Olaj preganja tudi tviteraše

Vračanje verbalnega delikta

© RTVSLO

Nobenega dvoma ni, da nas Janševa avtoritarna oblast s svojimi predstavniki vrača v čase zloglasnega verbalnega delikta. Zgolj svojevrstna mimikrija je bila tista, ki je stranko SDS zadnja desetletja vodila v nekakšen zaigrani boj za svobodo izražanja, s katero je nenehno legitimirala lasten sovražni in sovraštveni diskurz; z njima se je po vampirsko hranila in vedno kar uspešno dosegla vse psihopolitične cilje.

Toda resnica je prav nasprotna, če česa vladajoča politika ne mara, so enojni vatli za vse. Sebe vedno naredi za izjemo, ona vendar vselej sme sejati žalitve, sovraštvo in prezir, za svoja dejanja išče zakonski okvir, toda če je slučajno kdo do nje le neznatno ironičen, sploh ne sovražen, bo to razglasila za neznosen verbalni zločin in terjala kazen. V tem smislu je denarna kazen za nekdanjega poslanca in predsednika parlamenta Pavla Gantarja nadvse indikativna in značilna za morbidne razmere, saj si je drznil zapisati stavek, ki je razburil generalnega direktorja policije Antona Olaja do mere njegovega »občutka prizadetosti«, kot so policisti zapisali v odločbi: »Res je! Po mestu krožijo organizirane tolpe državljanov, ki na nič hudega sluteče ljudi mečejo solzivec in jih polivajo z vodo!«

Koga je fizično ogrožal bivši poslanec?

Poglejmo si, kaj bi s tem stavkom lahko bilo narobe. Gantarjev tvit, objavljen 9. oktobra lani na tviterju, se je nanašal na »zloglasni« protest 5. oktobra v Ljubljani, ko je policija preko vseh meja uporabljala solzivec, da bi zatrla demonstrante proti avtoritarnemu režimu. Avtor je besede uporabil ironično, kot je kasneje pojasnil: »Moj tvit je bil odziv na tvit Marjete Pije Cevc, v katerem je potarnala, da je življenje v mestu zaradi demonstrantov postalo težje. Jaz sem ji ironično pritrdil z navedbo, da niso krive le demonstracije, pač pa tudi način, kako demonstracije zatirajo.«

V odločbi, ki ne vsebuje nobene obrazložitve, je prepoznana kršitev 6. člen Zakona o varstvu javnega reda in miru, ki govori o nasilnem in drznem vedenju (sic!). Merodajen za presojo kršitve je prvi stavek: »Kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, se kaznuje z globo od 60.000 do 120.000 tolarjev.«

Vidimo, da dikcija člena evidentno predpostavlja dejanja, ki lahko pripeljejo do fizičnega incidenta, ker so drzna in nasilna. Nikjer se ne omenja izražanja, ampak zgolj potencialno nevarno ravnanje, ki ga morda spremlja nesramno in žaljivo vedenje – torej »nesramnost« in »žaljivost« lahko razumemo kot verbalni dejanji osebe, ki se je namenila nekoga pretepsti ali ga zasledovati. Toda popolnoma očitno Gantar ne more biti kaznovan po tem členu, saj je osnovna inkriminacija namenjena fizičnemu incidentu, celo v specifičnem kontekstu, bivši poslanec in politik pa je zgolj objavil misel na tviterju, s čimer res ni nikogar fizično ogrožal. Bolj vsebinsko deplasirano odločbo si težko predstavljamo.

Olajeva prizadetost

Gantar pravi, da kazni v višini 250,38 evra za svoj ironičen komentar ne bo plačal, ampak bo iskal sodno varstvo, kar je gotovo edino smiselno stališče. Po drugi strani v odločbi piše, da je pri Olaju zapis »povzročil občutek prizadetosti«, kar je po sebi nezadostna opredelitev. Občutki so subjektivni, prizadetost ne bi smela biti, ampak mora biti dokazana in konkretizirana na samem oškodovancu. Za nameček prvi policist v želji po pregonu vseh drugače mislečih trdi celo, da je zapis »že sam po sebi objektivno žaljiv, ne glede na to, kdo ga je zapisal in na koga se nanaša«, zaradi česar je podal prijavo in poskušal legitimirati svoje ravnanje v situaciji, ko je z dejanjem prijave posredno kot šef vršil pritisk na policiste, da morajo odločbo spisati.

Značilni dvojni vatli: SDS v času, ko se je borila proti verbalnemu deliktu

Značilni dvojni vatli: SDS v času, ko se je borila proti verbalnemu deliktu
© Twitter / IN MEDIA RES

Navedeno stališče vodi v dodatne nesmisle, kajti žaljivost se tukaj ne nanaša na nikogar osebno. Če je Gantar policijo res opisal kot »organizirane tolpe državljanov« v dani situaciji, to zanesljivo ni posebna vrsta komplimenta, žalil je lahko kvečjemu policijski ceh. Vendar mu na sodišču ob samem dejstvu, da v omenjenem 6. členu ni podlage za očitani prekršek, gotovo ne bo po potrebi težko dokazovati niti ne tega, da je njegov opis bil ironičen, kot pravi, še zlasti po tistem, ko je tudi strokovna javnost obsodila prekomerno uporabo represivnih sredstev tistega dne.

Ustrahovanje in delikt

Olajev serijski pregon zaposlenih na policiji, v politiki in širše nas vodi v sfero morbidnega »člena 133«, kot pravi Gantar, torej v čas kazenskega zakonika nekdanje SFRJ z uvedbo verbalnega delikta. Ker prvi policist ne preganja samo tviterašov, ampak tudi upokojene policiste in politike, zaradi kritičnih besed je izrekel opozorili pred odpovedjo delovnega razmerja predsedniku Policijskega sindikata Slovenije Roku Cvetku in predsedniku Sindikata policistov Slovenije Kristjanu Mlekušu, njegova obsesivna manira kaže na ustrahovalni značaj tovrstne prakse.

Ker to počne šef represivnega organa, ki sicer za nameček v neonacistih vidi nenasilno kulturo in sankcionira tiste policiste, ki so si drznili intervenirati proti neonacističnim rumenim jopičem, bi nas moralo dvojno ali trojno skrbeti.

**Komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.