično agitacijo in pristranost, očita zlorabo, svoji donedavni šefici Manici J. Ambrožič pa izvajanje »partijske cenzure«.

Eugenije Carl ne bi smeli obravnavati podobno kot Možine in Pirkoviča, s tem pa v njihovih izjavah videti podobnosti na isti ravni: njena kritika je v kvalitativnem smislu motivirana s skrbjo zaradi izgubljenih profesionalnih standardov in z željo po neodvisnosti javnega zavoda, kar pa za omenjena, ki to obenem počneta z občutkom posebne zaščitenosti, res ne bi mogli čisto trditi. Končno omenjena ne skrivata svojih političnih stališč in tudi cehovsko pripadata krogu Združenja novinarjev in publicistov, ki je bilo, na čelu s Petrom Jančičem, leta 2007 ustanovljeno za potrebe obrambe takrat vladajoče politične opcije, takrat v središču mednarodne pozornosti zaradi očitkov o medijskih pritiskih in cenzuri po nastanku tako imenovane novinarske peticije zoper Janeza Janšo.

Morebitne sankcije proti novinarki v času pospešenega političnega prevzema RTV Slovenija s strani vladajoče elite bi zato bile še ena očitna vendetta, ki bi po sebi dokazovala prav tisto, na kar sama opozarja: na procese očitnega podrejanja hiše z zelo selektivnimi izbirami v mehanizmih kaznovanja politično nepravovernih. Da se pravkar dogajajo tudi nasprotni procesi, v skladu s katerimi napredujejo pravoverni in pridobivajo na svojih statusih, pa že nekaj časa ni več skrivnost.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.