Teniška farma

Saga okoli trenutno najboljšega igralca tenisa na svetu

Novak Đoković

Novak Đoković
© Wikimedia Commons

Po skoraj dveh tednih pravnih bitk, medijskih in diplomatskih pritiskih se je končno nekoliko umirila saga okoli trenutno najboljšega igralca tenisa na svetu, Novaka Đokovića. Ta je namreč v začetku januarja razburil in razdelil občo javnost s svojim odhodom na odprto teniško prvenstvo Avstralije. Z vprašanjem necepljenega športnika in njegovega vizuma, ki ga je prejel na podlagi zdravstvene izjeme organizatorjev turnirja, so se pričeli ukvarjati organi pregona, teniški šampion pa se je znašel v pridržanju, tako kot vsi ljudje, ki se znajdejo v primežu neusmiljene migracijske politike Avstralije. Predno pa se posvetimo ključnemu problemu v tej zgodbi, je potrebno vsaj na kratko orisati potek dogajanja.

Za prvo negodovanje je Đoković poskrbel z objavo na družbenih omrežjih, ko je ob gori prtljage veselo oznanil, da se odpravlja na prvi teniški turnir za Grand slam. O njegovem cepilnem statusu se je dolgo ugibalo, a po izjavah sodeč, praktično ni bilo dvoma, da ni cepljen. Trdi, da je to njegova osebna odločitev. Zavedati se moramo, da s svobodo izbire, posamezniku pripadajo tudi dolžnosti in obveznosti. Sklicevanje na pravice in svoboščine ter istočasno ignoriranje dolžnosti in obveznosti je nezrelo, infantilno, neodgovorno in predvsem otročje.

Pogoji in pravila za vstop v Avstralijo, ki je svoje meje že pred pandemijo hermetično zaprla, so zelo strogi in dovoljujejo le peščico izjem, za osebe, ki niso polno cepljene proti Covid-19. Vsi, ki ne izpolnjujejo ene od izjem, lahko zaprosijo za izjemo. Đoković je dovoljenje oz. izjemo in s tem vizo prejel na podlagi medicinske izjeme, ki so mu jo zagotovili organizatorji turnirja, a te oblast ni sprejela. Razumljivo, saj je Đoković dobil izjemo predvsem zaradi svojega statusa, popularnosti in vpliva. Indijski igralec Aman Dahiya, ki šteje sedemnajst let in se zaradi strategije cepljenja v domovini ni mogel cepiti, je na primer ostal brez zdravstvene izjeme, ki bi jo lahko podelil organizator. Đokoviću so odločevalci takoj po pristanku preklicali njegovo izjemo in ga namestili v hotel, kjer so nastanjeni prosilci za azil.

O njegovem cepilnem statusu se je dolgo ugibalo, a po izjavah sodeč, praktično ni bilo dvoma, da ni cepljen. Trdi, da je to njegova osebna odločitev. Zavedati se moramo, da s svobodo izbire, posamezniku pripadajo tudi dolžnosti in obveznosti. Sklicevanje na pravice in svoboščine ter istočasno ignoriranje dolžnosti in obveznosti je nezrelo, infantilno, neodgovorno in predvsem otročje.

Bistvo privilegiranega multi-milijonarja, ki si sam postavlja pravila so dobro povzeli v agrumentu, ki ga dnevno objavljajo v Inštitutu za druga vprašanja, Danes je nov dan. Zapisali so namreč, da je "zanimivo, kako usoda privilegiranega bogatuna, ki lahko državo kadarkoli zapusti, sproži malodane diplomatski spor, medtem ko begunci, ki namesto lovorik iščejo varnost, mednarodne javnosti ne zanimajo." Če nekoliko parafraziramo Orwellovo Živalsko farmo, bi lahko rekli, da so vsi tenisači enaki, a nekateri tenisači so bolj enaki kot drugi.

Prav to pa je eden od elementov, ki je bil prezrt v celotni zgodbi glede najboljšega tenisača sveta. Raziskovalni novinarji nemškega Spiegla so kaj kmalu ugotovili, da se pričevanja družine Đoković ne skladajo z dejstvi, datumi in dogodki. Njegovo ravnanje in odmikanje dejstev so dodatno razgalili novinarji francoskega športnega giganta L'Equipe.

Vsi prišleki brez vize ostanejo v priporu do zaključka azilnega postopka. Ta lahko traja neskončno dolgo, saj nekateri upravičenci do mednarodne zaščite potrebujejo tudi do štiri leta, da sploh pričnejo s postopkom. Za tiste, ki v Avstralijo prispejo po morju pa je postopek še mnogo kompleksnejši in posledično tudi daljši. Ljudje lahko tako od nasilja in preganjanja zbežijo do pripora za nedoločen čas.

Ampak skozi oči športnika moramo razumeti, da je Đoković na vsak način želel nastopiti na turnirju. Logično, vsak zdrav športnik si želi tekmovati in po možnosti zmagovati, ampak ne smemo pozabiti, da lahko to počne zgolj na podlagi obče sprejetih pravil in logike fair playa. S pomočjo odvetnikov, diplomatskih kanalov in pritiska družinskih članov, ki so ga razglasili za mučenika in žrtev zarote, je želel zaobiti pravila in kljub nespoštovanju pravil nastopiti na teniškem turnirju v Melbournu. S kančkom pikrosti bi ga lahko umestili ob bok dopinškim grešnikom, ki brezsramno in sistematično zavračajo vse obtožbe in očitke, a le do trenutka ko jih laboratorij ali sodišče ne spozna za krive.

Zgodba okoli Đokovića in njegove vize je vsaj za hip, za bežen utrip osvetlila nekatere zgodbe ljudi, ki so iz svojih domov zbežali pred vojnami, nasiljem ali brezizhodno situacijo. Ti ljudje, ki so v Avstralijo prispeli brez vize, so bili, skladno z drakonskimi zakoni, nemudoma pridržani. Tako kot teniški "junak" našega časa. Vsi prišleki brez vize ostanejo v priporu do zaključka azilnega postopka. Ta lahko traja neskončno dolgo, saj nekateri upravičenci do mednarodne zaščite potrebujejo tudi do štiri leta, da sploh pričnejo s postopkom. Za tiste, ki v Avstralijo prispejo po morju pa je postopek še mnogo kompleksnejši in posledično tudi daljši. Ljudje lahko tako od nasilja in preganjanja zbežijo do pripora za nedoločen čas.

Ljudje, ki so za Đokovića stali v prvi vrsti in bili bitke na spletnih forumih, verjetno nikoli ne bi stali v prvi vrsti za pravice beguncev in drugih ranljivih skupin, ki so si delili hodnike v hotelu Park, kjer je bil nameščen njihov heroj. Toliko o tem, kdo je pravi poraženec in mučenik te teniške farme. Novak Đoković je že v ponedeljek varno pristal na domačih tleh, njegovi zdaj že bivši kolegi iz tistega hotela, pa bodo verjetno še leta ali celo desetletja čakali na vnovično svobodo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.