Škandalozen Utrip z Možino

Čisti novinarski podn avtorja, ki je vso svojo profesionalno čast žrtvoval na oltarju nizkotnega političnega navijaštva

Sobotni Utrip, prvič po nekaj letih ga je izpeljal politično pravoverni Jože Možina, ki ga zelo očitno naveza Areh-Rebernik poriva za prvega novinarja javne radiotelevizije, je v polnem pomenu besede politikantski zmazek, izdelek v funkciji dobrikanja političnemu režimu in po vseh novinarskih standardih škandalozen. V njem je Možina že čisto osebno obračunal z Dražgošami, jih razglasil za zgodovinsko pravljico in zlagani mit, se pri tem skliceval na skrbno izbrane priče, ki jih je posnel v svojih poprejšnjih intervjujih. Oddaja, ki je dolga desetletja namenjena tedenskemu pregledu tekočega dogajanja, je bila tokrat v čisto drugačni ideološki funkciji njegovega boja proti zgodovini, NOB, partizanstvu in spopada z njemu neljubo resničnostjo.

Potem se je po spisku lotil vseh političnih nasprotnikov, ki mučijo njegovo glavo in bi z njimi rad poravnal račune, začenši z Milanom Kučanom, nakar je nadaljeval z Zoranom Jankovićem, Robertom Golobom in drugimi. No, našteti nasprotniki niso njegovi, so pač trd v peti trenutno vladajoče oblastniške garniture, katere glasnik želi biti novinar. Tokrat ne bo šlo skozi sklicevanje na to, da je oddaja komentatorska in zato sme biti subjektivna. Ne, današnji Utrip je bil čisti novinarski podn avtorja, ki je vso svojo profesionalno čast žrtvoval na oltarju nizkotnega političnega navijaštva. Avtor je Utrip uvedel bojevito: »Tako se je začel teden. Z veliko mašo v kraju nesrečnega vojnega spomina, v Dražgošah. O tej vasi so pisali pravljice za otroke, ki jim včasih še vedno verjamejo nekateri odrasli. Pa recimo tokrat bobu bob. Kaj je razlog, da ne častijo resnično zmagovite bitke Cankarjevega bataljona mesec prej v Rovtu pod Blegošem, kjer pade 45 okupatorjev in ni ubit noben civilist, ampak namesto tega slavijo tragedijo, ki so jo fanatični komunistični poveljniki vsilili nesrečnim Dražgošanom in tudi soborcem pred osemdesetimi leti? Tega ne izvemo, ponavlja se stara mantra.«

V oddaji nato pokažejo posnetek z govorom Milana Kučana, ki omeni maščevanje vpričo poraza nemške vojske, ki so se zato znesli nad domačini. »Nemška vojska tu žal ni doživela poraza,« je svojo zgodovinsko polemiko nadaljeval Možina. »Po partizanskem umiku so bili domačini prepuščeni okupatorjevemu ubijanju. Ideološka govorica, ki smo je vajeni, se ohladi, če dobijo glas tisti, ki so tragedijo doživeli in trpeli.« Potem pokažejo domačinko Minko Hobjan, ki pove: »Kaj mislite, da boste naredili? V nesrečo boste spravili nas in vas.« Potem pokaže pričevanje Ludvika Jelenca, ki omenja Staneta Žagarja in ta je navdušeno govoril, da bodo zmagali. Nato pokaže še tretjo osebo, Franca Kavčiča, ki prav tako omeni Žagarja: »Je rekel, da bomo branili Dražgoše do konca«. Nato izreče svarilo: »Seveda nas (partizani) niso poslušali.«

Zapovedana nepristranost novinarja po Poklicnih meril in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija je bila v oddaji, izkoriščeni za osebne in politične potrebe, grobo poteptana. Če želi javni servis ohraniti svoj obraz, kolikor ga še ima v času političnega podrejanja, bo moral takšno ravnanje problematizirati.

Po treh pričevanjih Možina prizna, da je »seveda« šlo za dejanje maščevanja, ubijanje in sežiganje okupatorja se je res zgodilo. Nato se obregne ob opis na spomeniku, da so partizani »izbojevali veliko zmago« in doda: »Lagali so, da je padlo 2000, 500, 120 napadalcev, čeprav je že desetletja, kar je zgodovinar Tone Ferenc dokazal, da je padlo 26 okupatorjev in 9 partizanov. Nemci so pobili še 41 nedolžnih domačinov.«

Smo zahtevali za teh 41 ljudi napise, potem doda svojo misel pričevalec Kavčič. »In smo bili toliko premajhni, da so rekli, da to pa ne paše v ta spomin.« V Utripu pokažejo še četrto pričevalko Katarino Pintar: »Če ne bi prišli noter partizani, hudega ne bi bilo.« Prispevek nato znova pokaže Kavčičev komentar: »To je bila čisto politična zamisel: dajmo tole vas žrtvovati, potem bomo pa lahko rekli ‘Poglejte, kaj so Nemci naredili’. Drugače pa so zame krivi partizani, da smo mi prestali, kar smo… Smo bili proti okupatorju, ampak nismo bili pa komunisti.«

Možina nato zaključi: »V Dražgošah se nekateri še oklepajo pravljične potvorjene zgodovine«. In nadaljuje polemiko s Kučanom: »Medtem pa slavnostni govornik Milan Kučan že vidi novodobni fašizem, kamor, zanimivo, uvršča tudi novo zgodovinopisje«, ki mu nato očita lahkotnost opletanja s tem izrazom in se obregne ob njegov status komunističnega voditelja, saj je komunizem vendar fašizmu »sličen«, kot se izrazi, in zatira človekove pravice, kajti pobil, izgnal, izropal in onesrečil je »na deset tisoče Slovencev«. Še več kot fašizem, pojasni Možina in pokaže graf števila slovenskih žrtev med leti 1941 in 1946 na ozemlju Slovenije. Ob polemiki s poslancem Markom Bandellijem sledi nekakšen končni sklep: »Odpor proti okupatorju je visoko etično upravičen. Žrtvovanje oseb proti njihovi volji pa nikoli ne. Okupacija je izvorno zlo, a tako veliko število žrtev je vojna terjala tudi zaradi načina partizanskega boja, revolucije, protirevolucije. Zato smo plačali neprimerno višjo ceno kot npr. Francija….« V svoji neumornosti avtor potem nadaljuje, znova in znova, svojo polemiko s Kučanom in »kulovci«, ki jih, razen Luke Mesca, letos v Dražgošah ni bilo, s čimer v Utripu preide na obračun z drugimi njemu politično neljubimi osebami, tokrat precej posmehljivo z Robertom Golobom.

Pri Možini je bila opazna samozavest nekoga, ki točno ve, da se mu ob sedanji konfiguraciji sil v vodstvu hiše in programskem svetu prav nič ne more zgoditi, zato lahko pohodi čisto vse profesionalne standarde.

Možina je v svoji osebni vendeti s partizanstvom in komunizmom na primeru bitke v Dražgošah sicer odprl zgodovinsko razpravo, skozi katero je poskušal predvsem dokazati, da so tamkajšnji domačini bili premišljeno in načrtovano žrtvovani s strani partizanov, kar je v oddaji močnejša teza, ali pa so odgovorni za velike žrtve med njimi zaradi svoje nepremišljenosti, kar je šibkejša. V obeh primerih so seveda krivi. Če je okupator štel štiri bataljone po 700 vojakov, Cankarjev bataljon pa v tistem hipu okoli 200 partizanov, hitro pridemo do razmerja 10 proti 1 v številčni premoči okupatorja, kot ugotavlja dr. Martin Premk, pri čemer razlike v oborožitvi in drugem niti nismo upoštevali. Ob zelo verjetnem scenariju, da so bili partizani s strani posameznih domačinov izdani, se očitek proti njim lahko zvede le na to, da so se proti preštevilnemu sovražniku umaknili, prava alternativa pa bi bila, da se v vasi preprosto sploh ne bi pojavili ali pa bi se pridružili Nemcem kot domobranci. Ja, točno to je ves čas Možinova alternativa: sodelovanje z okupatorjem, neupiranje in pasivnost na takšen ali drugačen način.

Zapovedana nepristranost novinarja po Poklicnih meril in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija je bila v oddaji, izkoriščeni za osebne in politične potrebe, grobo poteptana. Če želi javni servis ohraniti svoj obraz, kolikor ga še ima v času političnega podrejanja, bo moral takšno ravnanje problematizirati. Toda pri Možini je bila opazna samozavest nekoga, ki točno ve, da se mu ob sedanji konfiguraciji sil v vodstvu hiše in programskem svetu prav nič ne more zgoditi, zato lahko pohodi čisto vse profesionalne standarde.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**