Ogledalo

Policijska država na platnu

Na Trgu republike v Ljubljani se je pred stavbo slovenskega parlamenta v ponedeljek, 20. decembra, pojavilo veliko platno s podobami pripadnikov posebnih policijskih enot. Upodobitve grozečih policistov so bile postavljene tako kot kipi, ki krasijo pročelje parlamentarne stavbe in sta jih leta 1959 izdelala akademska kiparja Karel Putrih in Zdenko Kalin. Njune figure na petih granitnih pilastrih simbolno prikazujejo življenje, letošnji »rimejk« pa upodablja policijsko nasilje na protestih pod tretjo Janševo vlado – prikazuje torej današnjo Slovenijo.

Umetniško platno je zasnovala skupina NON-GRUPA, ki bo sodelovala na mednarodni konferenci sredi marca 2022. To je instalacija pred parlamentom tudi napovedala, gre pa za sestavni del mednarodnega sodelovanja z ustanovami iz štirih evropskih držav, ki ga financira Evropska kulturna fundacija. Na konferenci bodo sodelovali nekateri raziskovalke in raziskovalci Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti). Plakat, ki je v ponedeljek pritegnil precej pozornosti javnosti in tudi politike, je del projekta Paviljon demokracije, pri katerem sodeluje Inštitut za kulturne in spominske študije, njegova tema pa je povezava med umetnostjo ter civilnodružbenimi gibanji od osemdesetih let 20. stoletja do danes.

Naključje je hotelo, da se je razstava – na ogled je bila od 9. do 15. ure – časovno ujemala z razpravo o interpelaciji ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, ki je ravno takrat v parlamentarni stavbi »preživljal« že drugo interpelacijo. Četudi je v tem marsikdo videl zaroto, denimo državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Franc Kangler, ki je ugotovil, da gre za »dodaten pritisk na poslance« in da želi s tem nekdo »najverjetneje sporočiti, da živimo v policijski državi«, so organizatorji za dovoljenje zaprosili v času, ko razprava o interpelaciji notranjega ministra še ni bila napovedana. Za privolitev postavitve začasnega umetniškega dela so se morali najprej obrniti na Zavod za varstvo kulturne dediščine; ta je predlog odobril, na podlagi tega pa je kasneje Mestna občina Ljubljana (MOL) izdala dovoljenje.

Da je bila akcija deležna precejšnjega zanimanja, pričajo številne fotografije, ki so jih v času šesturne »pop-up« razstave posneli državljani in državljanke ter jih delili na družbenih omrežjih, obnjo pa se je obregnil tudi marsikateri politik, predvsem na desnici – med njimi sam predsednik vlade Janez Janša. Na Twitterju, svojem najljubšem komunikacijskem kanalu, je zapisal: »In za to se je namenjal denar davkoplačevalcev. Namesto za štipendije in stanovanja. Hvala za takšno SAZU. Ob ukradenih volitvah pa mutasti. Nič Paviljona demokracije.«

To, da premier ne loči med ZRC SAZU in SAZU, je drugotnega pomena, četudi pove veliko, a s tem tvitom je ponovno sprožil plaz sovražnega govora, s katerim so postregli njegovi sledilci. Verjetno je bil to tudi njegov namen.

Zgodovina nas uči, da bolj ko je oblast avtoritarna, teže prenese kritično umetnost, takšno, ki ni režimska. Obenem pa najprodornejša umetnost pogosto nastaja prav v kriznih razmerah. In zgodovina se zdaj ponavlja. Pod tretjo Janševo vlado je zapihal svež veter nove politično angažirane umetnosti in zdaj jo želi oblast utišati, deplasirati, ji vzeti sredstva, ji onemogočiti obstoj in jo prekriti z lažjo.