PISMA BRALCEV

20. 1. 2022  |  Politika

Novinarski avtonomiji DA, kanglerijevskemu načinu NE

Poskus analize, kje leži razlika v mišljenju, dojemanju, sklepanju o javnem dogajanju in kako morda lahko vendarle najdemo skupno nit za spletanje skupne bodočnosti

Erika Žnidaršič in Franc Kangler v oddaji Tarča

Erika Žnidaršič in Franc Kangler v oddaji Tarča
© RTVSLO

Prejšnjo sredo sem podpisala peticijo v podporo novinarki Eriki Žnidaršič in oddaji Tarča v primeru dosjeja Kangler. Podpisala sem jo v podporo avtonomiji novinarskega dela, saj brez kritične refleksije novinarjev o dogajanju v družbi ni svobode, ni demokracije. Kritična refleksija je bistvo novinarskega poklica, avtonomnost tega poklica pa bistvo demokracije. Potem, ko je sedanja oblast z nezaslišano sprenevedavostjo uprizorila enoletno odrekanje zakonsko obveznega financiranja delovanju Slovenske tiskovne agencije, se agonija neodvisnega novinarstva nadaljuje, tokrat na nacionalni RTV. Oblastne strukture brezobzirno nadaljujejo z rušenjem temeljev demokratične ureditve, s tem pa brezvestno spodkopavajo podlage za mirno, strokovno in neodvisno delovanje vseh drugih podsistemov. Zato sem povezavo na peticijo poslala ljubemu sorodniku, ki živi s štajersko prestolnico, ki je kritičen do kanglerjevskega županovanja v preteklosti, tudi njegovega delovanja v sedanjosti. Prejela sem naslednji odgovor:

»Glede Tarče pa se tokrat tudi sam ne strinjam s potekom oddaje. Stvar je res zgledala, kot da je Kangler na hitrem sodišču v stalinovi Rusiji, čeprav je politični prasec, ki ni vreden, da ga pes pošč … Tak se na nacionalki teh stvari ne dela. Že med oddajo sem vedel, da bodo posledice. Erika enostavno ovemu psihopatu ni bila dorasla pa tudi koncept oddaje je bil čisto mimo.«

Ojej. Prvo vprašanje, ki se mi je porajalo ob branju tega odgovora, je bilo, kdo sploh je »dorasel psihopatom«? Psihopat je značajsko, osebnostno neuravnovešen človek, bolnik. Psihopatom lahko parira le veda o duševnih motnjah in boleznih ter njihovem zdravljenju. Parira mu torej lahko le psihiater v neomejenem procesu zdravljenja, ne pa novinarka v strogo časovno omejeni javni oddaji. In če drži, da je nastopajoči v Tarči res bolnik, kar bi bilo mogoče sklepati glede na njegov v oddaji prikazan dosje, potem mu ne smejo biti zaupane javne funkcije. Podpišem.

Drugo vprašanje ob branju navedenega odgovora je bilo, kako je mogoče – ko se novinarka na javni RTV, kljub drznemu tveganju, vendarle loti v-nebo-vpijočega problema javnega življenja – kako je mogoče, da moj ljubi, sicer kritično naravnan sorodnik, novinarkin napor tako sesuje? Očita ji zgrešen potek oddaje po vzoru hitrega sodišča v Stalinovi Rusiji, kar da se na nacionalki ne dela, koncept oddaje naj bi bil čisto mimo. Pri svoji kritiki pa ne upošteva dejstva, da se je novinarka v izrazito omejenem času javnega programa pogumno lotila teme, ki bi se je sicer kot kaže, poleg sodnih mlinov, morala lotiti predvsem psihiatrična stroka v popolnoma drugačnem kontekstu. Tovrsten okvir novinarskega delovanja je drzno, naporno in tvegano početje, v sami ideji obsojeno na zdrs, pomoto, napako, kar pa je hkrati legitimna metoda novinarskega poklica! Gre za poklicno poslanstvo javnega opozarjanja na problem v javnem življenju, ki doslej v rednih institucionalnih obravnavah ni bil zadovoljivo rešen. In uspelo je, bravo!

Psihopat je značajsko, osebnostno neuravnovešen človek, bolnik. Psihopatom lahko parira le veda o duševnih motnjah in boleznih ter njihovem zdravljenju. Parira mu torej lahko le psihiater v neomejenem procesu zdravljenja, ne pa novinarka v strogo časovno omejeni javni oddaji. In če drži, da je nastopajoči v Tarči res bolnik, kar bi bilo mogoče sklepati glede na njegov v oddaji prikazan dosje, potem mu ne smejo biti zaupane javne funkcije.

Zato se mi je porajalo ob vnovičnem osuplem branju prejetega odgovora, kako neverjetno tuje je mi zveni reakcija mojega bližnjika. Kje leži ta razlika, ki mi ne da miru? Odgovor na vprašanje, koga je potrebno podpreti v dani situaciji, je bil zame v prvem impulzu nedvomen. Podpreti je treba novinarski pogum in vložen napor, kljub morda zgrešenim pristopom, ali nedoraslosti zahtevni temi. Treba je dopustiti tudi napake, zdrse, pomote tistim, ki ne delajo po naročilu, temveč iz prepričanja v avtonomnost lastne strokovne poti. Neskončno bolj škodljivo v situaciji, ko zasedajo javne funkcije ljudje kanglerijevskega kova, je ne reagirati, molčati, kot pa podpreti zgrešeni novinarski poskus, ki se loti nesprejemljivih ravnanj javnih oseb. Zato čestitam tudi prvopodpisani Teji Jarc, neutrudni borki za pravice mladih, da je sprožila peticijo bliskovite podpore Eriki Žnidaršič in ekipi oddaje Tarča. Dejanje poklicne solidarnosti, tako nujno, tako pogumno, tako preredko v teh negotovih časih. Nam, običajnim ljudem, je bilo potrebno le klikniti, da podamo podporo novinarskemu pogumu. Sicer kapljica v ocean skaljenih odnosov, a vendar bolje kot molk, ki omogoča zmerjanje pogumnih, diskreditacijo izobraženih, brezvestno blatenje mnogih, ki si že preko roba možnega vztrajno prizadevajo za dvig kulture in dostojnost javnega življenja.

A vse doslej povedano še vedno ni bilo dovolj za pomiritev osuplosti potem, ko sem prejela odgovor na moje povabilo h podpisu peticije. Potrebno je nadaljevati, izstopiti iz sfere zasebnega. Zato v nadaljevanju javno podajam dva predloga Programskemu svetu RTV ob snovanju bodočih programskih vsebin. Najprej predlagam okrepitev ekipe Tarča s še bolje podkovano strokovno ekipo kulturološko – filozofsko – komunikološke smeri, ki bo znala ustvariti preciznejše metode pristopa tudi – ali bolje rečeno predvsem – v primerih obravnave bolnih izgredov javnih oseb. Strokovna podporna skupina bo sposobna še natančneje analizirati in artikulirati, kaj in zakaj se nam pravzaprav dogaja. Očitno je, da bo potrebno vložiti še neizmerno veliko ciljne naravnanosti prav v smeri vzpostavljanja precizneje artikulirane zdrave javne razprave.

In drugi predlog programskemu svetu RTV. Ob oddaji »Studio City«, valilnici kritičnega mišljenja, naj vzpostavi pandan z oddajo »Studio na vasi«, umeščeno ob petkih zvečer. Zasnova oddaje »Studio na vasi« naj temelji na stalno delujoči mreži kritično mislečih in ustrezno visoko izobraženih posameznikov, ki poročajo z lokacij od Gornjih Petrovcev do Temnice na Krasu, od Svržakov do Trente, od Remšnika do Abitantov, od Trat pri Cmureku do Seče, od Bistrice ob Sotli do Nadiže ali Doblarja. Skratka, oddaja »Studio na vasi« naj vzpostavi alternativno mrežo poglobljenega kritičnega poročanja iz prav vseh koncev Slovenije in še preko meja. Kajti pogled z zornega kota domačinov je praviloma bistveno drugačen od pogleda iz centralnega studia, tudi jezik se močno razlikuje. Umeščenost telesa poročevalca je še kako pomembna. Še najsvobodnejši in neodvisni duh ne more ignorirati dnevne izkušnje telesa, ki se odziva na neposredno okolje. Široko razvejano mrežo kritičnega poročanja nam danes izvrstno omogoča digitalna tehnologija, sveži in visoko izobraženi potenciali pa le še čakajo na svojo priložnost uveljavitve.

Izjemna pestrost in raznolikost mišljenj ali pogledov je tista najdragocenejša lastnost našega družbenega okolja, ki jo moramo odločno varovati, slišati, ohranjati, spoštovati in negovati. A spoštljivega slišanja in upoštevanja drugačnosti, strpnosti do vsakogar in vsega ni mogoče gojiti z udobnega fotelja zgolj s pritiskanjem na daljinca. Potrebno je vendarle nekaj več pozornosti. V tako majavih časih, ki jih pravkar živimo, pa vložiti tudi kanček več osebnega napora v lastni razmislek, komu in čemú bomo zaupali svojo podporo.

Izjemnega pomena je, da znamo prepoznati pomote in napake tistih, ki se pri svojem strokovnem delu trudijo za skupno javno dobro, pa jim zdrsne. Te napake in pomote je nujno potrebno dopuščati, celo varovati. Še več, spoštovati jih je treba, saj so ključne za nadaljnja, boljša ravnanja. In še več, tovrstni zdrsi so konstitutivni del razvojnega potenciala!

Izjemnega pomena je, da znamo prepoznati pomote in napake tistih, ki se pri svojem strokovnem delu trudijo za skupno javno dobro, pa jim zdrsne. Te napake in pomote je nujno potrebno dopuščati, celo varovati. Še več, spoštovati jih je treba, saj so ključne za nadaljnja, boljša ravnanja. In še več, tovrstni zdrsi so konstitutivni del razvojnega potenciala! Za razliko od napak in pomot tistih, ki jim je edini motiv delovanja gradnja lastnega imagea ali celo imperija z brezsramno uporabo vseh razpoložljivih sredstev, tudi v škodo drugih, za dosego svojih sebičnih ciljev. Gre za bolno delovanje, katerega napake in pomote so obsojanja vredne, razvojno destruktivne, zato nosilci takih zdrsov nimajo mesta v javnem življenju.

Ljudskemu reku »kdor dela, ta greši« vsi radi verjamemo. Pomeni ljudsko izraženo strpnost do tistih, ki delajo, da se smejo tudi motiti. Lepo je, da premoremo ljudski rek, ki narekuje strpnost. A treba je narediti korak naprej. Treba je prepoznati razliko med pomotami, napakami in zdrsi enih ali drugih. V tej razliki menim, da tiči srž problema tudi pri oddaji Tarča v primeru dosjeja Kangler. Oba sta se na svoj način motila, tako novinarka, kot obravnavani nastopajoči. A zmota je bila diametralno nasprotna. Zmota novinarke je bila v njeni stiski, kako v omejeni časovni okvir javnega programa stlačiti tako v-nebo-vpijoči problem javnega življenja. O zmoti obravnavanega pa ne velja izgubljati besed.

Prepričana sem, da si je mogoče zgolj z metodo pozornega prepoznanja razlik v naravi zdrsa zlahka ustvariti dovolj merodajno predstavo tudi o vseh tistih, ki se bodo v kratkem potegovali za funkcije v bodočem političnem življenju Slovenije. Na politični sceni so pomote, napake in zdrsi še posebej in vedno prisotni. So konstitutivni del političnega delovanja. A narava zdrsa je lahko le konstruktivna pomota, lahko pa je bolna manipulacija. S pomočjo metode prepoznave narave zdrsa se lahko slehernik premišljeno in zbrano odloči, komu bo zaupal, zaupala svojo podporo. Preprosta metoda – narava zdrsa je merilo.

Janja Barši,
Rakovnik

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.