Državno in zasebno financiranje obnove cerkve 

»Super premium« zvonik

Podjetje Reitenburg v lasti poslovneža, lastnika in graditelja »premium« nepremičnin Jožeta Anderliča je konec minulega leta od ministrstva za kulturo prejelo 196 tisoč evrov. Podjetje je sredstva pridobilo na lanskem javnem razpisu, s katerim je ministrstvo finančno podprlo 168 sanacij nepremičnih kulturnih spomenikov v letih 2021 in 2022 (vlog je bilo 313). Subvencija je znašala največ 200 tisoč evrov, z njo naj bi pokrili do 50-odstotkov stroška posamezne sanacije, ministrstvo pa je skupaj razdelilo 8,2 milijona proračunskih evrov.

Za kateri projekt je denar dobilo podjetje Reitenburg? Tako kot skoraj 60 župnij po Sloveniji, ki so na razpisu prejele sredstva za sofinanciranje obnove lokalnih cerkva, je Anderličevo podjetje dobilo denar za sofinanciranje obnove cerkve v Šentrupertu, konkretneje zvonika cerkve sv. Ruperta. Zakaj se tudi Župnija Šentrupert ni prijavila neposredno in sama prejela sredstev iz razpisa ter jih upravljala, ni povsem jasno. To je prepustila Andreličevemu podjetju, ki je v tem projektu, ocenjenem na 416 tisoč evrov, donator druge polovice denarja, konkretno 210 tisoč evrov. Kot so pojasnili na novomeški enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine, je podjetje Reitenburg vodilo tudi »postopke izbire izvajalca«, torej je odločilo, da bo obnovo izpeljalo kamniško gradbeno podjetje Graditelj. Na zavodu so odgovorili, da obnova zvonika še ni končana, iz podjetja Reitenburg pa so odpisali, da je obnova zvonika »praktično zaključena« in da bodo manjša dela izvedena, ko bodo vremenske razmere primerne.

»Družba Reitenburg je pogosto v svoji zgodovini kot donator financirala številna obnovitvena dela kulturnih spomenikov v Republiki Sloveniji. Običajno tega v javnosti ne razlagamo,« so konec januarja pojasnili v podjetju. Anderlič je leta 2010 denimo doniral za gradnjo Žitnega mostu čez Ljubljanico, da most »meščanom in mestu podarja Jože Anderlič«, pa je ovekovečeno na tabli na njem (tudi, da je »zgrajen v času župana Zorana Jankovića«). Glede zvonika v Šentrupertu so v Anderličevem podjetju razložili: »Vse račune posameznih izvajalcev je plačala družba Reitenburg, prav tako bodo plačani vsi nezapadli računi in tisti, ki jih še nismo prejeli, pri čemer družba v skladu z zakonom nima pravice do odbitka DDV in tako nosi tudi strošek obračunanega davka. Celoten strošek že zdaj presega 416.000 evrov.«

Zvonik v Šentrupertu seveda resnično ni edini Andreličev stik s kulturnimi spomeniki in z ministrstvom za kulturo. Od tega je Anderlič konec lanskega leta prejel omenjenih 196 tisoč evrov za obnovo zvonika v Šentrupertu, nekaj mesecev prej pa mu je sam nakazal 1,5 milijona evrov. Toliko ga je stal »izravnalni ukrep«, ker na lokaciji nekdanjega kulturnega spomenika Kolizeja v središču Ljubljane kljub zavezam ne bo postavil »največje koncertno-operne dvorane v Evropi na 20.600 kvadratnih metrih in za 1500 obiskovalcev«. Ravno z obljubo, da bo postavil to dvorano, je pred leti dobil zeleno luč za porušitev Kolizeja, zdaj pa je ministrstvo za kulturo pod Vaskom Simonitijem ugodilo prošnji, da mu dvorane vendarle ne bo treba zgraditi. Skliceval se je, kot smo septembra pisali v Mladini, na »omejujoče okoliščine v zvezi z lokacijo«. Tudi mestni svetniki so na seji sredi oktobra lani lahko le ugotovili, da bi z nesoglasjem k spremembi prostorskih aktov dosegli zgolj ustavitev gradnje – to pa bi pomenilo za nedoločen čas nedokončano zgradbo. Tako bo na nekdanji lokaciji Kolizeja predvidoma prihodnje leto končan 80 milijonov evrov vredni Anderličev kompleks Palais & Villa Schellenburg, ki med drugim obljublja 103 »premium« stanovanja in 22 »superpremium« stanovanj. Da je Anderlič opustitev gradnje dvorane »kupil« na ministrstvu za kulturo za zgolj 1,5 milijona evrov, so sogovorniki za Mladino že jeseni označili za »goljufijo« in »nerazumno neumnost«.