Demontaža ministrske funkcije

Posli ministra Andreja Vizjaka z dr. Senkom Pličaničem in odvetniško pisarno Neffat

Minister za okolje Andrej Vizjak (SDS) je prejšnji petek prestal nezaupnico in ostaja na položaju. Vendar pa se z več njegovimi potezami spet ukvarja Komisija za preprečevanje korupcije (KPK). Hkrati vse več zaposlenih ministrstva in bivših zaposlenih svari: »Ministrstvo je demontirano.« Sprašujejo se, kaj delajo institucije, zlasti KPK.

Govorili smo, ločeno, z dvema sogovornikoma, povezanima z ministrstvom za okolje. Razkriti ju ne moremo. Izglasovanja nezaupnice nista pričakovala, bojita pa se, da je minister dobil nov zagon. Eden od sogovornikov povzema stanje tako: »Ministrstvo je štab ministra Andreja Vizjaka in njegove državne sekretarke Metke Gorišek. Celotno ministrstvo je prestreljeno s kadri SDS, ki so neusposobljeni. Nekateri vodilni imajo težave – in to je treba povedati javno – z alkoholom. Komunikacije ni, delo od doma vodilnim pušča še več manevra. Že opozarjanje se kaznuje s premestitvami. Jedrna služba ministrstva, to je pravna služba ministrstva, je ukinjena, sistemsko zakonodajo pišejo zunanji pravniki. Dobivamo predpise, pisane na kožo interesnim skupinam, vprašljiva je njihova usklajenost z EU.«

Na Komisiji za preprečevanje korupcije so nam prejšnji teden potrdili: obravnavamo »prijavo v zvezi s sumom nepravilnosti v postopku priprave gradbenega zakona« in »več drugih prijav, ki se nanašajo na področje dela ministrstva za okolje in prostor oziroma na ministra«. Prijave so v fazi predhodnega preizkusa, torej preverbe, ali obstaja sum kršitev iz pristojnosti komisije in podlaga za uvedbo preiskav.

Za kaj gre oziroma katere odgovore mora poiskati protikorupcijska komisija? Minister Vizjak od nastopa funkcije marca lani opozarja na nujo »rahljati« zakonodajo s ciljem pospešiti investicijsko dejavnost. Njegova vizija je strnjena v izjavi, ki jo je dal kmalu po prevzemu ministrovanja: »Okolje, narava, vse te svari so vrednote, ki morajo biti spoštovane, vendar na postopkovno učinkovit način, da lahko investitor v doglednem času začne delo.« Minister Vizjak je 16. junija lani ukinil interno pravno službo ministrstva, to je Službo za sistem okolja in prostora, kjer je leta nastajala zakonodaja. Okrog deset zaposlenih, skoraj vsi pravniki, je bilo prerazporejenih ali so odšli z ministrstva, medresorsko usklajevanje gradiv je prevzel kabinet ministra. Ministrstvo je za pripravo nekaterih ključnih predpisov angažiralo zunanje pravnike, s čimer so se povečali korupcijska tveganja in konflikt interesov.

Minister Vizjak je 16. junija lani ukinil interno pravno službo ministrstva, to je Službo za sistem okolja in prostora, kjer je leta nastajala zakonodaja. Istega dne je dr. Senko Pličanič ustanovil podjetje SOL.LEX.SUS, ki ga ministrstvo najema za pravno svetovanje.

Opozarja se na dva pogodbenika. Prvi je ljubljanska odvetniška družba Neffat, ki jo je ministrstvo najelo ob pripravi novega gradbenega zakona (GZ-1) in ji za »sodelovanje« plačalo 7216 evrov. Kljub interpelaciji in večurni razpravi ostajajo neodgovorjena najmanj tri vprašanja, s katerimi se mora ukvarjati protikorupcijska komisija. Prvič; kako je mogoče, da je ministrstvo pri pripravi zakona, ki na novo ureja tudi legalizacijo črnih gradenj, med vsemi pravnimi strokovnjaki v državi angažiralo ravno odvetniško družbo, ki ureja legalizacijo objekta enega od 90 poslancev državnega zbora – konkretno poslanca bivše vladne stranke DeSUS Branka Simonoviča. Drugič; na predlog koga in s kakšnimi utemeljitvami se je v predlogu zakona premikala starost objektov, ki jih bo mogoče legalizirati. Izvorni predlog zakona, ki je bil v javni obravnavi junija lani, je predvideval enostavno legalizacijo za objekte brez dovoljenj, zgrajene do 1. 1. 1998, ki so po tem datumu ostali bistveno nespremenjeni. S končno verzijo predloga zakona, ki je bila nato tudi sprejeta, pa je ta datum premaknjen na 1. 1. 2005. In tretjič; minister Vizjak je na seji ob interpelaciji na kritike, da pisarna Neffat Domna Neffata nima referenc s področja gradbene zakonodaje, očitno začel naštevati reference drugega družinskega podjetja Neffatovih, to je družbe za davčno in gospodarsko svetovanje, nepremičnine in inženiring Nebra: »Ta družba je zelo aktivna tudi pri ... poučevanju in organiziranju seminarjev glede gradbene zakonodaje.« Ker je Nebra inženirska družba, njen solastnik in prokurist pa pooblaščeni gradbeni inženir, mora protikorupcijska komisija preveriti, kdo iz družine Neffat je torej sploh pomagal pisati gradbeni zakon in kakšne poslovne koristi prinaša nov zakon inženirskim družbam in pooblaščenim gradbenim inženirjem.

Drugi zunanji pogodbenik ministrstva ob pisarni Neffat je pri ministru Vizjaku dobil neprimerljivo več poslov, doslej kar za 407.340 evrov. Gre za dr. Senka Pličaniča, izrednega profesorja na Pravni fakulteti, ki je bil v vladi Janeza Janše 2012/2013 minister za pravosodje in javno upravo. Pličanič pri pripravi sistemskih predpisov – zlasti zakona o varovanju okolja (ZVO-2) – naj ne bi le sodeloval, pač pa ga napisal. Z ministrstvom dela prek svojega podjetja SOL.LEX.SUS, d. o. o., ki ga je ustanovil isti dan, kot je Vizjak ukinil interno pravno službo ministrstva, to je 16. junija lani. Pomenljivo je tudi, da je Pličanič zadnjo, četrto pogodbo z ministrstvom, vredno več kot 192 tisoč evrov, podpisal ravno na dan interpelacije. Tudi če bi minister padel, bi posel torej ostal.

In na kaj se štiri pogodbe nanašajo? Povzemamo podatke, ki so nam jih posredovali z ministrstva. Prvi dve pogodbi, prek katerih je Pličanič zaračunal tudi pripravo zakona o varovanju okolja, sta naslovljeni »Pravna podpora v zvezi s pripravo zakonodaje s področja okolja« in »Pravna podpora v zvezi s pripravo sprememb zakonodaje na področju okolja za leto 2021« in sta bili skupaj vredni 135.690 evrov (vsi zneski z DDV), zadnje nakazilo iz tega posla pa je prejel ravno ta teden. V začetku decembra letos je Pličanič dobil nakazanih tudi 91.500 evrov na podlagi tretje pogodbe, za naročilo »Izdelave pravne analize kot sestavnega dela študije o upravičenosti podelitve koncesije za opravljanje obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov«. Prejšnji petek pa je ministrstvo, kot omenjeno, s Pličaničem podpisalo še 192.150 evrov vredno pogodbo za »Pravno podporo v zvezi s postopkom podelitve koncesije za izvajanje državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov«.

In kaj je sporno? Sporna ni zgolj izjemno visoka poraba davkoplačevalskega denarja, ki dosega slabega pol milijona evrov – ta bi morala zanimati tudi računsko sodišče, zlasti zaradi dejstva, da ima ministrstvo notranje kadre. Sporno je tudi, da sistemska zakonodaja nastaja zunaj ministrstva. Gre za kršitev veljavne Resolucije o normativni dejavnosti RS, ki izrecno določa, da morajo predpisi nastajati na ministrstvih, kjer imajo specializirani javni uslužbenci najboljši pregled nad stanjem in kjer se zaradi varovalk izogne korupcijskim tveganjem in konfliktom interesov pri tako občutljivi materiji, kot je priprava sistemske zakonodaje. Resolucija o normativni dejavnosti RS pri pripravi zakonodaje dopušča »zunanjo strokovno pomoč«, a zgolj »pri specifičnih strokovnih vprašanjih«.

Konkreten primer predloga zakona o varovanju okolja, ki je od konca novembra v postopku v državnem zboru, pa vzbuja precej vprašanj. Uvodna razkritja v predlogu pokažejo, da je dr. Pličanič kot pomoč pri pripravi predloga angažiral Vanjo Strle, ki ni pravnica, pač pa je diplomirala iz fizikalne kemije in je direktorica podjetja Ekosfera. To podjetje, kot navaja spletna stran, služi s svetovanjem podjetjem na področju varstva okolja v povezavi z izvajanjem industrijskih dejavnosti, graditve objektov, rabe nevarnih kemikalij, varnosti in zdravja pri delu in prevozov nevarnega blaga. »Temeljni zakon, ki določa temeljna načela in ukrepe varstva okolja v Republiki Sloveniji, je torej pisal nekdo, ki dela z in za industrijo,« opozarja eden od sogovornikov. »To je nedopustno in mimo vseh standardov.« Enako problematično naj bi bilo dejstvo, da je dr. Pličanič za ministrstvo in torej državo lani pripravil spremembe uredbe o odpadkih, in to neposredno po tem, ko je »strokovno mnenje« o istem področju pisal za industrijo in ga je državno pravobranilstvo prepoznalo kot zmotno.

Dr. Pličanič na naša vprašanja ni odgovoril, je pa za portal Necenzurirano pojasnil svoj angažma pri pisanju sistemskih predpisov: »Po mojih izkušnjah državni uradniki niso kos tem problemom. Osebno sem bil priča njihovi nepodkovanosti.«

Vprašanja sicer odpira še en vidik Pličaničevega posla z okoljskim ministrstvom. Dr. Pličanič je po dostopnih informacijah z ministrstvom sprva sodeloval kot sodelavec Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti, na kateri je profesor. Baza Erar kaže, da je bilo prav ministrstvo za okolje in prostor najpomembnejši partner inštituta v javnem sektorju. Od leta 2003 je ministrstvo inštitutu za storitve nakazalo 1,22 milijona evrov, zadnje nakazilo ministrstva v višini 18.300 evrov pa je bilo avgusta lani. S Pravne fakultete so odgovorili, da s pogodbenim sodelovanjem profesorja Pličaniča z ministrstvom niso seznanjeni. Navedli so, da Pličaničevo svetovanje ni dejansko konkuriranje fakulteti, saj ta ne opravlja dejavnosti svetovanja. Niso pa želeli komentirati konkuriranja Inštitutu za javno upravo: »Pravna fakulteta je le ustanoviteljica Inštituta za javno upravo, zato ne razpolagamo z informacijami o zaposlenih na inštitutu oziroma o njihovih dejavnostih.« Direktor inštituta, dr. Rajko Pirnat, na naša vprašanja ni odgovoril. Pri tem je nejasno, ali vodstvo Pravne fakultete denimo zanima, kako kakovostno na fakulteti deluje profesor, ki je v dobrem letu dni z »ob-univerzitetnimi« posli zgolj z enim naročnikom zaslužil slabega pol milijona evrov oziroma malo več, kot je Pravna fakulteta leta 2020 dobila za izvajanje raziskav in razvoja (404.009 evrov).

Na koncu omenimo, da se je komisija z očitki zoper ministra Vizjaka sicer že ukvarjala, ko je preiskovala sume nasprotja interesov pri ministru v povezavi s projektom hidroelektrarne (HE) Mokrice v občini Brežice. Minister Vizjak je bil namreč pred ministrovanjem zaposlen v energetskem podjetju HESS – Hidroelektrarne na Spodnji Savi – in osebno pristojen za pridobivanje gradbenega dovoljenja za HE Mokrice. Kot minister pa je nato pristal na drugi strani in družbi HESS kot glavni investitorki začel javno obljubljati gradbeno dovoljenje, čeprav je bilo to še v strokovni presoji, in vleči poteze, da bi se gradnja lahko začela. Vendar protikorupcijska komisija pri ravnanjih ministra Vizjaka ni potrdila spornosti, ker naj bi se minister – razen trikrat – izločal iz postopkov, povezanih z gradnjo HE, pooblastilo za podpis pogodb pa izdal svoji državni sekretarki, dr. Metki Gorišek. Slednja velja za Vizjakovo dolgoletno zvesto sodelavko, pred dvema mesecema pa je prejela naziv častne občanke občine Brežice 2021 »v priznanje in zahvalo za izjemen prispevek pri uresničitvi okoljskih projektov, pomembnih za razvoj Občine Brežice«. Minister Vizjak je na podelitvi sedel v prvi vrsti. Ko Goriškova z njegovim pooblastilom podpisuje pogodbe za savske hidroelektrarne, minister stoji neposredno za njo. S čimer brez dvoma zagotavlja visoko stopnjo integritete in izogibanja nasprotujočim se interesom.