Tri mesece stradanja za 1 m2

Leto, ko je stanovanjska nepravičnost doživela vrhunec

Kvadratni meter rabljenega stanovanja v glavnem mestu je v prvem polletju letos stal od 2800 evrov do 3700 evrov. Oseba s povprečno plačo pri 1210 evrov neto je morala zanj, torej za en sam kvadratni meter, delati dobra dva do tri mesece – če, seveda, niti centa plače ni porabila za karkoli drugega. Denimo za hrano.

Zgolj v premislek: koliko let mora za 25 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Ljubljani delati prekarna delavka, ki mesečno zasluži minimalno plačo, ki zaradi neredne zaposlitve ne dobi posojila in ki ji pri nakupu ne more pomagati družina? Koliko let ne sme niti jesti, da bo zbrala kupnino?

Po tako visoki ceni se je po podatkih Geodetske uprave RS gibala »večina prodaj« rabljenih stanovanj v prestolnici. Najdražje je bilo prodano v središču mesta za skoraj 6800 evrov na kvadratni meter, absoluten rekorder pa je v novozgrajenem vila bloku na ljubljanskem Viču za stanovanje s parkiriščem odštel blizu 850 tisoč evrov ali več kot 7200 evrov za kvadrat. A bazen tistih, ki lahko kupijo stanovanje, je še vedno precej večji od ponudbe. Ob rekordno nizkih donosih za vezavo denarja na bankah in tveganjih, ki jih prinašajo druge oblike naložb, so stanovanja postala privlačna in varna naložba za denarne presežke. Stanovanja so postala »rešitev« za ljudi s presežki denarja, ne za ljudi, zlasti mlade in samske, s stanovanjskim problemom.

Tako ni le v Ljubljani, tako je povsod po Sloveniji. Novogradenj je odločno premalo, tiste, ki so, pa so kljub rekordnim cenam razgrabljene, večji del še preden so zgrajene. In tako bo, vse dokler ne bo zgrajenih toliko novih nepremičnin, da bo ponudba presegla povpraševanje in se bodo začele kopičiti zaloge neprodanih stanovanj.

Državo 78. člen ustave zavezuje, da »ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje«. Vendar stanovanjske politike, ki bi celostno obravnavala akutno stanje, nimamo, čeprav bi morala biti to ena od prednostnih nalog. Tridesetletna mantra, da bo trg sam vzpostavil stabilno preskrbo stanovanj, je zabloda, vztrajanje odločevalcev pri njej – zlasti politikov »bumerjev«, ki so tudi svojim otrokom že rešili stanovanjski problem – pa bi končno terjalo sankcije.

Sedanja vlada si tik pred volitvami prizadeva radikalno znižati obdavčitev najemodajalcev, kar ne bo znižalo najemnin ali rešilo katerekoli težave stanovanjskega trga – nasprotno, najemodajalcem bo ostalo še več. Davčna politika bi morala seveda iti natanko v nasprotni smeri – v višjo obdavčitev premoženja. To ne pomeni, da bi morali obdavčiti stanovanje, v katerem lastniki živijo, temveč vse druge nepremičnine istih lastnikov in njihovo drugo izrazito veliko premoženje. K obdavčitvi nepremičnin nas je nedavno pozvala tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Vendar pa je politika ta nepopulistični del poziva spet preslišala.

Še odgovor: prekarna delavka bi morala za nakup majhne garsonjere stradati vsaj osem do 10,5 leta. S svojo minimalno plačo lahko v Ljubljani trenutno kupi petino kvadratnega metra stanovanja.