Pet pogodb Vizjak-Pličanič

Ali kako nastaja ključna okoljska zakonodaja pod ministrom Andrejem Vizjakom

Ena od spornih praks ministra za okolje Andreja Vizjaka je zunanje izvajanje, tako imenovano outsoursanje priprave ključne okoljske zakonodaje. Minister je za ekskluzivnega pogodbenika izbral dr. Senka Pličaniča, izrednega profesorja na pravni fakulteti in nekdanjega pravosodnega ministra. Od novembra 2020 je ministrstvo z dr. Pličaničem sklenilo vsaj pet pogodb v skupni vrednosti več kot 650 tisoč evrov. Kot zanimivost: dan pred decembrsko interpelacijo je minister Vizjak dr. Pličaniču zagotovil skoraj 200 tisoč evrov vreden posel. Kaj vse je s tako prakso ministra narobe?

Zunanje izvajanje priprave zakonodaje pomeni pomembno kršenje Resolucije o normativni dejavnosti RS. Ta določa, da je priprava predpisov poglavitna naloga državne uprave, torej ministrstev in javnih uslužbencev. Razlogi so v njihovi strokovni usposobljenosti, specializiranosti ter v sistematičnem in celovitem vpogledu v stanje na tem področju. Outsoursing, nasprotno, onemogoča nadzor lobističnih vplivov in pomembno povečuje korupcijska tveganja, kar je zgolj eden, a izredno pomemben vidik nastajanja predpisov. Tudi glede na to naj spomnimo, da je prav ta teden Transparency International objavil indeks zaznave korupcije, po katerem je Slovenija lani nazadovala in se uvrstila najslabše po letu 2013.

Čeprav so torej pravila nastajanja zakonodaje jasna, se jih je okoljski minister Andrej Vizjak odločil kršiti, saj je pripravo ključnih zakonov, kot je zakon o varovanju okolja (ZVO-2), prenesel na izbranega pogodbenika. Da pri tem zakonu ni šlo zgolj za pravno svetovanje ali pravno podporo ekipi ministrstva, kot poskuša prikazati minister, jasno razkriva ena od pogodb, ki dr. Pličaniču neposredno nalaga pripravo osnutka ZVO-2. Minister Vizjak je sicer, kot smo že pisali, že tri mesece po prevzemu ministrovanja, junija 2020, ukinil eno od ključnih služb ministrstva, kjer so bili zaposleni pravniki, kar je povzročilo številne odhode in dolgoročno škodo ministrstvu. Zanimivo je »naključje«: na dan ukinitve omenjene službe ministrstva je dr. Pličanič ustanovil podjetje Sol. Lex. Sus in prek njega začel ekskluzivno sodelovati z ministrstvom. In kaj razkriva pet pogodb, sklenjenih med ministrstvom in podjetjem Sol.Lex.Sus, ki smo jih na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja dobili od ministrstva?

Ali pogodbe med Vizjakom in dr. Pličaničem pomenijo oškodovanje javnih sredstev, bodo odgovorili pristojni organi.

Prvo pogodbo je ministrstvo s Sol.Lex.Sus podpisalo novembra 2020, in sicer v vrednosti 19.500 evrov za »pravno podporo v zvezi s pripravo zakonodaje s področja okolja«. Pogodba ne določa natančno, pripravo katerih predpisov naj bi podpiral dr. Pličanič; pogodba ga zgolj zavezuje, da pregleda »gradiva ministrstva« in na zaprosilo pripravi »osnutke posameznih členov zakona«. Iz te pogodbe je bilo dr. Pličaniču dejansko plačanih »le« 12 tisoč evrov konec leta 2020, ne pa tudi predvidena razlika v letu 2021. Pogodbena partnerja sta očitno prišla na boljšo idejo oziroma sklenila novo pogodbo.

Že 8. marca 2021 je ministrstvo z dr. Pličaničem podpisalo drugo pogodbo.

Naslovljena je bila kot prejšnja, le z dodatkom, da gre za leto 2021 (»Pravna podpora v zvezi s pripravo zakonodaje s področja okolja za leto 2021«), imela pa je petkrat višjo pogodbeno vrednost, 99.750 evrov. Dr. Pličanič je bil po tej pogodbi dolžan pripraviti dva predpisa: prvič, osnutek in podzakonske akte zakona o varovanju okolja (ZVO-2), torej nov temeljni predpis, ki v RS ureja ukrepe varstva okolja pred obremenjevanji; ter drugič, osnutek Uredbe o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov. A tej osnovni pogodbi je sledilo kar šest aneksov. Vsi so podaljšali roke za pripravo gradiv, zvišano pa je bilo tudi plačilo. Na koncu je bil denimo rok za pripravo predloga ZVO-2 in podzakonskih aktov za sprejem na vladi premaknjen s prvotno predvidenega 25. aprila na 15. oktober 2021, rok za pripravo uredbe o sežigalnicah pa s 30. septembra na 31. december 2021. Kljub podaljšanju rokov je bil pogodbenik nagrajen z višjim plačilom. Dr. Pličanič je zahtevek zvišal za 15 tisoč evrov s pojasnilom, da je moral izvesti »okvirno 100 dodatnih svetovalnih ur«, kar pomeni, da zaračunava 150 evrov na uro. Končna pogodbena vrednost je bila na koncu sicer 130.095 evrov, saj je bil zneskom dodan 22-odstotni davek na dodano vrednost (DDV). Podjetje Sol.Lex.Sus je namreč po prvih nakazilih prebilo cenzus in postalo zavezanec za DDV.

Tretjo pogodbo je dr. Pličanič podpisal z ministrstvom kar med realizacijo druge pogodbe, 6. maja 2021. Pri pripravi omenjene uredbe o sežigalnicah je očitno ugotovil, kar se da razbrati iz gradiv, da mora uredba temeljiti na raziskavi o upravičenosti koncesije, saj tako zahteva zakon o nekaterih koncesijskih pogodbah. In rešitev? Z ministrstvom je podpisal novo pogodbo o izdelavi »pravne analize kot sestavni del študije o upravičenosti podelitve koncesije opravljanja obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov«. Vrednost? Okroglih 75 tisoč evrov za trimesečno delo. Prvi rok za pripravo analize je bil namreč 30. julij 2021, vendar pa je bil rok dan pred iztekom podaljšan za dva meseca in nato z drugim aneksom še za en mesec. Torej pod črto: analiza je bila namesto 30. julija izdelana 2. novembra 2021, zaradi česar pa dr. Pličanič spet ni utrpel nobenih pogodbenih kazni. Z drugim aneksom so namreč pogodbeni znesek s 75 tisoč evrov brez DDV popravili na 91.500 evrov z DDV zaradi že omenjene spremembe davčnega statusa podjetja. Kaj je razlog za tako zamudo pri pripravi predpisa, ni jasno, iz pogodbe pa izhaja, da je moralo ministrstvo dr. Pličaniču zagotavljati vrsto gradiv, analiz in elaboratov, na podlagi katerih je nato za slabih sto tisočakov naredil pravno analizo. Ob vsem je nejasno, zakaj pogodbe ministrstva sploh vsebujejo kaznovalne klavzule (dan zamude »stane« odstotek pogodbene vrednosti), če se zamude nato brez kazni sanirajo z aneksi.

Četrto pogodbo je ministrstvo podpisalo z dr. Pličaničem 16. novembra 2021, in sicer za »pravno podporo pri usklajevanju predloga ZVO-2 in njegovem sprejemanju v zakonodajnem postopku ter pri pripravi podzakonskih aktov«. Povedano enostavno: ne le, da je dr. Pličanič pripravil zakon, pač pa ga je ministrstvo z okrog 330 zaposlenimi (brez organov v sestavi) pogodbeno angažiralo tudi v samem postopku sprejemanja ZVO-2 v državnem zboru, pri usklajevanju amandmajev, in to za 219.600 evrov (z DDV). Tak angažma je v nasprotju z že omenjeno resolucijo o normativni dejavnosti, saj bodo ministrstvo oziroma javni uslužbenci odgovorni za kasnejše izvajanje zakona in nadzor. Odprto ostaja tudi vprašanje korupcijskih tveganj, ker je dr. Pličanič kot pomoč pri pripravi predloga ZVO-2 angažiral nepravnico, direktorico svetovalnega podjetja Ekosfera, ki dela z(a) industrijo. Tudi k tej pogodbi je bil že podpisan aneks, ki je premaknil roke v leto 2022 z dodatkom, da se »o nadaljnjem izvajanju pogodbenih obveznosti stranki dogovorita z aneksom«.

Dr. Pličaniču se stvari zapletajo tudi na delovnem mestu, s podjetniškimi podjemi konkurira inštitutu Pravne fakultete.

Peto pogodbo je sam minister Vizjak podpisal z dr. Pličaničem 16. decembra lani, torej dan prej, preden se je v državnem zboru branil pred očitki iz interpelacije. Vizjak je dr. Pličaniču omogočil nov 192.150 evrov (z DDV) vreden posel tudi v primeru, če bi dan kasneje interpelacija uspela in bi moral oditi z ministrske funkcije.

In kaj je predmet pogodbe? »Pravna podpora v zvezi s postopkom podelitve koncesije za izvajanje državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov«. Za slabih dvesto tisočakov bo dr. Pličanič, kot določa pogodba, pravno svetoval »ob pripravi javnega razpisa«, »v postopku izbire koncesionarja« in ob pripravi koncesijske pogodbe. Kako je ta vloga zunanjega pogodbenika skladna z zakonodajo o javnem naročanju, kjer sta zahtevani popolna transparentnost in enakopravna obravnava ponudnikov, in s protikorupcijskimi predpisi ter z gospodarno porabo javnih sredstev, bodo zelo verjetno v kratkem začele pregledovati pristojne institucije.

Po naših informacijah je pogodbeno sodelovanje med dr. Pličaničem in ministrstvom predmet prijave na državno tožilstvo in računsko sodišče, že pred časom je bila z njim seznanjena protikorupcijska komisija (KPK). Ekskluzivne pogodbe z dr. Pličaničem naj bi med drugim pomenile oškodovanje javnih sredstev po 257. a členu kazenskega zakonika. »Zaradi varovanja osebnih podatkov ne moremo odgovoriti,« odgovarjajo s tožilstva.

Dr. Pličaniču pa se stvari zapletajo tudi na delovnem mestu, torej pravni fakulteti. Dopis, ki ga je pred dnevi prejelo vodstvo ljubljanske univerze in pravne fakultete, med drugim razkriva, da so tedenska predavanja pri predmetu dr. Pličaniča od 1. oktobra do konca leta 2021 odpadla šestkrat, da ga študenti ocenjujejo kot »nepripravljenega« in da podjetniške podjeme opravlja brez soglasja fakultete, čeprav očitno vplivajo na njegovo pedagoško delovanje in čeprav z njimi konkurira Inštitutu za javno upravo, katerega ustanoviteljica je fakulteta. »Smo v postopku pridobivanja vseh relevantnih podatkov,« odgovarjajo s pravne fakultete. Dr. Pličanič pa odgovarja, da delo na fakulteti opravlja vestno in angažirano: »Avtor anonimnega pisma izkorišča moje zdravstveno stanje (pred kratkim sem zbolel za covid-19) z namenom prizadeti moj akademski ugled in osebno dostojanstvo.« Prepričan je, da »svetovalno delo« za ministrstvo ne pomeni konkurenčne dejavnosti fakulteti, saj ta v aktih med dejavnostmi nima navedene svetovalne dejavnosti, in da zato ne potrebuje nikakršnega soglasja fakultete.

Ob vsem je seveda ključno vprašanje, kaj je vsebina nastalih predpisov, za koga so napisani in ali bodo in v kakšni končni obliki bodo uzakonjeni do volitev 24. aprila.