Peter Petrovčič

7. 1. 2022  |  Mladina 1  |  Svet

Odstotek obsojenih

Guantanamo, taborišče za domnevne teroriste, praznuje 20 let obstoja

Mohamed Ould Slahi, mavretanski študent je bil v Guantanamu zaprt skoraj 15 let, mučili so ga, trpinčili, grozili s smrtno kaznijo, na koncu je bil izpuščen brez obtožbe

Mohamed Ould Slahi, mavretanski študent je bil v Guantanamu zaprt skoraj 15 let, mučili so ga, trpinčili, grozili s smrtno kaznijo, na koncu je bil izpuščen brez obtožbe
© Profimedia

V torek, 11. januarja, bo minilo 20 let od odprtja taborišča za osumljene teroriste v ameriškem vojaškem oporišču v Guantanamu na Kubi. Vojaški zapor je bil na tej lokaciji vzpostavljen namenoma, da bi lahko ZDA, ne da bi upoštevale lastne in mednarodne standarde za pridržanje in kazenski pregon, tam zadrževale domnevne teroriste. Država, ki se rada predstavlja za svetovnega mirovnika, je to navkljub obljubam različnih predsednikov in administracij, da bodo taborišče zaprli, počela dve desetletji in počne še danes.

Da gre za grobo kršenje človekovih pravic tam zaprtih posameznikov in nasploh grobo kršenje mednarodnega prava, ni floskula, to potrjujejo podatki. Skupaj je bilo v dveh desetletjih tam zaprtih nekaj manj kot 800 ljudi, devet jih je umrlo, medtem ko so bili zaprti. Danes je v Guantanamu zaprtih 39 ljudi, vsi že več kot 12 let. Petnajst jih je tam že več kot 18 let, dva od prvega dne.

Težava je v podatku, da je bilo izmed vseh 800 zapornikov le osem obsojenih vojnih zločinov ali terorizma, pri čemer sta bili dve obsodbi pred civilnimi sodišči kasneje razveljavljeni. »Tisti, ki so jih obsodili vojaški tribunali v navideznih procesih, niso imeli na voljo pravičnega postopka, saj vojaška komisija ni neodvisno in nepristransko sodišče. V postopkih pridobivanja dokazov so ameriške oblasti pogosto izvajale mučenje, kot so denimo simulacije utapljanja (water-boarding). Ti dokazi so se v postopkih upoštevali, kar je popolnoma nedoumljivo za državo, ki je toliko prispevala k razvoju demokracije in človekovih pravic po svetu,« pojasnjuje Blaž Kovač iz Amnesty International Slovenije.

V Amnestyju, tako kot so vse druge ameriške predsednike, tudi Joeja Bidna pozivajo k zaprtju taborišča. »Čas, da to stori, je že davno minil. Treba je popraviti krivice jetnikom, izpeljati sodne postopke zoper tiste, ki so odgovorni za terorizem, pri polnem upoštevanju jamstva človekovih pravic – vendar brez grožnje smrtne kazni. Poleg tega pa je treba preganjati tudi storilce kaznivih dejanj mučenja in krivce za prisilna izginotja znotraj sistema ameriških oblasti – ne glede na položaj, ki ga zdaj morda zasedajo,« dodaja Kovač.

Večina ljudi, ki so bili kdaj zaprti v Guantanamu, je bila kasneje izpuščena in prepuščena na milost in nemilost okolju, iz katerega so prišli, ali pa premeščena v takšne ali drugačne zapore v ZDA in številnih ameriških zaveznicah po svetu. Pri tem velja spomniti, da je bila nekoč v igri za sprejetje enega taboriščnika celo Slovenija. Po WikiLeaksovem razkritju ameriških diplomatskih depeš je bilo najprej videti, kot da je ameriška administracija s transferjem taboriščnika v slovenski zapor pogojevala 20-minutno avdienco slovenskega premiera Boruta Pahorja pri predsedniku Barracku Obami. Kasneje pa so pri španskem El Paisu iz depeš razbrali, da je »blago, vendar nedvoumno« v zameno za srečanje z Obamo sprejetje zapornika ponujal Pahor sam.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.