Javni SMS-ji politikov

Bo odločitev evropske ombudsmanke kaj spremenila?

Konec januarja je evropska varuhinja človekovih pravic Emily O’Reilly objavila mnenje, da so kratka besedilna sporočila, ki sta si jih pošiljala predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen in izvršni direktor farmacevtske družbe Pfizer o nakupu cepiva proti covid-19, dokumenti, do katerih javnost lahko zahteva dostop.

Von der Leynova je lani aprila New York Timesu sama razkrila izmenjavo kratkih sporočil z vodilnim možem Pfizerja, na podlagi tega pa je novinar portala netzpolitik.org zahteval razkritje te komunikacije: »Tudi telefon Ursule von der Leyen ne sme biti zunaj nadzora javnosti, če se uporablja za sklenitev milijardnih poslov s farmacevtskimi giganti.« Evropska komisija je novinarja zavrnila, češ da se o tem ne vodi zbirka podatkov. Novinar se je pritožil varuhinji, ta pa je ugotovila, da pristojni pri evropski komisiji v postopku predsednice sploh niso pozvali k predložitvi SMS-sporočil. »Ko gre za pravico do dostopa do javnih dokumentov EU, je pomembna vsebina dokumenta in ne naprava ali oblika. Če se besedilna sporočila nanašajo na politike in odločitve EU, jih je treba obravnavati kot dokumente EU. Administracija EU mora posodobiti svojo prakso evidentiranja dokumentov, da bo odražala to realnost,« so mnenje ombudsmanke navedli v odvetniški pisarni Pirc Musar. Varuhinja je zdaj komisiji »naložila«, da zaprosi kabinet predsednice za iskanje kratkih sporočil: »Če se odkrijejo kakršnakoli besedilna sporočila, bi morala nato komisija oceniti, ali izpolnjujejo merila za objavo – v skladu z zakonodajo EU o dostopu do dokumentov.«

Kakšen bo epilog in kaj to pomeni za javnost SMS-sporočil slovenskih politikov? Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik opozarja, da gre za priporočilo in ne za odločitev ombudsmanke, ki pa je pri vseh novih tehnoloških oblikah komuniciranja lahko zametek tolmačenja obsega varstva tajnosti komunikacije, kadar se dogovarja o uradnih javnih zadevah: »Ombudsmanka je prav to, da se SMS-ji niso šteli za nekaj, kar je sploh lahko predmet presoje in potreb po knjiženju, štela kot primer nepravilnosti oziroma slabe administracije.« Priporočila evropskega ombudsmana se sicer nanašajo le na delovanje institucij EU in neposredno na delovanje državnih organov v Sloveniji nimajo zavezujočega vpliva, pravi Prelesnikova, »seveda pa lahko organi ta priporočila in prakso upoštevajo v postopku kot strokovni argument za večjo transparentnost«. Organi v Sloveniji so tako zavezani upoštevanju zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), ki v 4. členu kot informacije javnega značja določa »vse informacije, s katerimi zavezanci, v kakršnikoli obliki, razpolagajo in so jih pridobili v okviru svojega delovnega področja«, pravi.

Ali v to definicijo spadajo tudi kratka sporočila? »To je odvisno od konkretnega postopka in vseh okoliščin dejanskega primera,« optimistično odgovarja Prelesnikova, a v istem hipu opozarja, da so po ZDIJZ zavezanci organi, ne posamezni javni uslužbenci, funkcionarji ali predstojniki organov.

Ali je torej pri veljavnih zakonskih formalizmih sploh mogoče, da bodo javno dostopni morebitni SMS-ji med predsednikom vlade Janezom Janšo in predsednikom upravnega odbora državne DUTB Francijem Matozom, ki jih od kabineta predsednika vlade zdaj zahteva novinar Mladine Borut Mekina, Prelesnikova ne more odgovoriti. Spomniti pa je treba, da je informacijska pooblaščenka leta 2013 že zavrnila pritožbo novinarja, ker mu kabinet predsednika takrat ni posredoval elektronskih sporočil, ki so si jih o zakonih o sanaciji bank pošiljali Janez Janša, Janez Šušteršič in Zvonko Černač. Takrat je to utemeljeval s tem, da v evidenci zadev in dokumentov elektronska sporočila niso vpisana.