Grozi nevarnost onesnaženja zemlje

Spoštovani, pošiljamo vam odgovor na navedbe v članku »Grozi nevarnost onesnaženja zemlje«, objavljenim v Mladini 28. januarja 2022, avtorice Monike Weiss. V skladu z 42. in 43. členom Zakona o medijih vas naprošamo za objavo odgovora Ministrstva za okolje in prostor (MOP), ki bo vseboval resnična dejstva. V članku je zapisano, da poznavalci vidijo izjemno problematično »rešitev« v delu zakona, ki govori o prenehanju statusa odpadkov. Napačno je zapisano, da »predlagana ureditev odpira vrata obsežnejšemu onesnaženju zemlje, saj bi vanjo lahko odlagali škodljiv material. 29. člen predloga ZVO-2 prenaša 2. in 3. odstavek 6. člena Direktive o odpadkih 2008/98/ES, ki določa: Direktiva 2008/98, Člen 6 - Prenehanje statusa odpadka

1. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da za odpadke, ki so bili reciklirani ali kako drugače predelani, velja, da prenehajo biti odpadki, če izpolnjujejo naslednje pogoje:
(a) snov ali predmet je treba uporabiti za specifične namene;
(b) za takšno snov ali predmet obstaja trg ali povpraševanje; 
(c) snov ali predmet izpolnjuje tehnične zahteve za določene namene ter izpolnjuje zahteve obstoječe zakonodaje in standarde, ki veljajo za proizvode, in
(d) uporaba snovi ali predmeta ne bo povzročila splošnega škodljivega vpliva na okolje in zdravje ljudi.

2. Komisija spremlja pripravo nacionalnih meril za prenehanje statusa odpadka v državah članicah in oceni potrebo, da na tej osnovi pripravi merila za vso Unijo. V ta namen in kadar je primerno, Komisija sprejme izvedbene akte, s katerimi za nekatere vrste odpadkov določi podrobna merila za enotno uporabo pogojev iz odstavka 1. 

Ta podrobna merila zagotovijo visoko raven varovanja okolja in zdravja ljudi ter olajšajo skrbno in preudarno izkoriščanje naravnih virov. Vključujejo: (a) dopustne vhodne odpadne materiale za postopek recikliranja; (b) dovoljene postopke in tehnike obdelave; (c) merila kakovosti za materiale, ki niso več odpadki, pridobljene s postopkom recikliranja v skladu z veljavnimi standardi za proizvode, vključno z mejnimi vrednostmi za onesnaževala, kadar je potrebno; (d) zahteve za sisteme upravljanja, da se dokaže skladnost z merili za prenehanje statusa odpadka, tudi za nadzor kakovosti in notranje spremljanje ter akreditacijo, kadar je primerno, in (e) zahtevo za izjavo o skladnosti. 3. Kadar merila niso določena na ravni Unije v skladu s postopkom iz odstavka 2, lahko države članice za nekatere vrste odpadkov določijo podrobna merila za uporabo pogojev iz odstavka 1. Ta podrobna merila upoštevajo vse možne škodljive učinke snovi ali predmeta na okolje ali zdravje ljudi, in morajo zadostiti zahtevam, določenim v točkah (a) do (e) odstavka 2.

Države članice Komisijo uradno obvestijo o teh merilih v skladu z Direktivo (EU) 2015/1535, kadar navedena direktiva tako zahteva. 2. odstavek 6. člena direktive določa podrobna merila za prenehanje statusa odpadka, ki jih bo na podlagi posameznih predpisov članic za recikliranje nekaterih vrst odpadkov opredelila Komisija v EU predpisu, v 3. odstavku 6. člena pa določa, da morajo biti v predpisih, ki jih bodo pripravljale države članice v zvezi z določitvijo pogojev za prenehanje statusa nekaterih vrst odpadkov, upoštevana podrobna merila iz 2. odstavka 6. člena direktive. Direktiva še določa, da države članice obvestijo Komisijo o teh svojih predpisih, ko je to potrebno.

Prvi odstavek 29. člena predloga ZVO-2 prenaša podrobnejša merila (iz 2. odstavka 6. člena direktive), ki morajo biti upoštevana pri pripravi podzakonskih predpisov na podlagi ZVO-2, s katerimi bodo določena podrobna merila za uporabo pogojev iz 1. odstavka 6. člena direktive (ti pogoji so preneseni v 28. člen predloga ZVO-2) za prenehanje statusa posameznih vrst odpadkov. Drugi odstavek 29. člena predloga ZVO-2 pa določa obveznost notifikacije takega predpisa Komisiji. Drugi odstavek ni nujno potreben, saj je potrebno določene predpise notificirati že na podlagi evropskega prava, zato taka določba v ZVO-2 ni nujna, zato bomo ta odstavek črtali.

Glede izražene bojazni, da bo npr. izvajalec sanacije rudniških območij v Trbovljah lahko ob manjšem nadzoru nadaljeval z vgrajevanjem za okolje neustreznih proizvodov iz odpadkov, pojasnjujemo, da gre predlagana ureditev v nasprotno smer, saj je zadnja sprememba Uredbe o odpadkih določila dopustne vsebnosti izlužkov onesnaževal proizvodov, ki se vgrajujejo v zunanje okolje. Ti izlužki so se sicer spremljali tudi že prej, vendar dopustne vsebnosti izlužkov onesnaževal niso bile predpisane s predpisom, temveč so bile določene s Slovenskim tehničnim soglasjem (STS), s tem pa je nadzor nad izlužki onesnaževal ostajal na relaciji med predelovalcem in izdajateljem tehničnega soglasja.

Z novo ureditvijo, ki je bila uveljavljena s spremembo Uredbe o odpadkih in katere del se prenaša v predlog ZVO-2, so dopustne vsebnosti izlužkov onesnaževal proizvodov, ki se vgrajujejo v zunanje okolje, natančno predpisane, kar pomeni, da morajo biti sestavni del okoljevarstvenega dovoljenja. Predelovalec odpadkov in vgrajevalec proizvoda v okolje bosta morala vsebnosti izlužkov onesnaževal spremljati in dokazovati, da dopustne vsebnosti izlužkov onesnaževal niso presežene. Podatki spremljanja pa bodo kot okoljski podatek dostopni javnosti.

S spoštovanjem.